Kaj je človek?

V včerajšnjem Večeru (sobota, 27. 1.2007, str. 8) sem naletel na zanimiv članek Jurija Hudalina z naslovom Uničevalci svetov, ki se nanaša na danes tako silno popularne resničnostne šove.

Med drugim pravi: "Če je Bar nekakšna pocukrana limonada, najstniška vročica kratke in najbolj vroče ljubezni, ki hoče očarati z instant frikovstvom, in če je Sanjska ženska v pričakovanju zapeljevalčeve invencije vsaj v neprenehnem kadru pričakovanja, tega nikakor ne moremo reči za v tujini uveljavljene in k nam prihajajoče šove o zamenjavah družinskega partnerja. Abotnost je že v samem fundamentu: z neznanim moškim si zamenjaš ženo, pripelješ si neznanko v hišo, kakor da bi si poklical dekle na poziv, da bo štirinajst dni prava mati tvojim otrokom. Tega si v normalnih razmerah ne delajo najboljši prijatelji, ne bratje in sestre. Če je vzgib te vsem na očeh bebaste anomalije tisoč evrov nagrade, potem je svet postal hranilec kontrapunkta življenja."Malo naprej se sprašuje: "Smo mar živali, ki brezglavo tekajo sem ter tja v objestnem pohlepu požrešnosti, ki je v resničnostnem šovu zamenjave staršev ovekovečena z bizarnimi tisoč evri?" (Poudaril Dizma)

V svojem prispevku se nameravam posvetiti predvsem vprašanju, ki ga sebi in nam vsem zastavlja avtor članka. Zadnjih 200 let nas znanstveniki in njihovi epigoni neprestano bombardirajo z "splošno znanim dejstvom", da je človek žival. To "splošno znano dejstvo zadnje čase širi tudi, trenutno najbolj popularni med popularnimi ateističnimi biologi, Richard Dawkins. Ustanovil je celo fundacijo, ki po šolah v Združenega kraljestva širi literaturo, s katero bi rad prepričal bralce, da so živali, sicer pa so menda za vse zlo na tem svetu krive religije. Ko bomo te iztrebili, bo pa takoj raj na zemlji ( mimogrede, zanima me, kaj si misli o uspehih tovrstnih rajskih projektov v Albaniji ali v Severni Koreji). Pa pustimo Dawkinsa, ker ni niti prvi niti zadnji, ki se posveča ateističnemu misijonarstvu.

Kot kaže, so se sodobnega človeka "živalske" teorije že dodobra prijele, kajti ljudje smo znani po tem, da zelo radi nekritično pobiramo ideje, ki jih širijo razne pop-ikone. In zdaj smo prišli do točke, ko se nek pisatelj spopade z nivojem pop-kulture, ki jo nam, "splošno znanim živalim", danes na veliko prodajajo. Pri tem pozabljajo na eno: če človeka prepričuješ, da je žival, se bo začel živalsko obnašati. Če ljudi učiš, da so soljudje podgane (nacizem), ali psi (stalinizem), bodo ti ljudje soljudi začeli obravnavati kot podgane ali pse. V prvem primeru gre za pripadnike "nižjih ras", v drugem pa za "razredne sovražnike". Razčloveči človeka, nato pa udri po njem! Danes se ta zgodba nadaljuje na drugačen način: vse je postalo sprejemljivo, nesprejemljivo je le to, da rečeš, da je kaj nesprejemljivo, razen tistega, kar ustvarjalci "splošno znanih resnic" dogmatično določijo za nesprejemljivo. Sveto pismo je tu zelo nedvoumno: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Sedaj žanjemo in še več takega bomo poželi, če ne pride do treznjenja.

Psalmist (domnevno Salomon) pravi: "Če GOSPOD ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji. (Ps 127,1.2) Ljudje hočejo graditi sami, obnašajo se, kot da Boga ni. Prepričani so, da zmorejo vse. Potem jih pa jezi, ker žanjejo nekaj, kar je v popolnem nasprotju s pričakovanji. Preprosta resnica je, da lahko žanješ le tisto, kar si sejal. In frustracije so tu. Razsvetljenska domislica, da je človek v bistvu dober, potrebuje samo dobre zakone in bo vse v redu, se je izkazala za prazno. Kdor je bral Crocejevo Zgodovino Evrope v 19. stoletju, ve, kaj mislim: gre za pričakovanje zlate prihodnosti. Pa je sledila prva svetovna vojna, za njo socialistične revolucije, fašizem, nacizem, druga svetovna vojna... Zadeva je nekje spodletela. Točneje, spodletela je pri človeku, ki je "v prazno zidal hišo", ker je gradil na šibkem temelju. Nekoč so verjeli, kako bodo nekega dne bolj omikani, zlasti še, ko bodo "ljudske množice razčistile z religijskim misticizmom". V Shakespearovem času so bili ljudje zelo daleč od "razčiščenja z religijskim misticizmom", a glej, Shakespearove drame so občudovali stari in mladi, izobraženi in neuki, plemiči in berači, peki in študentje, gospodinje in kleriki, ribiči in trgovci. Kaj pa v našem razsvetljenem času? Danes je vse to "prezahtevno", dosti bolj prijajo razni resničnostni šovi. Malo nazaj so imeli v Angliji afero, ker se je v enem od takih šovov neka udeleženka spozabila in na narodnostni osnovi primitivno napadla soudeleženko, Indijko. Šele takrat se je svet zganil, potem pa spet nič. Novice hitro zastarevajo. V primeru resničnostnega šova, kjer ljudje menjujejo partnerje (in starše otrok) se je tokrat zganil kritičen glas v Večeru. Ko se bodo ljudje na take pojave navadili, ne bo več nikogar, ki bi protestiral.

"Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?" (Ps 8,5) Kaj je torej človek? Je morda res krona stvarstva, kar še vedno večkrat slišimo? Sveto pismo pravi nekje na začetku: "Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril." (1Mz 1,27) Na ta stavek se mnogi zelo radi obešajo, ampak to ni zadnji stavek Svetega pisma. Če bi vse ostalo le pri tem bi bilo zelo lepo. Sveto pismo bi imelo le eno stran ali dve. Kakorkoli, na začetku je bil človek resnično ustvarjen kot krona (materialnega) stvarstva. Psalmist pravi v nadaljevanju 8. psalma: "Naredil si ga malo nižjega od Boga, s slavo in častjo si ga ovenčal. Dal si mu oblast nad deli svojih rok, vse si položil pod njegove noge." (vv.6.7) Človek je bil torej tak na začetku. Ampak že v tretjem poglavju Geneze je ta krona potemnela. Tej rji, ki si jo je prvi človek prostovoljno nakopal in je postala del njega, pravimo greh. Božja podoba v človeku je postala groteskna karikatura, kot je tale ateistična nadgradnja Michelangelove mojstrovine: človek, ki Bogu kaže sredinec. Bolj poučne predstavitve človeka v stanju padle narave si skoraj ne morem predstavljati. To stanje je od postedenskega obdobja bistvo slehernega človeka, vključno z menoj.


Čemu se torej Bog spominja človeka, kateri mu pravzaprav kaže sredinec? Sveto pismo pravi: "Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem. Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil." (1Jn 4, 16.19) Spet je Bog tisti, ki daje pobudo. On ni obupal nad človekom, celo, ko mu le-ta kaže sredinec. Pisano je: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,23), a malo naprej pravi: "Opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,24) Zdi se neverjetno. Če nam kdo pokaže sredinec, se lahko zgodi, da ga nikoli več ne bomo pogledali. Le kaj bi naredil kdo od ljudi, če bi ustvaril človeka, ta bi se mu pa spuntal? Bi ga še prenašal? Bi mu dal še kakšno možnost? Kako pa reagira v tem primeru Bog? Apostol Janez pravi, da nas je Bog prvi vzljubil, ne mi njega. Pavel pa pravi: "Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave."(Rim 5, 10) Za spravo med Bogom in človekom je bilo torej poskrbljeno. In to, ko smo bili še sovražniki, ko smo še vsi Bogu kazali sredinec. Spravo je treba samo vzeti. Kako? "Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš." (Apd 16,31) In zakaj ravno v Jezusa Kristusa? "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike." (1Tim 1,15) Sprejmi torej Jezusa Kristusa za Odrešenika in Gospoda. Tedaj boš doumel, kaj je človek in njegovo vrednost, ki mu jo daje Bog.

Vsi svetopisemski navedki so citirani po Slovenskem standardnem prevodu (SSP)

Ob novem letu

V novem letu želim vsem, ki to berete, obilje zdravja in vsega dobrega, in, kot pravi apostol Pavel, naj "vam dá Bog Gospoda našega Jezusa Kristusa, Oče slave, duha modrosti in razodetja v spoznanju njegovem, razsvetljene oči srca vašega, da veste, kakšno je upanje poklica njegovega in kakšno bogastvo slave dediščine njegove v svetih, in kakšna presilna velikost moči njegove do nas verujočih po delovanju silne moči njegove, ki jo je pokazal v Kristusu, zbudivši ga izmed mrtvih in posadivši ga na desnico svojo v nebesih, nad vsako poglavarstvo in oblast in moč in gospostvo, in nad vsako ime, ki se imenuje ne samo na tem svetu, ampak tudi v prihodnjem." (Ef 1,17-21 Chraskov prevod)

Božični čas

Božični čas je po mnenju večine nekaj posebnega. Vsi nekaj pričakujejo: eni darila, drugi duhovno izpolnitev, tretji, da bi bili manj osamljeni... Iz božiča so ljudje naredili najbolj romantičen, praznik, poln starih božičnih pesmi in lepih besed, najboljših in najplemenitejših želja. Gre za praznik, ko prisegamo na družinske vrednote in toplino domačega doma, okrašenega z božičnim drevescem in (ali) jaslicami. In tu je, kot nekakšna krona, spomin Jezusovega rojstva.

Je bilo Jezusovo rojstvo, ki smo ga tako lepo posladkali, res tako romantično? Sveto pismo pravi: "In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora." (Lk 2,7 SSP). Če smo čisto objektivni, porod v hlevu ni nekaj, kar bi si katerakoli mati želela za svojega otroka. Ležati "pri revnih pastircih na slam'ci", kot poje znana božična pesem, tudi ni nekaj, kar bi si kdorkoli želel za svojega otroka. Še posebej danes, ko smo vsi precej razvajeni. Dejstvo je tudi, da v času, ko se je rodil Bog in človek Jezus Kristus, pastirji niso predstavljali nekega uglednega poklica, ampak ravno nasprotno.

Ravno v tem je prvo sporočilo božičnega dogajanja: Bog je sestopil v človeško revščino in se poistovetil z najnižjim, da bi človeku vrnil tisto, kar je le-ta nekoč davno zapravil. Druga Božja oseba, ki jo evangelist Janez v prologu k svojemu evangeliju imenuje Logos, Beseda, je prišla na svet, da bi koncu izvršila spravo za grehe. Začelo se je v hlevu, končalo na križu. Kje je tu romantika?

In drugo sporočilo, ki je na nek način še pomembnejše od prvega: "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime." (Jn 1,12 SSP) Prihod Besede, Logosa in vse, kar se je potem z njim zgodilo, vse to ne bi imelo nobenega pomena, če ne bi prineslo ljudem možnost in moč, da postanejo Božji otroci. Za nas je skoraj pomembnejše od Jezusovega rojstva v Betlehemu pred 2000 leti njegovo duhovno rojstvo v našem srcu. To ima moč, da spremeni naša življenja. To je tisto, kar prinese posamezniku novo rojstvo. Želim ti, da bi se, če se še ni, tudi tebi zgodilo to novo rojstvo.

Sola gratia prosto po S.E.

Pred dnevi sem obiskal Blog Sebastjana Erlaha in tam naletel na kratek prispevek z naslovom Sola gratia. V njem avtor kratko in jedrnato polemizira s protestantskim načelom sola gratia. Gre pravzaprav za osnovno načelo, iz katerega izhajajo ostala načela, kot so sola fide, sola Scriptura itn.

Med drugim je napisal: "Sola gratia kot taka ne obstaja. Človek po svoji svobodni volji je res zavrgel Boga, a v sebi nosi hrepenenje po najvišjem dobrem, blaženosti. To hrepenenje deluje preko volje in ko volja deluje, mogoče tudi na nezavedni ravni, Bog to zaznava kot človekovo privolitev in sodelovanje. " Aha, tako gre torej ta stvar. Strinjam se, da je človek po svoji svobodni volji zavrgel Boga. Res je tudi, da nosi v sebi hrepenenje po najvišjem dobrem. Ampak to hrepenenje samo po sebi ne rojeva ničesar drugega kot religije, ideologije in malike. Le kako to Bog zaznava? Mislim svetopisemskega Boga, ne boga filozofov. Sveto pismo je glede teh stvari zelo jasno: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9 SSP) Sedaj je treba nujno razčistiti pomen besede milost. Milost je tisto, kar nam Bog zastonj podarja. Milost, gratia je torej vedno zastonj - gratis. Če ni zastonj in nezaslužena, potem ni več milost. Stvari, ki je zastonj, ne moreš plačati. Ne dobiš je niti na popust. Ampak religioznemu človeku se zdi zamalo, da bi od Boga vzel nekaj zastonj. Je previsok za kaj takega. Zato bi rad skupaj z milostjo tihotapil še svoje zasluge. On bi plačal, naj stane kolikorkoli. Nekateri "svetniki" so mučili sami sebe, da bi dosegli še kakšno zaslugo. Da bi zaslužili zveličanje. Da bi zaslužili milost. Kako lahko zaslužiš nekaj, kar je zastonj? Kako lahko zaslužiš dar? Če si ga zaslužil, ni več dar, ampak plačilo. Kako gre skupaj milost, ki je gratis in zasluge, ki so krvavo prislužene, mi ni razumljivo. To dvoje gre skupaj tako, kot plus ena in minus ena, ki data vsoto 0. 0 zveličanja!

Obračanje besed

Gorje njim, ki hudemu pravijo dobro, dobremu pa húdo, ki temo delajo za luč, luč pa za temo, ki grenko delajo za sladko, sladko pa za grenko.
(Iz 5,20 SSP)

Nekam znano zvenijo zgornje besede. Seveda, če odštejemo tisti "gorje", ki ne sodi v kontekst sodobne politične korektnosti. Zdi se mi, da živimo v nekakšnem orwellovskem času, a ne v smislu, da bi nas že intenzivno opazoval kak Veliki brat (vsaj zaenkrat nas še ne more v preveliki meri, a z razvojem tehnologije se lahko vse to spremeni), ampak v smislu jezika. Jezik, ki nam ga vsiljujejo, je poln dvoličnosti, kajti besede izgubljajo prvotni pomen. Pravzaprav ga ne izgubljajo same od sebe, ampak jim ga jemljejo ter spreminjajo vplivni dejavniki in oblikovalci tistega, čemur uradno pravijo "javno mnenje". Gre pa za mnenje, ki ga množicam skrivaj in potuhnjeno vsiljujejo njegovi snovalci. Črno postaja belo, slabo postaja dobro, odklon postaja življenjski stil, sužnjevanje grehu postane svoboda...

--------

Apostol Pavel pravi: "Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost." (Rim 6,16 SSP) Pred Bogom teorija vseenosti ni vredna nič. Čisto nič. On ne pozna srednje poti, ampak: "Ali-ali". Lahko si suženj greha ali pa suženj pravičnosti. Nekateri se zelo radi obregujejo ob kristjane, da s(m)o nekakšne zblojene "ovce" (mimogrede, če bi ti ljudje res kaj vedeli o ovcah, bi govorili drugače), ki da klečeplazimo pred nekim sitnim bogom, ki naj bi bil povrh vsega še nekakšna projekcija, oni pa so menda tako svobodni... Žal je to res. Svobodni za greh in kar je z njim povezano, nesvobodni pa za Boga in njegovo pravičnost...

--------

Nesvoboda za Boga in za Božje ni nekaj dokončnega. Kdor sprejme Božjo ponudbo, sprejme odrešenost od nesvobode za Boga. Tak postane del Božje družine. Bog vabi: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Raz 3,20 SSP)

Sola Scriptura

Sola Scriptura - samó Sveto pismo je eden od temeljnih principov, ki se ga je oklenila evropska reformacija, pa tudi nekatera reformacijska gibanja, ki so se začela že pred 16. stoletjem (Wyckliffe, valdenzi, husiti). Gre za preprosto načelo, ki ni bilo uvedeno brez razloga.

Srednjeveška cerkev je z novimi teološkimi konstrukti, ki niso imeli nobenih resničnih svetopisemskih korenin, neprestano širila »zaklad vere«. Začelo se je lahko s povsem nedolžnimi zasebnimi, oziroma osebnimi komentarji in pogostokrat zmotnimi razlagami določenih, ponavadi težavnejših delov Svetega pisma. Včasih je lahko šlo za nepoznavanje izvirnega svetopisemskega besedila in za uporabo kakega napačno prevedenega svetopisemskega citata. Dokler so bile stvari na tem nivoju, ne moremo govoriti o resnih težavah, saj se s tovrstnimi drobnimi problemi brez prevelike škode soočamo skozi celotno zgodovino krščanstva. Problem je nastal, ko so začeli nekateri avtorji svoja osebna prepričanja opravičiti s kakim zmotnim komentarjem. Potem so se pojavili novi komentarji komentarjev, pa komentarji komentarjev komentarjev itn. in »zaklad vere« se je širil in dobil poprej neslutene dimenzije. »Pokristjanjenje« poganskih narodov je prineslo še nove prispevke k bogatitvi »zaklada vere«. Prišlo je do sinkretističnih pojavov, ki je najbolj razvidno v čaščenju podob ter device Marije in svetnikov. Pri tem češčenju ne gre le za izraze spoštovanja do pokojnih oseb, kot jih npr. ponavadi namenjamo staršem, ampak do klicanja svetnikov, kot nekakšnih malih bogov. Razvila so se prepričanja, da je Bog preveč vzvišen, da bi sprejemal prošnje navadnih grešnikov, zato se morajo le-ti obračati po pomoč k svetnikom. Tako se je razvil nekakšen psevdokrščanski politeizem z monoteističnim vrhom. Rimski škofje so s svojimi dekreti, mnogokrat utemeljenimi s ponarejenimi listinami, na Zahodu dodali mnoge nove doktrine.

Reformatorji so radikalno prekinili s to prakso. Uvedli so princip: Sola Scriptura - samó Sveto pismo. Sveto pismo je tako spet postalo edina norma vere in morale. Zavrgli so nebiblične oblike in pojave čaščenja ter reformirali cerkev v prvobitnem duhu. Temu principu so pridružili še en princip: Sveto pismo razlaga samo sebe. Vsak pasus v Svetem pismu je treba gledati v širšem kontekstu in ga razlagati v luči drugih pasusov. Izolacija in pretirano poudarjanje enega ali nekaj posameznih delcev Svetega pisma namreč tudi vodi v ekscese in sektaštvo.

+ + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +

Jezus pravi o Svetem pismu – Božji besedi: »Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni.« (Jn 5,39 SSP)

Psalmist pravi: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi.« (Ps 119,105 SSP)

Sveti Pavel govori: »Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih.« (1Kor 15,3.4 SSP)In na drugem mestu: »Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo.« (2Tim 3, 15.16 SSP)

Bliža se dan reformacije

Večkrat naletim na očitek, ki je namenjen začetniku reformacije Martinu Luthru, glasi pa se nekako takole: "Ja, kdo pa je sploh bil tisti neki Luther, ki si je drznil nasprotovati oblasti vesoljnega cerkvenega učiteljstva." Drugič spet slišim tisto: "Frančišek Asiški je bil priden fant in se je pokorno podredil cerkvenemu magisteriju, Luther pa je bil upornik. Le zakaj ni šel tudi Luther po Frančiškovi poti?"

Tem drugim seveda povem, da Frančišek (ne glede na spoštovanje, ki ga čutim do njega) ni imel posebnega dolgoročnega vpliva na cerkvene razmere. Sledilo je avignonsko papeštvo, temu zahodni razkol, temu veseljaški in obenem bojeviti ter moralno sporni renesančni papeži.

Lotil se bom prvega očitka: "Kaj je sploh tisti predrzni posameznik, Luther?" Priznam, bil je nihče in nič. Nihče in nič. Podobno, kot starozavezni prerok Amos. Tudi ta je bil s stališča tega sveta nihče in nič. Zato si ga je lahko privoščil vsak dostojanstvenik, med drugimi tudi duhovnik Amacjá. Med njima se je razvil naslednji dialog:

Nato je Amacjá rekel Amosu: »Videc, pojdi, bêži v Judovo deželo, tam jej kruh in tam prerokuj! V Betelu pa odslej ne smeš več prerokovati, kajti to je svetišče kralja in hiša kraljestva!« Amos pa je odgovoril in rekel Amacjáju: »Nisem bil prerok in ne sin preroka, bil sem govedorejec in gojilec smokev. GOSPOD me je vzel izza črede in GOSPOD mi je rekel: ›Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu!‹ (Am 7,12-15) Amacjá je nastopil z argumentom moči. V tem je podoben srednjeveškemu papeštvu in papeštvu Luthrovega časa: mogočna, bogata in vplivna institucija, katero je poslušala vsa Severna, Zahodna, Srednja in pol Južne Evrope. Nasproti temu orjaškemu Golijatu in njegovemu think tanku je stal nepomemben menišič in profesor na nepomembni univerzi v nepomembnem mestu v razhajkani državi, ki je bila pomembna predvsem kot najboljša molzna krava takratnega papeštva in kurije. Pomembnost Luthra lahko primerjamo s pomembnostjo skromnega Amosa. Ampak, pozor, Bog ne dela velikih del po mogočnežih tega sveta, med katere lahko brez zadrege štejemo cerkveni establišment. Filadelfijska cerkev je dobila od Boga naslednje sporočilo: "Čeprav imaš majhno moč, si vendar ohranil mojo besedo in nisi zatajil mojega imena." (Raz 3,8b) Bog najbolj deluje skozi tiste, ki imajo majhno moč, ki so brez vpliva in oblasti. Luther je bil torej en tak nihče in nič, ki je zgrabil stvar na pravem koncu. Božja moč najbolj deluje preko tistih, ki so ubogi v duhu (prim. Mt 5,3). Ubogi v duhu pa so tisti, ki se glede odrešenja, pa tudi sicer, ne zanašajo nase in na svoje sposobnosti, niti na pripadnost institucijam niti na izvajanje obredov, ampak na Boga. Samo nanj.

In že smo pri bistvenem sporočilu Martina Luthra in celotne reformacije. Ne gre za nekaj novega, ampak za pomemben svetopisemski nauk: "V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,17) Živeti iz vere v Boga, ki opravičuje brezbožnega; v Boga, ki nam ponuja odrešenje v Jezusu Kristusu in to odrešenje je zastonj! Pogoj za odrešenje ni, da si dober človek (ali kar si pač ljudje pod tem predstavljajo), niti izvrševanje nekih pravil ali ceremonij; ne da se ga kupiti z denarjem ali prislužiti s trdim delom: odrešenje je zastonjski Božji dar.

To je pravo sporočilo dneva reformacije, pa tudi sporočilo Luthra, Calvina, Trubarja in drugih reformatorjev.

Zakaj pa ne...

Teologija Ute Ranke-Heinemann

V sobotni prilogi Večera, z dne 5. julija 2006, je bil na dveh straneh objavljen obširen intervju z nemško teologinjo Uto Ranke-Heinemann. Rodila se je v protestantski družini, njen oče Gustav Heinemann je bil ugleden politik in v letih 1969-1974 predsednik Zvezne republike Nemčije. Zelo je bil tudi dejaven v Evangeličanski cerkvi, kjer je opravljal različne funkcije. Njegova hči Uta je študirala na več uglednih univerzah in konvertirala v rimski katolicizem, s katerim se je pozneje razšla.

V intervjuju za Večer je teologinja ponovno seznanila javnost s svojimi teološkimi pogledi, ki jih lahko razvrstimo v sedem točk, kot jih je že sama navedla. V tem kratkem članku bom poskušal odgovoriti na njene teze in predstaviti tudi drugo plat medalje, pri čemer bom odgovarjal s protestantskega stališča. Gospa Uta Ranke-Heinemann se je v intervjuju res lotila Rimskokatoliške cerkve, a je pri tem skušala spodbiti določene temelje krščanskega verovanja, ki so skupni različnim krščanskim cerkvam. Ne domišljam si, da bom s svojim pisanjem komurkoli karkoli dokazal, kajti to zmore le Bog. Hočem le razložiti, da se da zadevo prikazati tudi drugače in opozoriti na nedoslednosti teologije gospe Ute Ranke-Heinemann.

1. Biblija ni božja beseda, ampak človeška

Ta teza ni nič novega, saj se o tem govori vsaj od razsvetljenstva. Tudi ljudje brez doktorata iz teologije so govorili enako. Je pa res, da ima pri tem beseda teologinje ali teologa, ki je vendar "strokovnjak" za to področje v očeh radovedne javnosti večjo težo. S tezo o Bibliji kot človeški besedi je pravzaprav resneje dregnila v protestantski princip "sola Scriptura" kot v temelje rimske vere. Res je tudi, da se znajdemo kristjani pri te vrste trditvah večkrat bosi, kar je ugotovil že švicarski teolog Karl Barth. Obstajajo namreč reči, ki jih je nemogoče razložiti s strogo racionalnega stališča. Ampak tudi vera v posmrtno življenje, ki jo je gospa Ranke-Heinemann v intervjuju jasno in nedvoumno izrazila in izpovedala, je z racionalnega stališča iracionalna. Z racionalnega zornega kota je moč reči edino, da bi brez neke svete knjige zelo težko govorili o večnem življenju, Bogu in podobno. Pravzaprav bi bilo brez nekega napisanega vira popolnoma neumno govoriti o večnem življenju in Bogu. Če se Bog ni razodel, kako lahko vemo o njem kaj zanesljivega?

2. Da Bog obstaja v treh osebah, je produkt človeške fantazije
Ker je gospa Ranke-Heinemann zavrgla temelj, s katerim bi lahko dokazala svojo trditev (neko sveto knjigo), bi celo smela ali morala skupaj z materialisti in ateisti upravičeno reči, da Bog sploh ne obstaja.

3. Jezus je človek in ne Bog
Spet nič novega in to že kar od Jezusovih časov. Zelo malo njegovih sodobnikov je verjelo, da je res Bog. Če bi verovali v njegovo božanskost, ga ne bi tako kruto pokončali.

4. Marija je Jezusova mati in ne ‘božja’ mati
Z gospo teologinjo se strinjam, da Marija ni bila počelo Kristusa Boga, ampak le Kristusa človeka. Izraz Božja mati se zdi tudi meni ponesrečen. Pravilneje je Božja porodnica. Ampak, ker po mnenju gospe teologinje Jezus ni bil Bog, smo se spet znašli pri tretji točki.

5. Bog je naredil zemljo in nebesa, pekel so si izmislili ljudje
Ne vem, od kod gospe Ranke-Heineman vedenje o Bogu kot Stvarniku nebes in zemlje. Sama je rekla, da je Biblija človekova beseda. Edini logični odgovor bi bil, da ji je Bog to sam povedal. V nasprotnem primeru gre za eno samo tavanje, kajti, kako lahko kaj izvemo o Bogu, ki se ni razodel niti prerokom niti apostolom niti gospe Uti Ranke-Heinemann?

6. Izvirni greh ne obstaja, tudi hudič ne
Začnimo pri izvirnem grehu. Vsi vemo, da smo ljudje nepopolni, da prevečkrat delamo tisto, česar nočemo, ne počnemo pa tistega, kar mislimo, da je prav. In to se vleče iz generacije v generacijo. O tem se lahko prepričamo iz zgodovinskih knjig in iz dnevnega časopisja. Zadeva se je torej morala nekje začeti. Grehu (prestopku Božje zapovedi) prvega človeka pravimo izvirni greh. Ker se to nagnjenje deduje iz generacije v generacijo, mu pravimo tudi podedovani greh. Je človek res na lastno pobudo storil prvi greh ali ga vanj zapeljalo inteligentno duhovno bitje, ki mu pravimo hudič? Seveda hudič ni neko rogato, repato in kopitasto bitje z dolgim jezikom in vilami, kot ga opisuje ljudska domišljija, ampak duhovno bitje, ki mora biti zelo privlačno, da priteguje pozornost vsega sveta. Pisano je namreč, da "ves svet tiči v zlu." (1Jn 5,19)

7. Krvavo žrtvovanje na križu je pogansko človeško žrtvovanje še iz časa kamene dobe

Brez Svetega pisma je nemogoče jasno razločiti, kaj je pogansko, kaj judovsko in kaj krščansko. Tu je gospa Ranke-Heinemann spet na tankem ledu. Lahko le občudujem ljudi v kameni dobi, ki so se na nek način zavedali svoje grešnosti. Zavedali so se tistega, česar se gospa teologinja Ranke-Heinemann očitno ne zaveda. Obredna žrtvovanja živali še danes marsikje potekajo, npr. v Indiji. Ljudje so vedeli in še vedo, da je v njihovem življenju nekaj narobe, da se je treba odkupiti. Vedenje je pravilno, le način je ponavadi napačen. Mnogo ljudi namreč ne pozna tistega, o čemer pravi gospa teologinja (citiram): "Največja neumnost Nove zaveze je smrt Jezusa na križu." Odgovarjam ji z besedami apostola Pavla: "Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč." (1Kor 1,18)

Zanimiva je tudi njena trditev: "Jezus je za krščanstvo pomemben le zaradi smrti, njegovo življenje je postavljeno v ozadje." Res je, Nova zaveza se veliko ukvarja z Jezusovo smrtjo. Ampak v tem je enkratnost krščanstva v primerjavi z drugimi religijami. Religije učijo: "Nekaj velikega moraš narediti za Boga." Krščanstvo uči: "Bog je nekaj velikega storil zate," oziroma: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) V večno življenje pa veruje tudi gospa Uta Ranke-Heinemann, saj bi se rada po smrti spet srečala s svojim pokojnim možem. Lahko bi torej rekli, da po njenem obstaja večno življenje, da bi se gospa teologinja lahko spet srečala z možem. Zdaj mi ostane naslednje: naj verjamem Svetemu pismu ali nečemu, kar je pobožna želja gospe teologinje? Kakorkoli, prepričan sem, da liberalna teologija ne vodi nikamor, da gre za slepo črevo teološkega razvoja ali bolje razkroja. To teologijo je H. Richard Niebuhr v dobi med obema vojnama na kratko povzel takole: "Bog brez jeze je s pomočjo Kristusa brez križa pripeljal ljudi brez greha v kraljestvo brez sodbe."(1) Ta stavek tudi zelo dobro povzema bistvo teologije Ute Ranke-Heinemann.

In še ena izjava: "Če bi kristjani namesto smrti častili njegovo življenje in se ravnali po njem, bi bilo bolje." Kristjani, ne častimo Kristusove smrti, ampak živega Kristusa, ki je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje (prim Rim 4,25). Križ je že od velike noči tam okoli leta 30 prazen. Je gospa teologinja namerno spregledala to pomembno podrobnost? Se pa strinjam z njo, da bi se kristjani morali ravnati po Jezusovem življenju. Ampak to lahko kolikor toliko uspešno delajo le kristjani, ki so resnično sprejeli Jezusa za Odrešenika in Gospoda, a tudi tem rado spodrsne na poti. Kristus vabi: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj. " (Raz 3,20) Želim, da bi se tudi Uta Ranke-Heinemann odzvala njegovemu povabilu.




(1) (Zgodovina krščanstva, Ognjišče, DZS, Ljubljana, 1992. S. 613)

Svetopisemski navedki so vzeti iz SSP.