Frank Tenaglia (tenor): Gospodova molitev

Pričevanje C.J. Mahaneya

Še nekaj o Frančišku Asiškem

Kot sem že lani pisal, "nam evangelijskim" (kot bi rekel Trubar) rimski katoličani radi dajejo za zgled svetega Frančiška, ki da je zares prenavljal cerkev, za razliko od kakega Luthra, ki jo je sicer želel prenavljati, a nazadnje pristal v razkolu (sliši se, kot da je sam sebe izobčil)...

Res je, da se je Frančišek skupaj s skupino entuziastov lotil nekakšnega prenavljanja cerkve od znotraj. Ta skupina je imela v sebi žar za prenovo. Drznem si celo reči, da je delovala lokalno, razmišljala pa globalno. Ampak njihovo delo ni obrodilo takih rezultatov, kot jim jih pripisujejo. Rigidna srednjeveška cerkev ni bila sposobna iskreno sprejeti novega reda. Sprejela ga je bolj po zaslugi popularnosti skupinice prvih frančiškanov, in ko se je kolikor toliko prepričala, da skupinica ne more in ne misli resneje ogroziti privilegijev in bogastva, s katerim so se obdajali cerkveni knezi. Rimski škof Inocenc III. je red odobril, Honorij III. pa je redovna pravila potrdil šele tedaj, ko jih je Frančišek krepko omilil, zlasti v stvareh, ki se tičejo redovne revščine. Po Frančiškovi smrti so hitro poskrbeli za njegovo kanonizacijo, s čimer so poskrbeli, da je od izvirnega Frančiškovega duha kmalu ostal samo Frančišek kot objekt čaščenja in pa seveda red, ki so ga močni in vplivni gospodje iz kurije kmalu popolnoma podvrgli sebi. Pa tudi prvotna redovna revščina se je sprevrgla v bogatenje.

In kar je še huje, z ustanovitvijo inkvizicije so tudi frančiškane vpregli v delo te zloglasne srednjeveške cerkvene preiskovalne institucije, čeprav v manjši meri kot dominikance. Kje je tu kak Frančiškov duh?

In ostali rezultati? Ostalo je bore malo. Sledilo je obdobje avignonskega papeštva, temu veliki zahodni razkol, ki so ga za silo zakrpali na konstanškem koncilu (in tam mimogrede v slavo rimske katoliške cerkve in vesoljnega papeštva na grmadi skurili Jana Husa)... V 15. stoletju so kar naprej govorili o potrebi po reformah, cerkev pa se je pogrezala vedno niže in pristala v kloaki renesančnega in borgijskega papeštva...

Kaj je torej ostalo od Frančiškovega prenavljanja cerkve?

Vohuni, agenti, študenti...

V teh prazničnih in poprazničnih dneh pridno krožijo naokoli nove afere in aferice, ampak jaz se bom na tem mestu zadržal le pri eni. Glede na to, da je dobro znana, bom izpustil imena in se omejil na vsebinski del.

Na določeni fakulteti v mestu x se odloči profesor, ki je izven šole tudi visoko uvrščen v hierarhiji ene od političnih strank, da njegovi študentje v okviru izobraževalnega programa izvedejo manjšo raziskavo. Na volilni dan naj bi šli po cerkvah poslušat, kaj se bo v okviru bogoslužij govorilo o volitvah, oziroma, če se bo sploh kaj govorilo. O tem naj naredijo poročilo, oziroma nekakšno seminarsko nalogo.

Zadeva je prišla v javnost in oglasila se je največja verska skupnost v naši državi, češ, da je to povsem nesprejemljivo in da spominja na totalitarne metode, ki jih je uporabljal prejšnji režim. Temu je pritegnil tudi del politične javnosti. Nato se je v imenu neke skupine vehementno oglasil študent na neki drugi fakulteti univerze v mestu y in zahteval od univerze v mestu x ter od vodstva politične stranke, v kateri je omenjeni profesor na visokem položaju, naj ukrepata zoper tega nebodigatreba.

Največja verska skupnost je nato odreagirala še preko svoje posebne skupine za stresna vprašanja in zarobantila v zvezi z domnevno gonjo proti tej verski skupnosti.

Zakaj toliko hrupa? Sam zelo razumem, da ni prijeten občutek, da si kontroliran. Verjetno je posredi tudi zgodovinski spomin, ki ga goji ta verska skupnost do stranke, katere naslednica je stranka gospoda profesorja. Po drugi strani pa nam zdrava pamet pravi, da ne moremo živeti od preteklih zamer in dolgo vleči kapitala iz preteklih krivic. Ta se hitro pokuri. Če se neka verska skupnost razglaša za krščansko, zraven pa goji strupene rožice zamer, je to slaba popotnica zanjo in za njeno okolico. Verjamem, da nastavljanje drugega lica ni ravno najudobnejša drža, je pa edina, pri kateri se pretrga veriga obtožb, zamer, nezaupanja in sovraštva.

Pa še en predlog imam. Na volilni dan naj služitelji vseh cerkva lepo pridigajo iz Božje besede in prepričan sem, da bo delo študentov nadvse olajšano, seminarske naloge zelo kratke, jeziki pa zavezani. Tako bodi!

Tretji dan reformacije na Reformirani strani

Spet je pred nami dan reformacije. Vsakič, ko napoči ta čas, se vprašam, kaj sploh praznujemo. Kaj je najgloblja vsebina tega praznika? So to Trubar, Bohorič, Dalmatin, Küzmič in slovenska knjiga? Gre za nek dodatni kulturni praznik? Je to dan Kulturkampfa, ko ena politična opcija v imenu dneva reformacije obračunava z drugo, kot smo imeli priložnost slišati na nedavni prireditvi v Murski Soboti? Če pomislim na to zadnje, torej izkoriščanje reformacije za politično obračunavanje, potem lahko rečem samo eno: hvala lepa za tak dan reformacije.

Hvala Bogu, obstaja še druga plat praznika; tu ne mislim le na veličastno kulturno dejavnost slovenskih protestantskih piscev, kajti to je le stranski produkt nečesa drugega, to je spoznanje reformatorjev, do katerega so se dokopali s pomočjo Svetega pisma, za katero so trdno in neomajno verovali, da je Božja beseda. To spoznanje lahko strnemo v naslednjo biblično misel: "Zakaj pravičnost Božja se v njem (evangeliju, op. Dizma) razodeva iz vere v vero, kakor je pisano: 'A pravičnik bo živel iz vere." (Rim 1,17 SSP) Gre torej za spoznanje, kaj je bistvo evangelija; bistvo evangelija je opravičenje po veri in iz nje. Reformatorji niso znova odkrivali toplo vodo, ampak preproste resnice evangelija, ki jih je srednjeveška cerkev s svojim nenehno rastočim in množečim se "zakladom vere" zameglila do nerazpoznavnosti. Mnogi ljudje so prepričani, da jih bo rešila njihova religija in zvesto izpolnjevanje religijskih, moralnih in drugih predpisov. Religija nima nobene odrešilne moči, naj se zdi človeškim očem in okusu še tako popolna, oziroma, kot pravi sv. Pavel: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave," (Rim 3,23 SSP) v isti sapi pa sporoča: "Opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,24 SSP) Še enkrat evangelij; ta prinaša najprej slabo novico, da so vsi ljudje grešili in torej vsi začnemo pri Bogu z istega izhodišča. Morda je kdo v svojih očeh in očeh okolice visoko moralna oseba, ampak pri Bogu šteje le, kar je 100 % pravično, tega pa ni. Saj poznamo tisti pregovor: "Nobody is perfect," ki ga radi uporabimo, da opravičimo kak svoj spodrsljaj. Druga plat je pa dobra novica, ki pravi, da je Bog priskrbel odkupitev, opravičenje in odrešitev v Jezusu Kristusu. Pa še zastonj povrhu! In ravno tukaj je najbrž problem. Leon Hribar je v enem od svojih predavanj povedal naslednjo žalostno resnico: "Čeprav je misel, da si tega, da nas Bog sprejme, ne moremo z ničemer zaslužiti, zelo enostavna, jo je večini ljudi zelo težko sprejeti. Tudi večina tistih, ki se imajo za "kristjane", tega nauka ne sprejema. Kljub takim odlomkom o ženi, ki je prešuštvovala, marsikdo raje prenaša hierarhijo pobožnosti, ki je polna bahaštva in hinavščine." Da, iz krščanstva je ponosnemu človeku, navajenemu na daj-dam vsakdanjika, lažje narediti religijo pobožnosti in "pokore" po človeškem merilu, kot sprejeti Božje opravičenje takšno, kot je v skladu z evangelijem: ZASTONJ! In ravno to je ljudem najtežje dopovedati.

In sporočilo dneva reformacije? Nebes se ne da zaslužiti. Nebesa so zastonj. So dar. Le sprejeti je treba ta dar, ki nam ga Bog ponuja po Jezusu Kristusu. "Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje." (Jn 3,16 CHR)

 

Leon Hribar: Ali se mora ateizem otresti dawkinstva?

1. predavanje v ZVEŠ-evi seriji »Ali se mora...«

Leon Hribar

Richard Dawkins, britanski biolog in predstojnik katedre za javno razumevanje znanosti na oxfordski univerzi o svoji zdaj že slavni knjigi Bog kot zabloda pravi:

Če bo ta knjiga obrodila sadove, kakršnih se nadejam, bodo verni bralci, ki jo bodo vzeli v roke, že ateisti, ko jo bodo odložili. (Dawkins, 2007a: 16) ...

Več na ZvEŠevi spletni strani >>>>>>>

Chráska in Slovenski standardni prevod

Včeraj sem potreboval ravno svetopisemski odlomek Flp 2,12 in sem najprej pogledal v Slovenski standardni prevod Svetega pisma. Našel sem naslednje: "Potemtakem, moji ljubi, kakor ste bili zmeraj poslušni, in to ne le takrat, kadar sem bil med vami, ampak še veliko bolj zdaj, ko sem odsoten, delajte s strahom in s trepetom za svoje odrešenje (poudaril Dizma)." Takoj sem se spomnil, da ima Chraskov prevod iz leta 1914 to misel malo drugače formulirano, in sicer takole: "Zatorej, ljubljeni moji, kakor ste bili vsekdar poslušni, ne samo v pričujočnosti moji, temuč mnogo bolj sedaj v nepričujočnosti moji, v strahu in trepetu vršite zveličanje svoje ( poudaril Dizma)."

Če pogledamo bolj površno, ne gre za kako večjo razliko, če pa smo malo pozornejši na del, ki sem ga posebej izpostavil, gre za veliko pomensko razhajanje.
Če rečem: "Delajte s strahom in s trepetom za svoje odrešenje," pomeni, da spodbujam nekoga, naj dela za nekaj, česar še nima; v našem primeru je tisto, česar nima, odrešenje. Dela naj torej, da bi se odrešil/a. Lahko bi rekel: "Ljudje, če se hočete odrešiti, delajte!" Pa smo spet pri religiji dobrih del. Da, smo pri rimskem kukavičjem jajcu.

Chraska pa prevaja: "V strahu in trepetu vršite zveličanje svoje." Če si to drznem "presloveniti" v sodobni jezik, bi najlepše povedal takole: "V strahu in trepetu udejanjajte svoje odrešenje." Apostol me torej spodbuja, naj udejanjam tisto, kar že imam, torej svoje odrešenje.

Kako pa pridemo do odrešenja? Ko sem hotel to zadnje interpretirati s pomočjo nekaj stavkov iz Ef 2, sem spet naletel na zastoj. Prevoda se pomensko tudi tukaj ne ujemata popolnoma. Chraska pravi: "Kajti iz milosti ste rešeni po veri, in to ni iz vas, dar Božji je to; ne iz del, da se nihče ne hvali. Njegovo namreč smo delo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela, ki jih je Bog naprej pripravil, da živimo v njih, (Ef 2,8-10) SSP pa ima: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli."

Biti odrešen iz milosti ali z milostjo ni isto. Če rečem: "Iz milosti," pomeni, da je milost tista, iz katere ali po kateri prihaja odrešenje, prevod "z milostjo" pa se mi zdi precej nejasen in zamegljen. Vrstica 9 se ujema v obeh prevodih, razlikuje pa se 10. vrsta. Chraska ima: "Njegovo namreč smo delo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela, ki jih je Bog naprej pripravil, da živimo v njih," SSP pa pravi: "Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli." Po Chrasku je Bog za nas vnaprej pripravil dobra dela, da bi v njih živeli, po SSP pa je Bog nas pripravil, da bi živeli v dobrih delih.

Da stvar zaokrožim po protestantsko, torej v luči Chráskovega prevoda:
1. Pavel nas v Flp 2,12 spodbuja, naj s strahom in trepetom izvršujemo tisto, kar že imamo, to pa je naše odrešenje.
2. Odrešeni smo iz vere, ki je brezplačni Božji dar (cf. Ef 2,9.10).
3. V moči odrešenja naj opravljamo dobra dela, za katera nas je Bog pripravil, ali katera je za nas pripravil (to niti ni tako pomembno), kar spet pomeni, da izvršujemo svoje odrešenje, kot je zapisano v 1. točki.

Ampak, če obravnavam stvar v luči SSP, bi težko prišel do protestantskega rezultata. Kaj so torej delali predstavniki protestantskih cerkva pri redakciji SSP? So bili tam samo za okras?


P.s. Tukaj najdete nekaj podatkov o Antonu Chrásku. KLIK >>>>>>>

Vabilo na predstavo

• Kaj? Monodrama Matjaža Kmecla "Trubar pred slovensko procesijo".

• Kje? Evangeličanska cerkev Ljubljana, Gosposvetska 9

• Kdaj? Zaradi bolezni izvajalca predstava odpade.
  

Se opravičujem. Pravkar sem prebral novico o obolelosti izvajalca in sporočilo popravil 28. 10. ob 15.30.

Leon Hribar: Zarota cerkve in Marija Magdalena

»Da Vincijeva šifra je sodoben založniški fenomen. Milijoni prodanih izvodov pričajo, da gre za najbolj priljubljen roman 21. stoletja za odrasle.« Tako pravi Amazon.com (na hrbtni strani knjige). Marcel Štefančič Jr. dodaja: »Da Vincijeva šifra je tako dobra in tako lepo razvita, da je svet za hip odložil internet. Skratka, obvezno čtivo« (Mladina 2. 8. 05). Knjiga Dana Browna je že prevedena v več kot 40 jezikov. Slovenska izdaja je doživela že osmi natis.

Kar se tiče same zgodbe, nas roman uvaja takole...

Več najdete na spletni strani ZvEŠ.>>>>>>>>>>>>