Pravo božično darilo

Vir: Sacred Sandwich >>

Ne le prerok

Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor mene, ti bo obudil GOSPOD, tvoj Bog; njega poslušajte. 16 Prav tako kakor si na dan občestva prosil GOSPODA, svojega Boga, na Horebu, ko si rekel: "Naj ne poslušam več glasu GOSPODA, svojega Boga, in ne gledam več tega velikega ognja, da ne umrem."17 Tedaj mi je GOSPOD rekel: "Prav je, kar so rekli. 18 Obudil jim bom preroka izmed njihovih bratov, kakor tebe, in položil bom svoje besede v njegova usta in govoril jim bo vse, kar mu bom zapovedal. 19 Kdor ne bo poslušal mojih besed, ki jih bo govoril v mojem imenu, tega pokličem na odgovor." (5Mz 18,15-19)

Zgornja obljuba, ki jo je zapisal Mojzes se je nato  izpolnjevala skozi vso  zgodovino izraelskega ljudstva. O Samuelu je pisano: "Samuel pa je rastel in GOSPOD je bil z njim in ni pustil, da bi katera od njegovih besed padla na tla.  Ves Izrael od Dana do Beeršébe je spoznal, da je Samuel potrjen za GOSPODOVEGA preroka." (1Sam 3,19.20) Pri Jeremiju pa beremo: "Zgodila se mi je beseda GOSPODOVA..." (Jer 1,4) Kadar koli je starozavezno Božje ljudstvo zašlo z Božje poti na pot malikovalskih sosedov, ali pa se je zaradi tega celo znašlo v stiski, je Bog k njemu poslal enega ali več prerokov, ki so ljudstvo spravljali na pravo pot  in ga obenem hrabrili. 

Zgornje besede pa se ne nanašajo le na starozavezne preroke, ki jim je Bog občasno dajal svoja sporočila, ampak tudi na našega Gospoda Jezusa Kristusa.  Apostol Peter je na prve binkošti glede tega rekel naslednje: "Mojzes je rekel: Gospod, vaš Bog, vam bo med vašimi brati obudil preroka kakor mene. Njega poslušajte v vsem, kar koli vam bo govoril!" (Apd 3,22.23) V 1. stoletju po Kr. je bilo med Judi zelo razširjeno pričakovanje prihoda zadnjega in končnega preroka ter Božjega maziljenca. Toda ko se je pojavil, je bilo judovsko ljudstvo nad njim razočarano, kajti ni bil tisto, kar so od njega pričakovali. Prišel je med svoje, a  le-ti ga niso sprejeli  (cf. Jn 1,11). Pravzaprav ni niti danes kaj prida drugače. Ljudje se bojijo vseh vrst stvari, od tarot kart do majevskega koledarja. Strah jih je vsega, kar se nikoli ni in ne bo zgodilo, tudi namišljenih koncev sveta, ne izkazujejo pa dolžnega spoštovanja Bogu Očetu in njegovemu edinorojenemu Sinu. 

Jezus Kristus je prišel na svet kot zadnji in končni prerok, a ne le kot to. na svet je prišel tudi kot veliki duhovnik, ki je s svojo žrtveno smrtjo na križu odvzel grehe svojega ljudstva. Na dan končne odločitve, za katerega ne ve nobena prat'ka (ne egipčanska, niti majevska, niti babilonska), pa pride kot kralj in sodnik, da vidno prevzame vso oblast nad vesoljstvom ter sodi živim in mrtvim. To je dan blaženega upanja za cerkev, ki je njegova nevesta, za njegove sovražnike pa dan strašne obsodbe. 

Za tiste, ki živijo še ni njič izgubljenega, kajti: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (1Kor 6,2b) Sv. Peter pa pravi: "Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi,  tako da pridejo od Gospodovega obličja časi pomiritve."  (Apd 3,19.20a)  Bog daj vsem milost spreobrnjenja!

Odrešenje prihaja

Cvetoča Judejska puščava (Vir slike: Wikipedia)

Naj vriskata puščava in goljava,

raduje naj se pustinja

in naj cvete kakor narcisa.

Bujno naj cvete,

naj se raduje in radostna vriska.  ( Iz 35.1.2a)

Takole poetsko se začne 35. poglavje Knjige preroka Izaija.  Gre za  kratko poglavje, ki je govori o eshatološki prihodnosti, v njej pa se najde tudi kaka aluzija na Jezusovo delovanje v času njegovega prvega prihoda. Pravzaprav gre tu za Božji  nagovor vsem, ki vanj zaupajo in jih čaka večno veselje. Na to veselje pa ne smemo gledati kot na nekaj, kar bo šele prišlo, ampak na nekaj, česar predokus  verni  poznamo že tukaj in zdaj, kajti, kot pravi Jezus: "Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Tudi ne bodo govorili: 'Glejte, tukaj je' ali 'Tam je,' kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami." (Lk 17,20b.21) Tisti, ki so uživali v Jezusovi  telesni prisotnosti, so tudi uživali prisotnost Božjega kraljestva. Podobno je danes, ko Jezus deluje v svoji cerkvi po Svetem Duhu. Kdor je v Kristusovi prisotnosti, uživa predokus Božjega kraljestva.

   Okrepíte utrujene roke,

utrdíte klecava kolena.

Recite njim, ki so plahega srca:

"Bódite močni, nikar se ne bojte!

Glejte, vaš Bog!

Maščevanje prihaja,

Božje povračilo,

on prihaja, da vas reši!"  (Iz 35.3.4)                         

Živimo v svetu, ki je obenem čudovit in čuden. Čuden zato, ker živi v večnem strahu pred stvarmi, ki naj bi se zgodile. Ko smo se bližali letu 2000, so nekateri plašili ljudi s koncem sveta. Sledilo je še nekaj takih "koncev sveta". Maji so ga menda napovedali za 21. december letos. Mediji so polni takih in podobnih "novic". Ljudje trepetajo pred nečim, kar se zagotovo ne bo zgodilo, ne bojijo pa se živega Boga, da bi mu izkazali dolžno čast. Narobe svet! Božjemu ljudstvu se ni treba bati niti 21. decembra, niti petka trinajstega, niti česarkoli, pred čimer trepeče svet. Bog sam nas spodbuja, naj bomo pogumni, On hrabri plahe in slabotne, saj je On tisti, ki vlada vesoljnemu stvarstvu. Ne rešuje nas niti politični sistem niti država niti družbena ureditev, niti zakoni, ne desnica ne levica, niti katerakoli politika ali celo religija. Bog sam rešuje svoje ljudstvo, svojim sovražnikom pa bo povrnil po njihovem delu.

Tedaj bodo spregledale oči slepih,

gluhim se bodo odprla ušesa.

   Tedaj bo hromi skakal kakor jelen,

jezik nemega bo vriskal.   (Iz 35, 5.6a) 

Ko je bil  Janez Kristnik v dvomih, ali je Jezus res Mesija, je poslal k njemu učence, da bi dobil ustrezen odgovor. Jezus  je na to rekel:  "Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj." (Mt 11,4b-6)  Izaijeva prerokba se je torej delno uresničila že v času prvega Jezusovega prihoda. Ampak to uresničenje je bilo res le delno, kajti ozdravljenja in čudeži so se  godili le tam, koder je  hodil Jezus. Popolno uresničenje te prerokbe se bo zgodilo v eshatološki prihodnosti, ki se bo uresničila v času, ki nam ni znan. Zato nas Jezus opominja:  "Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas." (Mr 13, 32.33) Jezus ni govoril o nobenih datumih, kot to počnejo različni lažni preroki, da, tudi taki, ki se razglašajo za kristjane! Ti so  še hujši od onih zunaj, saj zaradi neuresničenja njihovih lažnih "videnj" delajo škodo Kristusovi stvari. 

Tam bo utrjena pot,

imenovali jo bodo Sveta pot,

nečisti ne bo hodil po njej.

GOSPOD

jim bo utiral pot,

niti bedni ne bodo zašli. (Iz 35,8)

Pot na Sion, o kateri govori ta vrstica, je simbol za pot v Kraljestvo. Ta pot je posebna, sveta, namenjena samo Božjemu ljudstvu. Gre za pot, ki jo trasira in označuje sam Bog. Narejena je tako, da nihče, ki gre po tej poti, ne more zaiti. Po njej hodijo pripadniki vseh družbenih slojev, ras, stopenj izobrazbe in kar je še takega.  Kadar Bog rešuje, takrat zagotovo rešuje. 

GOSPODOVI osvobojenci se bodo vrnili

in prišli s pesmijo na Sion.

Nad njihovo glavo bo večno veselje,

dosegli bodo radost in veselje,

žalost in vzdihovanje bosta zbežala. (Iz 35,10) 

Kdo so GOSPODOVI osvobojenci? Preden je izpeljal Izraelce iz egiptovskega suženjstva, je Bog naročil Mojzesu: "Zato reci Izraelovim sinovom: 'Jaz sem GOSPOD; izpeljem vas izpod tlake Egipčanov, rešim vas iz njihove sužnosti in vas osvobodim z iztegnjeno roko in z velikimi sodbami.'" (2Mz 6,6) Božji osvobojenci so torej tisti, ki jih je  Bog sam osvobodil. Izraelce je osvobodil iz egiptovskega suženjstva. Božje odrešenje ni nikoli človekovo, ampak popolnoma Božje delo. Bog je po žrtveni smrti in vstajenju svojega Sina Jezusa Kristusa mnoge odrešil, oziroma osvobodil greha in večnega pogubljenja. To so osvobojenci, ki so napoteni proti nebeškemu Sionu. Božje ljudstvo bo tam deležno večnega veselja. Sv. Janez je v svojem videnju zrl v dogodke, ki se bodo zgodili in med drugim zapisal:  "In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: 'Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.'" (Raz 21,3.4)

Bogu hvala za blaženo upanje, ki nam ga je pripravil in za predokus njegovega Kraljestva tukaj in zdaj!

Pismo in tkim. osebna razodetja

Živa beseda

"Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba

in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo,

jo naredil rodovitno in brstečo,

dal sejalcu seme in uživalcu kruh,

 takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:

ne vrne se k meni brez uspeha,

temveč bo storila, kar sem hotel,

in uspela v tem, za kar sem jo poslal."

(Iz 55,10.11)

Bog nam je po preroku Izaiju razodel, da je Božja beseda popolnoma učinkovita. Kadar Bog pošlje svojo besedo z določenim namenom, le-ta obrodi sad, ki je popolnoma skladen s svojim namenom. Podobno nam govori avtor Pisma Hebrejcem: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Kadar Bog deluje s svojo besedo, je ta beseda popolnoma učinkovita.

Zato ni čudno, da je apostol Pavel napisal pastorju in svojemu učencu Timoteju naslednje ohrabrujoče misli: "Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev. Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo." (2Tim 3,15-17) Timotej je od otroštva poznal tisti del Svetega pisma, ki mu danes pravimo Stara zaveza. Četudi jo označujemo s pridevnikom stara, je tudi to zapisana Božja beseda. Celotno Pismo je navdihnjeno od Boga. V njem so napisane resnice, pomembne za naš poduk, mnogi zgledni primeri, tam zapisani, nas svarijo pred stranpotmi, cilj vsega pa je poboljšanje in vzgoja in pripravljenost na dobra dela. Dela niso vzrok našega zveličanja, ampak je naše zveličanje vzrok za dela. V vsakdanjem življenju potrebujemo hrano. Tudi naše duhovno življenje potrebuje hrano, kajti naša človeška narava je zelo porozna in pušča kot rešeto ali sito. Ravno zato je potrebno, da se vsak dan krepimo z Božjo besedo.

Bog nam je priskrbel veličastno odrešitev.  O njej so pisali že starozavezni preroki. Apostol Peter pravi glede tega naslednje:   "To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju. Njim je bilo razodeto, da niso služili sebi, ampak vam, v tem, kar so vam zdaj sporočili tisti, ki so vam po Svetem Duhu, poslanem iz nebes, oznanili evangelij." (1Pt 1,10-12a) Stara zaveza govori o stvareh, ki so se zgodile, pa tudi o stvareh, ki  naj bi se zgodile v prihodnosti. Najpomembnejša od teh stvari se je že izpolnila: Božji Sin Jezus Kristus, druga Božja oseba, je prišel na svet odrešit grešnike. Po njegovem evangeliju se nam posreduje odpuščanje grehov.  Ko beseda evangelija doseže tistega, ki mu je namenjena, ga ob posredovanju Svetega Duha privede v večno zveličanje. V tej besedi je moč in učinek.

Božja beseda pa nam ne govori le o odrešitvi od greha, ampak tudi odrešitvi za prihajajoče Božje kraljestvo.  Kristjani pričakujemo drugi Kristusov prihod. Fokus adventnega časa ne sme biti  le na prvem prihodu, ko je naš Gospod prišel na svet kot nemočen otrok, ampak predvsem na njegovem drugem prihodu, ko pride "v slavi sodit žive in mrtve", kot nas uči nikejsko-carigrajska veroizpoved. Božja beseda nas tudi  pripravlja  na te prihodnje dogodke.

Sv. Pavel nas tudi opominja: "Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke." (2Tim 4,3.4) V cerkev so se postopoma in skoraj nevidno vtihotapili taki, ki so vpeljali v krščanstvo cel kup novih in čudnih naukov, od molitev k svetnikom, do vic ter mašne daritve in kar je še takega. Protestantska reformacija je temeljito prevetrila doktrino in prakso zahodnega katolištva, ampak tudi tu so se čez čas začele dogajati čudne reči. Mnogi ne prenašajo zdravega nauka in vnašajo v cerkev duha tega sveta, ki nikakor ni od Boga, ter vlečejo neutrjene duše za sabo v pogubo. Namesto Božje besede, Scripturae, oznanjajo posvetno kulturo. Ti pravijo, da Biblija ni zapisana Božja beseda, ampak, da  Biblija vsebuje Božjo besedo.  Med obema stališčema na prvi pogled ni neke posebne razlike, toda, če rečemo, da Biblija samo vsebuje Božjo besedo, potem to pomeni, da je treba to besedo v njej šele poiskati.  Iz tega lahko sledi  le samovoljno presojanje, kaj od zapisanega je Božja beseda in kaj ni. V Rimu imajo enega papeža, v "liberalnem" protestantizmu pa je vsak svoj papež, ki  po svoji volji razlaga, kaj je Božja beseda in kaj ni. Takim je najpomembnejše, da (u)strežejo predvsem lastnim čutom in potrebam, kakor jih pač srbijo ušesa ali kaj drugega.

Za nas je pomembno, da  se dnevno krepimo v besedi in z besedo. Le tako lahko spoznavamo Božjo voljo za naše življenje. Pri tem moramo paziti, da besede ne bomo jemali preveč osebno. Nekateri preberejo nek odlomek, potem pa rečejo: "Bog mi je povedal, da moram delati to in to." Božja beseda ni  magično sredstvo, ki bi ga lahko uporabljali kot vedeževalske karte, ampak razodeta  objektivna resnica. Bog nam daj živeti v skladu s to resnico!

Zapor kot advent

"Moja jetniška celica je dobra analogija za advent. Čakaš, upaš, vrata so zaklenjena in se jih da odpreti le od zunaj."   

(Dietrich Bonhoeffer) 

Če bi Disney ilustriral Biblijo...

Povezava do vira >>

Nemir v svetu, mir v duši

Pred nami je dogodek iz osebne izkušnje nekega ameriškega  častnika.  V času hudih nemirov  in številnih nasilnih izgredov je bival v nekem velikem mestu na Zahodu. Vsak dan je preplavljala ulice nevarna množica. Nekega dne je opazil, da se mu bliža človek, čigar izraz na obrazu  je odražal enkratno kombinacijo miru in odločnosti. Že sama njegova drža je vlivala zaupanje. Njegov nastop sredi tistega meteža se ga je tako dotaknil, da se  je, ko sta se srečala, obrnil. Opazil je, da je tudi neznanec storil enako.  Ko je zaznal, da se je človek ozrl za njim,  je tujec pristopil k njemu in ga, upirajoč kazalec v njegove prsi, brez kakršnegakoli uvoda vprašal: »Kateri je končni človekov smoter?«  (prvo vprašanje iz Kratkega katekizma) Ko je prejel odgovor na geslo, ki se je glasil: »Končni človekov smoter je Boga slaviti in se v njem na veke veseliti,« (odgovor iz katekizma) je rekel: »Ah, že po vašem videzu sem vedel, da ste se tudi vi učili Kratki katekizem.« »Ravno to sem tudi jaz pomislil glede vas,« mu je odvrnil častnik.

(Benjamin B. Warfield)

Citirano iz: Sinclair B. Ferguson, Kršćanska vjera i život. Izvori, Zagreb - Osijek  1986. S. 16-17. Poslovenil Dizma.

Izaija pravi: "Gotofi ste, toda..."

Knjiga preroka Izaija je ena najbolj popularnih starozaveznih knjig. Velikokrat je tudi citirana v Novi zavezi,   nastala pa je  v 8. stol. pr. Kr. V tem sestavku se nameravam posvetiti nekaterim poudarkom iz 1. poglavja.

Večji del 1. poglavja predstavlja obsodba vsega dejanja in nehanja Božjega ljudstva tistega časa. V Iz 1,2.3 pravi: 

"Poslušajte, nebesa, prisluhni, zemlja,

kajti GOSPOD je govoril:

Otroke sem vzredil in povzdignil,

oni pa so se mi uprli.

3 Vol pozna svojega gospodarja

in osel jasli svojega lastnika,

Izrael ne pozna,

moje ljudstvo ne razume."

Iz tega odlomka je razvidno, da je bilo izraelsko ljudstvo v stanju globokega odpada od vere.  Pravzaprav se niti niso zavedali, oziroma niso razumeli, kako globoko so zabredli. Če dobro pogledamo okrog sebe, je tudi danes lep del tistega, kar samo sebe imenuje: "Cerkev," v uporu proti Bogu in v globokem odpadu. Božje ljudstvo je moralo prenašati posledice svojega odpada:

Prerok v vrsticah  5 - 8 primerja  težave izraelskega ljudstva z razbolelo glavo, oslabelim srcem, ranami in podpludbami, ki jih nihče ni zdravil. Njihov upor in greh sta jim zadalajala mnoge bolečine in težave, toda ljudstvo je nadaljevalo s staro prakso. Bili so tako globoko odtujeni Bogu, da jim ni več bilo pomoči. S tem, seveda, ni rečeno, da ti ljudje niso bili zelo religiozni. Bogu so pridno prinašali darove in daritve, a zaman.

Božja beseda v vv. 10-15 nikakor ne olepšuje njihovega položaja. Njihove duhovne in posvetne voditelje imenuje "knezi sodomski", navadnim državljanom pa "ljudstvo gomorsko". Ti ljudje so sicer še vedno opravljali svoje predpisane ceremonije, praznovali verske praznike, še vedno so molili, toda vse to je imelo vsaj dve napaki. Prva je bila ta, da so bile njihove slovesnosti zlagane. Tudi danes se v krščanskem svetu opravljajo mnogi obredi, predpisani in nepredpisani z Božjo besedo, toda mnogi, ki jih opravljajo, nimajo do Boga in njegove besede pravega odnosa.  Mnoge krščanske cerkve počnejo stvari, ki jim pravi Božja beseda gnusoba. Ne, tu ne mislim le rimske in vzhodnih cerkva z njihovimi malikovalskimi praksami. Mnoge protestantske denominacije po opičje imitirajo svet in so zavrgle reformacijski princip sola Scriptura ter ga nadomestile s posvetnjaškim principom "sola cultura". Druga huda napaka v zvezi s češčenjem, obredi  in daritvami Božjega ljudstva v Izaijevih dneh  je bila ta, da so bile njihove roke polne krvi. Iz nadaljevanja  moremo sklepati, da je bilo s tem mišljeno zatiranje revnih. Iz 1,23 namreč pravi:

"Tvoji prvaki so uporniki

in pajdaši tatov.

Vsi ljubijo podkupnino

in zahtevajo povračila.

Nočejo braniti sirote

in pravda vdove ne pride do njih."

Tole se sliši precej znano, kajne? Posledici odpada od resnične vere sta zlagana zunanja pobožnost in vsakovrstno zatiranje šibkih.  Ljudstvo je  za svoj odpad kaznovano s hudo gosposko, kateri pa se tudi slabo piše. Zato Bog poziva na pravdo:

"Pridite, pravdajmo se,

govori GOSPOD:

Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat,

bodo beli kakor sneg,

če so rdeči kakor bagrenina,

bodo beli kakor volna."  (Iz 1,18)

Vsi problemi, s katerimi se je spopadalo Božje ljudstvo, vsi zločini in nezakonitosti, ki so se v njem zgodili, so imeli en skupni pravir: reče se mu greh. Izaija je v tem poglavju govoril predvsem  o tem, kaj je v skladu z Božjo postavo narobe z Božjim ljudstvom in kaj ga čaka, če se ne spreobrne: "Konec je z vami, vsi ste gotofi!" Toda, Bog ponuja še nekaj in to nekaj je sprava. Starozavezni človek je to razumel kot vrnitev k Bogu, ni pa točno  vedel, kako  to vse skupaj deluje, saj Mesija še ni prišel na svet. Nam je to dosti lažje, saj se je v polnosti razodelo  v Novi zavezi. 

Pred Bogom ni nihče čist (cf. Iz 46,5). Toda Bog nam ponuja svojo spravo: če so naši grehi rdeči kakor škrlat ali bagrenina, bodo beli kakor sneg ali volna. Jezus, naš Mesija je umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje: "V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti." (Ef 1,7)

Ker je Bog tako ljubil svet, da je dal svojega edinega Sina v spravo za naše grehe, zato se za nikogar, ki vanj veruje ne more reči: "Gotof je." (cf. Jn 3,16).  Kdor resnično veruje v Božjega Sina, ima večno življenje (cf. Jn 13,36)

P.s. Uporaba termina "gotof" nikakor ni naključna, toda z njo nisem hotel izražati nobenih političnih stališč.