Evangelijski misijon v Sloveniji

Matjaž Črnivec se je v pričujoči pridigi, ki bi ji lahko rekli tudi predavanje, posebej osredotočil na tri obdobja v naši narodni zgodovini ter na glavne oznanjevalce Božjega evangelija v teh treh obdobjih: Cirila in Metoda v 9. stoletju, Primoža Trubarja v 16. stoletju in Antona Chráska na prelomu 19. in 20. stoletja. 

Video traja malo manj kot 41 minut.

Lord Sacks o Judih in kristjanih

Vir:  Christian Today>>>

Tim Keller: Krščanstvo - nekaj čisto drugega

Za večino ljudi v naši družbi pomeni krščanstvo religija in moralizem. Edina alternativa temu je, poleg nekaterih drugih svetovnih religij, pluralistični sekularizem. Od začetka pa ni bilo tako. Krščanstvo je bilo prepoznano kot »tertium quid«, torej kot nekaj čisto drugega.

Tukaj je najpomembnejša stvar, da so se na splošno ljudje, ki so upoštevali religijo, pohujševali nad Jezusom, tistim, odtujenim od izpolnjevanja verskih in moralnih pravil, pa se je zdel zanimiv in privlačen.  S tem se srečujemo  skozi novozavezne zapise o Jezusovem življenju. Kjerkoli sreča Jezus pobožno osebo in osebo, izobčeno iz seksualnih razlogov (npr. v Lk 7), ali pobožno osebo in rasnega izobčenca (npr. v  Jn 3 in 4), ali pobožno osebo in političnega izobčenca (npr. v Lk 19), je izobčena oseba tista, ki se z njim poveže, oseba vrste »starejšega brata« pa ne. Jezus govori uglednim verskim voditeljem: »Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo.« (Mt 21,31)

Jezusovo učenje je dosledno privlačilo neverne in pohujševalo biblijsko verujoče pobožne ljudi njegovega časa.  Vendar naše cerkve danes na splošno nimajo več tega efekta. Tiste vrste outsiderjev, ki jih je Jezus privlačil, sodobne cerkve ne privlačijo, celo tiste avantgardne ne. Pritegniti  skušamo konservativne, zapete, moralistične osebke. Razuzdani in razpuščeni, ali zlomljeni in marginalizirani se izogibajo cerkvi. To lahko pomeni le eno: če pridige naših pastorjev in praksa naših faranov nimajo istega učinka, kot ga je imel Jezus, potem ne oznanjamo istega sporočila, kot ga je Jezus. Če naše cerkve ne privlačijo mlajših bratov, potem bodo bolj polne starejših, kot bi si  želeli zamišljati.

Vir: Already Not Yet >>>

Poslovenil: Dizma 

O metanju kamnov in sodbah

Kadar beremo Sveto pismo, je treba pri tem paziti na kontekst, v katerem je bilo kaj povedano.  Če nekatere misli iztrgamo iz celote, lahko dobimo nekaj, kar je v nasprotju s tistim, kakor so bile izvirno zamišljene. Ljudem, ki ne poznajo konteksta, se  zdi tak izrek celo nemoralen, ker navidez ščiti tiste, ki naredijo kak težji prestopek, oziroma ne razlikuje med težo posameznih prestopkov. Eden takih citatov je: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo." (Jn 8,7b)

Če spravimo to Jezusovo  besedo iz njenega izvirnega konteksta, potem utegne biti res nemoralna. Toda šlo je za nekaj več: Jezus je zelo dobro poznal notranjost vsakega od obsojevalcev. Poleg tega pri stavku o metanju kamenja ne gre za moralistično ali pravno, ampak teološko izjavo.  Pa poglejmo! Jezus je ob drugi priložnosti rekel: "Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve." (Mt 15,19) Ali ne bi bilo zanimivo, če bi vse naše misli nek poseben aparat sproti snemal in jih istočasno predvajal na nekakšnem zaslonu, kjer bi jih vsi ljudje lahko videli?  Vsekakor bi bilo zanimivo za druge,  za osebo, katere misli bi se kazale javnosti, pa bi bilo sramotno. Seveda obstaja razlika med, na primer, krajo čokolade in pedofilskim dejanjem. Ampak razlika je taka, kot med tistim, ki ga ugrizne ena črna mamba in onim,  ki ga ugrizne  tisoč črnih mamb. Oba bosta umrla.  Greh je greh, pri grehu pa gre za teološko, ne pravno kategorijo, pravo namreč sodi in obsoja na podlagi teže kaznivega dejanja, kot je le-to videti na zunaj, z vsemi posledicami vred. 

Problematična zna biti  tudi dekontekstualizacija Jezusovega izreka: "Ne sodite, da ne boste sojeni!" (Mt 7,1) Mar to pomeni, da je vsako presojanje izjav in dejanj prepovedano? Naj torej ukinemo sodišča, češ, da  ne smemo soditi?  Sploh ne, kajti v nadaljevanju pravi: "Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: 'Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,' če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata." (ibid. 7, 3-5) Po domače temu rečemo: "Najprej pometi pred svojim pragom, potem pa pojdi pometat pred druge."   Kdor torej sodi bližnjega, mora poskrbeti, da najprej razčisti s smetmi pri sebi, šele nato naj se loti tuje nesnage.

Poglejmo si še en zanimiv primer: "Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: 'Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.'"  (Lk 13,1-3)  Ljudje velikokrat presojamo dejanja drugih ljudi, ne da bi se ozrli vase. Tudi v tem primeru velja: razčisti najprej pri sebi, nato pa razčiščuj pri drugih. 

Vsak bo odgovarjal za svoje grehe, za tuje pa v toliko, kolikor jih  pomaga povzročiti.  Apostol Pavel pravi: "Ni namreč nobene razlike:  saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu,"  (Rim 3,23b-25) na drugem mestu pa: "Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Rim 6,23) Odrešenje je Božji milostni dar, tega pa je lahko deležen vsak, kdor ga sprejme. Psalmist pravi: "Če boš pozoren na krivde, o GOSPOD, Gospod, kdo bo mogel obstati?" (Ps 130,3)  njegov kolega pa prosi: "Ne privedi k sodbi svojega služabnika, saj ni nihče, ki živi, pravičen pred tabo." (Ps 143,2) Že starozavezni očaki so se zavedali, da se s svojo lastno pravičnostjo ne morejo približati svetemu Bogu, kajti greh je greh, plačilo zanj pa je, kot sem že napisal, smrt. Vsi smo grešili in smo deležni telesne smrti, kdor ne sprejme Božjega milostnega daru, bo deležen tudi večne smrti in ločenosti od Boga.  Obsodba pogubljenih bo skladna s težo njihovih grehov, odrešeni pa  bodo deležni Božjega kraljestva samo  po milosti.

Si med odrešenimi? Si med tistimi, ki lahko rečejo o sebi: "Mi pa nismo med tistimi, ki bi odstopali in se tako pogubili, temveč med tistimi, ki verujejo in tako rešijo dušo?" (Heb 10,39)

Hudobni viničarji

Začel jim je govoriti v prilikah: "Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval. 2 Ob določenem času je poslal k viničarjem služabnika, da bi dobil od njih del sadov iz vinograda. 3 Ti pa so ga zgrabili, pretepli in odpravili praznih rok. 4 Nato je poslal k njim drugega služabnika. Ranili so ga na glavi in ga zasramovali. 5 Poslal je še enega in so ga ubili. Takó se je dogajalo še mnogim drugim: ene so pretepli, druge ubili. 6 Imel je še enega, ljubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal njega in rekel: 'Mojega sina bodo spoštovali.' 7 Tisti viničarji pa so govorili med seboj: 'Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in dediščina bo naša!' 8 Zgrabili so ga, ubili in vrgli iz vinograda. 9 Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim. 10 Ali niste brali tega Pisma:

Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,

je postal vogalni kamen.

11 Gospod je to naredil

in čudovito je v naših očeh."

12 In poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice. Spoznali so seveda, da je to priliko rekel proti njim. Pustili so ga torej in odšli. 

(Mr 12,1-12)

Zgornja prilika, ki jo je povedal Jezus, je bila namenjena verskim voditeljem tedanjega Izraela in je, podobno kot mnoge druge prilike, vzeta iz vsakdanjega življenja. Premožni domačini ali tujci, ki so bili lastniki vinogradov, so le-te pogosto dajali v najem viničarjem, sami pa so se ukvarjali z drugimi posli. Spori med predstavniki lastnikov zemlje ter najemniki so bili precej pogosti. Ključ za razumevanje zgodbe je v 12. vrstici, iz katere je razvidno, da so Jezusovi nasprotniki v njej videli obtožbo na svoj račun.

"Neki človek",  predstavlja Boga, vinograd pa izvoljeno izraelsko ljudstvo. Primerjavo Božjega ljudstva z vinogradom najdemo tudi pri Izaiju, ko na primer pravi: "Kajti hiša Izraelova je vinograd GOSPODA nad vojskami, Judovi možje so nasad njegovega veselja. Upal je, da bo pravica, pa glej, zatiranje, da bo pravičnost, pa glej, vpitje," (Iz 5,7) in Jeremiju: "Veliko pastirjev pustoši moj vinograd, mendrajo moj delež, spreminjajo moj ljubljeni delež v opustelo puščavo."  (Jer 12,10  Napraviti vinograd je bil v Jezusovem času kar precejšen podvig, saj je bilo treba najprej pripraviti zemljo, zasaditi trto, vinograd ograditi ter napraviti stolp in stiskalnico. Lastnik je nato pričakoval, da bi dobil svoj delež pridelka. Izrael je bil v tistem času Božji vinograd, kot ljudstvo je bil Božji predstavnik na zemlji. Bog je od ljudstva, ki ga je sam izvolil in zanj skrbel, upravičeno pričakoval sadove pravičnosti. Toda zadeva se je odvijala v nasprotju s pričakovanji: prvega služabnika, ki ga je poslal gospodar, so premikastili, drugega zasramovali in ranili, tretjega pa ubili. Služabniki predstavljajo v tej priliki starozavezne preroke, ki so bili mnogokrat nerazumljeni, zasramovani, pretepeni in umorjeni, kot je rečeno na tem mestu:  "Zato, glejte, pošiljam k vam preroke, modrece in pismouke. Nekatere od njih boste pobili in križali, druge boste bičali v svojih shodnicah in preganjali od mesta do mesta." (Mt 23, 24)  Za konec je gospodar vinograda poslal še svojega edinega, ljubljenega sina, ki  v priliki predstavlja Jezusa. Bodo vsaj tega spoštovali in mu dali, kar mu dolgujejo?  Niti najmanj! Najemniki so skovali drzno zaroto, bržkone misleč, da je gospodar umrl in da je zato prišel k njim njegov sin. Ker so si hoteli prilastiti vinograd, so sina preprosto umorili. Toda, pisano je: "Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel."  (Gal 6,7)  Kakor je gospodar vinograda na koncu prišel in pobil uporne viničarje in jim vzel vinograd, tako je tudi Bog pozneje vzel verskim voditeljem Izraela njihove posebne pravice in zadolžitve. Še več, tempelj je bil porušen, duhovniški establišment pa uničen. Skrb za Božje ljudstvo je prešla na druge. 

Jezus Kristus je "kamen, ki so ga zidarji zavrgli", a je postal vogalni kamen, resnična Skala, na kateri je utemeljeno Božje ljudstvo Nove zaveze (cf. 1Kor 10,4. 1Pt 2,8).  Odlomek Mr 12, 10b -12 je vzet iz Psalma 118,22-23, ki je že v tistem času veljal za mesijanski psalm, torej za psalm, ki govori o prihajajočem Mesiju. Zidarji v tem primeru predstavljajo Izraelove voditelje, ki so resničnega Mesija zavrgli in  razmišljali o tem, kako bi se ga znebili.  Poslušalci so ugotovili poanto pripovedi in ga skušali zgrabiti, toda bali so se ljudstva. Njegova ura tedaj še ni prišla (cf. Jn 7,30. 8,20).  

Jezus Kristus je prišel na svet, se rodil kot navaden človek, živel je brezgrešno življenje, bil zaradi naših prestopkov sodno umorjen  in bil obujen od mrtvih za naše opravičenje (cf. Rim 4,25). On je popoln Odrešenik. Kdor ga sprejme kot svojega Gospoda in Odrešenika, bo deležen večnega življenja,  kdor ga noče imeti za Odrešenika, ga bo imel na dan sodbe za Sodnika (cf. Jn 3,18).  

Ekstremizem in svoboda govora

Phillip Jensen je vzel za osnovo pričujočega duhovnega nagovora naslednji odlomek:

...vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa, ki je dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse nepostavnosti in nas zase očistil kot lastno ljudstvo, ki je vneto za dobra dela.                   (Tit 2,13b.14)

Poslušate ga lahko na naslednjih povezavah:

• dva klika:      TUKAJ >>>
• direktno:       TUKAJ >>>

Trajanje: malo več kot 31 minut.

Arvo Pärt: Nunc dimittis

V slovenščini se to besedilo glasi takole:

ZDAJ ODPUŠČAŠ

Zdaj odpuščaš, Gospod, po svoji besedi 

svojega služabnika v miru; 

zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje, 

ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: 

luč v razsvetljenje poganov 

in slavo Izraela, tvojega ljudstva.  (Lk 2,29-32 EKU) 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. 

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Besede (v rdečem) je izrekel starček Simeon, ko sta Jožef in Marija prinesla dečka Jezusa, kot prvorojenca,  v jeruzalemski tempelj, kakor je zahtevala Mojzesova postava. Celoten opis tega dogodka se nahaja v Lk 2,22-38. 

Vrata k milosti

Neuspeh pomeni glavna vrata do milosti. Milost pa je v tisti sobi, kjer ni obsodbe.

(Tullian Tchividjian)

Nerazumljeni Mesija

Odlomek v zgornjem videu je nastal na osnovi besedila iz Evangelija po Luku 4,16-30, kjer nam evangelist opisuje, kako so domačini v nazareški shodnici zavrnili Jezusa.

Vsak človek se rad vrača v kraje, kjer je preživljal otroštvo in mlada leta, ne glede na to, kako znani ali neznani, ugledni ali neugledni so ti kraji. Nekaj podobnega se je zgodilo Jezusu, ki je obiskal Nazaret, kraj, kjer je odraščal. Nazaret je bil precej neugleden kraj, bolj vas kot mesto. Njegov prihod v shodnico je bil dokaj obetaven. Ko je pokazal zanimanje, da bi ostalim bral iz Pisma, so mu dali v roke zvitek preroka Izaija. Odlomek iz Iz 61,1,2, ki ga po spominu, a smiselno pravilno, navaja sv. Luka, se v Hebrejski Bibliji glasi takole:

Duh Gospoda BOGA je nad menoj,
ker me je GOSPOD mazilil.
Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim,
da povežem strte v srcu,
da okličem jetnikom prostost,
zapornikom osvoboditev,
da oznanim leto GOSPODOVE milosti.   

Izbrani odlomek je zagotovo ugajal poslušalcem, ni pa jim ugajala Jezusova  razlaga omenjene prerokbe, ko jim je razodel, da je On tisti, nad katerim se je uresničila Božja beseda, dana po preroku Izaiju. Lahko si mislimo, kako so reagirali: "Le kaj se ta dela in za kaj se ima  Jožefov sin? Tale da je Mesija?  Smešno, saj ga vsi poznamo že skoraj od malih nog. Pa o tisti njegovi materi se govori, da ga je imela z neznano osebo in je Jožef potem vse skupaj nekako pokril, da ne bi prišla sramota na dan. Ve se samo, da je ta mladi  tesar 'sin Marije, in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?'" (Mr 6,3)  On pa jim je odvrnil: 

Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. 25 Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, 26 toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. 27 Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána. (Lk 4,24-27)

To je sodu izbilo dno: "Kaj? Sedaj nam daje še neke tujce, pogane in pse za zgled? Res je, da so se spokorili, a vseeno bi lahko poiskal kak domač zgled, na primer kakega svetega rabina."  Kot nam pove nadaljevanje, so vsi v shodnici pobesneli, ga nagnali iz mesta in ga hoteli vreči v prepad. 

Le kaj jih je tako zmotilo? Bil je preveč vsakdanji, deloval jim je preveč profano. Prepričani so bili, da pravi Mesija ne more biti tak. Tudi danes se zdi Jezus mnogim preveč vsakdanji, da bi ga hoteli priznati za svojega Odrešenika.  Spet drugi skušajo to vsakdanjo,  človeško komponento prekriti, ali celo nadomestiti  z zapletenimi  ceremonijami in svojimi tradicijami ter jo na ta način "pozlatiti".  

Jezus Kristus je čisto "vsakdanji" Odrešenik. Če ne bi bil tak, ne bi mogel biti Odrešenik ljudi iz vseh ras, družbenih slojev, poklicev in kar je še takega. On nas srečuje v naših vsakdanjih potrebah, med katerimi je zares pomembna le ena, to je zveličanje  naše duše. Jezus je prišel na svet rešit grešnike, grešniki pa smo vsi ljudje (cf. 1Tim 1,15).  O namenu svojega prihoda v ta svet je povedal naslednje: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)

Ali veruješ vanj ali je On tudi zate še vedno nerazumljeni Mesija?