 |
| Rafael: Spremenjenje (detajl) |
Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. 2 Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. 3 In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. 4 Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: "Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega." 5 Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!" 6 Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili. 7 In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: "Vstanite in ne bojte se!" 8 Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega.
9 In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: "Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!"
(Mt 17,1-9)
Jezusovo spremenjenje na gori je dogodek, ki ga opisujejo vsi trije sinoptiki, omenja pa ga tudi apostol Peter v svojem 2. pismu, kjer pravi: "Ko smo vam oznanili moč in prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, nismo sledili vešče izmišljenim bajkam, ampak smo na lastne oči videli njegovo veličastje. Od Boga Očeta je prejel čast in slavo, ko je k njemu iz veličastne slave prišel takšen glas: 'To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.' In ta glas smo mi sami slišali prihajati iz nebes, ko smo bili z njim na sveti gori." (2Pt 1,16-18) S tem je Peter povedal, da pri krščanskem oznanilu ne gre za nekakšno mitologijo, ampak za stvari, ki so se dejansko odigravale v določenem zgodovinskem času in prostoru. Isto potrjuje apostol in evangelist Janez v Jn 1,14, kjer pravi: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice." Tudi Janez je v živo uzrl to veličastvo, ko se je Jezus spremenil na gori.
Naš odlomek se začne z besedami: "Čez šest dni." Te besede nas kar nekako nagovarjajo, naj preverimo, kaj se je zgodilo šest dni poprej. V Mt 16,13-28 najdemo opis dogodka v pokrajini Cezareje Filipove, v katerem je Simon Peter v imenu apostolov jasno izpovedal vero v Kristusa kot Sina živega Boga (cf. Mt 16,16), nakar je naš Gospod učencem prvič napovedal svojo smrt in vstajenje. Šest dni po tem dogodku pa je Jezus izbral in vzel s sabo na goro tri učence, ki so kasneje veljali za stebre cerkve (cf. Gal 2,9), to so bili Peter, Jakob in Janez.
V Mt 16,2 beremo, da se je Jezusov obraz spremenil, pa tudi njegova oblačila so zasijala in bila bela kakor luč, oziroma, kot pravi evangelist Marko: "Bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu." (Mr 9,3) Spremenjenje pomeni razodetje Jezusovega božanstva. Kar je bilo vseskozi prikrito z njegovo človeško naravo, je prišlo v tem trenutku jasno na dan. Prikazal se je v veličastju, v katerem se bo nekega dne vrnil "v slavi sodit žive in mrtve," kot nas uči nikejsko-carigrajska veroizpoved. To veličastje je lastno njemu, ki je Božji Sin. Peter ga je v Mt 16,16 prepoznal kot Božjega Sina, in zdaj se je Jezus razodel, kakor ga je prepoznal Peter. Poleg Jezusa sta se prikazala Mojzes, kot predstavnik postave in Elija, kot predstavnik prerokov. Luka poroča: "Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu." (Lk 9,31) Jezus ni prišel na svet, da bi oznanjal splošno bratstvo vseh ljudi. Tudi ni prišel na svet, da bi dal ljudem dobre nasvete, po katerih naj živimo, vsaj ne v prvi vrsti. Njegov glavni namen je bilo tisto, kar se je dopolnilo v Jeruzalemu in o čemer je govoril učencem v Mt 16,21-28, pa niso razumeli, ampak je Peter ob tisti priložnosti začel govoriti, da se to ne sme zgoditi, nakar je bil deležen ostrega Gospodovega ukora (cf. ibid. vv. 22.23). Tudi med spremenjenjem Peter ni mogel ostati tiho, ampak je govoril, kako lepo bi bilo, če bi postavil šotore za Jezusa in njegova starozavezna spremljevalca (cf. Mt 17,3). Njegovo govorjenje je presekal glas nebeškega Očeta, ki je naročil učencem: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!" (ibid. v. 5b) Ta glas je potrdil tisto, kar so učenci videli in doživeli. Vedeti jim je dal, da je Jezus, kot Božji Sin, večji od Mojzesa in prerokov. Srečanje z živim Bogom ni lahka in enostavna stvar, kar so izkusili tudi ti trije učenci. Gre za izkustvo strahu, ki vrže človeka na tla, oziroma kot bi rekel Rudolf Otto: "Mysterium tremendum." Toda potem se je vse skupaj hitro končalo, Jezus pa je trojici naročil, naj o tem dogodku nikomur ne pripovedujejo, vse do njegovega vstajenja.
To, kar so doživeli Peter, Jakob in Janez na gori, je bil skromen predokus tistega, kar čaka Božje ljudstvo ob ponovnem prihodu našega Gospoda. Jezus se jim je razodel v Božji slavi. Temu dogodku je sledila pot, ki je nujno vodila v smeri križa in vstajenja. Jezusova naloga je bila izpolnjena, ko je s svojo smrtjo na križu zadostil za grehe sveta, s svojim vstajenjem pa potrdil, da je resnično tisti, kot je trdil, torej Odrešenik sveta. Kot se je razodel trem apostolom v svojem veličastju, tako se bo nekega dne razodel svoji cerkvi, ko pride sodit svet in se bo v polnosti razodelo njegovo kraljevanje. On sam pravo: "Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza." (Jn 3,36) Veruj vanj, zanesi se nanj in rešen boš (cf. Apd 16,31)!
