Neskončna milost

Ne glede na to, kako globok je tvoj padec, milost gre še globlje.   

~  Charles Spurgeon

Poznavanje Boga

Poznavanje Boga je stvar milosti. Gre za odnos, v katerem je pobuda vseskozi na strani Boga,  ker mora biti tako, saj je Bog popolnoma nad nami, mi pa smo s svojimi grehi povsem zapravili vse pravice do njegove naklonjenosti. Mi ne sklepamo prijateljstva z Bogom, On ga sklepa z nami.   

~ J. I. Packer

Nejeverni Tomaž

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. 25 Drugi učenci so mu torej pripovedovali: "Gospoda smo videli." On pa jim je rekel: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval." (Jn 20,24.25)

Glede na značaj so bili Jezusovi apostoli  bili zelo zanimiva in nadvse raznolika zdruščina. To velja tudi za  Tomaža, ki mu nista bila  tuja niti cinizem in skepticizem. Bil je človek,  ki se je dal prepričati samo na zelo konkreten, oziroma izkustven način. Ko so mu njegovi apostolski tovariši povedali, da so videli Gospoda, ni delil z njimi njihovega navdušenja, saj je vendar splošno znano, da mrliči po smrti ne hodijo naokoli, razen morda v kakšnih zgodbicah poganskih ljudstev, med katera pa  ne štejemo Judov. Toda na koncu se je izkazalo, da je Jezusov grob prazen, kar je najboljši dokaz, da je Gospod resnično vstal.

Ob veliki noči sem prebral misel nekega evangelijskega pastorja, ki pravi: "Sprašuješ me, kako vem, da On (Jezus, op. Diz.) živi? Živi v mojem srcu." Gre za lepo pietistično misel, ki pa ne bi prepričala niti apostola Tomaža, kaj šele katerega koli sodobnega skeptika. Kakšen postmodernistično razmišljujoči bi mu rekel: "Lepo, ta resnica velja zate, toda ne zame," kakšen "klasični" skeptik pa bi ga morda poslal na operacijo srca.  Pietizem je zelo prisrčen, ne bi mu pa škodovala tudi določena doza  trezne teologije. Prazen grob in poročila očividcev, ne Jezus v srcu ali kakšnem drugem organu,  so še vedno najboljši in najzanesljivejši dokaz za Gospodovo vstajenje.

Sledilcem nejevernega Tomaža, ki jih je dosti več, kot (pozneje) vernega Tomaža, ne odgovarja preveč. Od tistega časa do danes so sicer odkrili že nekaj "pristnih" grobov z Jezusovimi posmrtnimi ostanki, ki pa niso zdržali konkurence s praznim grobom. Slavni teolog Karl Barth je sicer izjavil, da ne verjame v prazen grob, ampak v vstalega Gospoda, pri čemer mi ni jasno, kako je lahko Gospodovo telo še vedno v grobu, čeprav je vstal. Mediji nas sicer vsake toliko obvestijo, da so odkrili kakšen nov Jezusov grob, v katerem naj bi bilo njegovo telo, a se potem vsakič izkaže, da so se zmotili. Skeptiki vseh vrst imajo seveda kar nekaj teorij, zakaj je tisti grob v Jeruzalemu prazen. Pa si jih nekaj poglejmo!

1. Apostoli so si vse skupaj izmislili. Mnogi ljudje si res izmišljajo različne stvari, da bi prišli v središče pozornosti, ali  da bi od tega pridobili materialne in druge koristi. Toda kakšno korist so imeli apostoli od svojega oznanjevanja od mrtvih vstalega Kristusa?  Zasmehovanje, batine, preganjanje,  mučeniška smrt in ostalo, česar so  bili deležni,  pač niso kakšna posebna korist. Kot poročajo evangeliji, tudi sami uče na začetku niso doumeli, kaj se je zgodilo, ampak so se čudili (Lk 24,11.12). Poleg tega bi lahko judovski voditelji ob vsakem času dokazali laž, če bi imeli na razpolago Jezusovo truplo, tega pa niso imeli.
2. Apostoli si sicer niso vsega skupaj izmislili, ampak so halucinirali. Je možno, da deset ljudi istočasno na enak način halucinira na isto temo?  Jih je potem, ko se jim pridruži še enajsti (Tomaž) sinhrono haluciniralo vseh enajst?  Po Pavlovem pričevanju ga je pozneje videla skupina, v kateri je bilo nad petsto ljudi (1Kor 15,6). Ali lahko petsto ljudi hkrati halucinira tako, da  vidi eno in isto osebo? Mislim, da to ni mogoče. Tudi v tem primeru bi se dala zmota dokazati s truplom, ki pa ga ni bilo. 
3. Jezus ni res umrl na križu, ampak je preživel in se zbudil v grobu, nato pa jadrno odkorakal ven. Rimljani so zelo dobro obvladali postopek križanja, oni so bili za to specialisti. Evangelist Janez, ki je bil prisoten pri križanju, opisuje, da je na koncu rimski vojak preveril Jezusovo smrt tako, da mu je s sulico predrl stran, nakar sta pritekla "kri in voda" (Jn 19,34).  Pa tudi, če bi res nekako preživel, kako bi lahko po vseh mukah, skozi katere je šel,  napol mrtev človek od znotraj premaknil več kot tono težak kamen, ki se ga je dalo premakniti iz ležišča  le od zunaj in od strani?
4. Jezus ni res umrl na križu (muslimanska verzija). V Koranu piše: "A niso ga ubili, ampak so si le domišljali. Tisti, katerih mnenja o Jezusu so se razhajala, so bili tudi sami v dvomih. Ničesar gotovega niso vedeli, ampak so le ugibali. Prav zares ga niso ubili, temveč ga je Bog povzdignil k sebi." (4,157 b. 158 a. - Prev. E. Majaron 2004). V isti knjigi  najdemo tudi tole: "Sledniki Evangelija naj razsojajo skladno z Božjim razodetjem v njem. Tisti, ki pa ne razsojajo skladno z Božjim razodetjem, so pravi grešniki." (5,47. - Ibid.) Če razsojamo po evangeliju, potem je tisto, kar je zapisano v suri 4,157 - 158, narobe. Torej se držim evangelija, ki je skoraj 500 let starejši od muslimanske svete knjige. Ostalo gl. pod točko 3. 
5. Učenci so Jezusovo truplo ukradli. Ta možnost bi morda obstajala, če ne bi bili apostoli že ob Jezusovi aretaciji, še bolj pa ob usmrtitvi zbegani kot kokoši in je bil njihov glavni namen, kako pred razjarjenimi rojaki rešiti živo glavo. Ob Jezusovem križu najdemo poleg skupine pogumnih žensk le apostola Janeza, vsi ostali pa so se že prej razbežali in skrili (Mr 14,50-52. 66-72).  Toda obstajala  je še ena pomembna ovira za krajo trupla, to je bila straža pri grobu. Rimski vojak je zelo dobro obvladal  dolžnosti stražarja, ki smo se jih mnogi, v spremenjeni obliki, učili pri vojakih. Po mojem si  jih je še  temeljiteje zapomnil kot mi, saj so bile takrat kazni za opustitev dolžnosti drastične. Vojaka, ki je na straži zaspal, je čakala smrtna kazen. Dvomim, da bi si stražarji privoščili opustitev dolžnosti in dovolili učencem, da truplo odnesejo, ne glede na kasnejše "uradne izjave" duhovniške kaste (Mt 27,11-15).  
6. Prišlo je do zamenjave groba. Zaradi naglice, ker je bilo treba truplo pokopati pred nastopajočimi prazniki, so ženske, ki so prišle tretji dan mazilit Jezusa, pozabile, kje je pravi grob in so šle k napačnemu. Ta varianta je videti zelo prepričljiva, ima pa pomembno pomanjkljivost. Ko so se začele širiti govorice o vstajenju, bi lahko Jezusovi nasprotniki poiskali pravi grob, pokazali truplo in tako dokazali, da ni bilo nobenega vstajenja od mrtvih, toda tega niso imeli. 

V resničnost Vstalega Gospoda se je na koncu prepričal tudi nejeverni Tomaž. Poglejmo si še ta dogodek.

Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!"  Potem je rekel Tomažu: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." Tomaž mu je odgovoril in rekel: "Moj Gospod in moj Bog!" Jezus mu je rekel: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!"   (Jn 20,26b-29)

Tomažu se je izpolnila želja, da je mogel v živo izkusiti svojega od mrtvih vstalega Učitelja.  Zanimivo je, da ga Jezus ni pograjal zaradi njegove nevere. Še več, Tomaž je smel potipati Gospodove rane, da so res pristne. To ga je  privedlo do vere v Jezusa kot Gospoda in Boga. Šele na tej točki je spoznal, kdo je Jezus v resnici.

Za vse tiste, ki našega Gospoda nismo videli v živo, pa verujemo vanj, veljajo Gospodove besede: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!"  (Jn 20, 29b) Vera je namreč iz čiste milosti, enako kot odrešenje. Vera je roka, po kateri lahko prejmemo odrešenje, saj pravi Jezus: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Ta beseda je namenjena  vsem, tudi nejevernim Tomažem. 

Dawkins in "kulturno" krščanstvo

Slavni biolog Richard Dawkins je v velikonočnem intervjuju, ki ga je z njim opravila Rachel Johnson, jasno povedal, da je Velika Britanija krščanska dežela in da je krščanstvo v svojem temelju spodobna religija. Seveda je pri tem mislil tako imenovano kulturno krščanstvo, ki je kultura,  zaznamovana s krščansko vero. Ta  mu je zelo pri srcu. Po drugi strani pa bi rad to kulturo ločil od krščanskih korenin, torej bi pobiral sadeže, korenine pa odrezal. O tem, kako gre to oboje skupaj, je v svoji malo več kot polurni oddaji, ki si jo lahko ogledate v zgornjem videu,  razmišljal Glen Scrivener.   

Vse naše odrešenje je v Kristusu

Vidimo, da je naše celotno odrešenje, z vsemi njegovimi deli,  zajeto v Kristusu. Zato moramo  paziti,  da ne bi  niti najmanjšega njegovega dela izpeljali od kod drugod.  

~ Jean Calvin

Zgodovina odrešenja (zelo na kratko)

Oče je to  načrtoval.

Preroki so to napovedali.

Učenci so v to dvomili.

Vojaki so to tajili.

Prazen grob to dokazuje.

Angeli so to oznanili.

JEZUS JE VSTAL!  +

~ Dustin Benge

Kristus je zadostil za naše grehe

Tako opravičenje kot odpuščanje grehov predpostavljata  Kristusovo zadostitev.  Kajti, če On ne bi namesto nas opravil zadostitve, kako bi nam bila lahko potem všteta njegova zadostitev?                

~ Abraham Calovius

Veselo oznanilo

Kristus je vstal, angeli se radujejo. Kristus je vstal, življenje je osvobojeno. Kristus je vstal in grob  je izpraznjen smrti, kajti  Kristus, ki je  vstal od mrtvih, je postal Voditelj in Oživljevalec teh, ki so zaspali.  Njemu bodi slava in oblast na veke vekov. Amen.  

~ Sv. Janez Zlatousti

V Emavs

Dogodek, ki nam  ga opisuje Evangelij po Luku 24,23-35, nam nazorno prikazuje, v kakšnem klavrnem stanju so bili Jezusovi učenci po Gospodovem križanju. Vsi so se poskrili ali pa razbežali. Med slednje lahko uvrstimo Kleopa in anonimnega učenca, ki sta se namenila v Emavs. Na poti se jima je pridružil neznan spremljevalec, ki je bil v resnici Jezus, a ga nista prepoznala.  Kleopa   je neznancu razlagal o pokopanih upih in pričakovanjih Jezusovih učencev: "Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael." (Lk 24,21a)

Učenci so bili prepričani, da je Jezus Mesija, a so si tega Mesija predstavljali približno tako, kot so si ga predstavljali tedanji Judje in si ga še danes predstavlja tisti bolj pobožni del judovskega ljudstva. Bil naj bi vladar, ki bo osvobodil judovsko ljudstvo tuje tiranije. S tem je bilo bržkone povezano dogajanje ob cvetni nedelji, ko so ga učenci v Jeruzalemu pričakali kot kralja. Celo pri zadnji večerji so se apostoli prepirali, katero mesto bo kdo od njih zasedel v prihajajočem Božjem kraljestvu. Križanje in Jezusova smrt sta prekrižala račune učencev, zato so se počutili opeharjene in so najprej poskrbeli za lastno varnost. 

Potem pa je napočil prvi dan tedna, ki mu danes pravimo nedelja in so se pojavile čudne govorice, ki so osupnile učence: "Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi." (Lk 24 22.23) Ženskega pričevanja v takratni patriarhalni kulturi ni nihče resno jemal.  Poleg tega tudi v tedanjem času noben normalen človek v Palestini ni verjel v mrliče, ki bi hodili iz grobov. To še zlasti zato, ker bi za sprehod izven groba moral najprej od zunaj odvaliti dvotonski kamen, kar je tistemu v grobnici fizično nemogoče. Čeprav jima je Jezus  po poti potrpežljivo razlagal iz Pisem, da je Mesija moral vse to pretrpeti in biti poveličan, še vedno nista vedela s kom imata opravka (cf. ibid. vv. 25-27). 

Ko so prispeli v Emaus, se je neznanec delal, kot da hoče iti naprej, nakar se je "dal prepričati", da je ostal z učencema. Tedaj se je zgodilo tisto, zanju nepričakovano:

Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. 31 Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. 32 In rekla sta drug drugemu: "Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?"    (Lk 24,30-32)

 Učenca sta končno prepoznala skrivnostnega spremljevalca. Jezusovo dejansko navzočnost sta sicer čutila ves čas, ko jima je razlagal Pisma. Da, Jezusova smrt ni bila nekaj  nesmiselnega, kar dokazuje njegovo vstajenje.

Naš Odrešenik Jezus Kristus zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, večno življenje, oziroma, kot piše sv. Pavel: "Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih."  (1Kor 15, 3b.4a)  Usmrčen je bil za naše grehe, njegovo vstajenje pa je dokaz, da je resnični Mesija, Odrešenik. Bogu hvala za to!