O molitvi

Ne boj se, ker je tvoja molitev jecljajoča, tvoje besede šibke in tvoje besedišče skromno. Jezus te zlahka razume.

~ J. C. Ryle

Zaupanje v stvari, ne v Stvarnika

Gorje lahkomiselni duši, ki zapušča Boga v upanju, da bo  v stvareh, ki jih je On sam ustvaril, našla nekaj boljšega od Njega. 

~ Sv. Avguštin

Nevarnost legalizma

Nevarnost legalizma je v tem, da ponovno gradi tisto, kar je Kristus porušil. Izkrivlja evangelij, dejansko ga lahko celo uniči.

~ Sinclair Ferguson

Janez Zlatoust (Krizostom) o opravičenju

Bog je dopustil, da je njegov Sin trpel kot grešnik, da bi bili  lahko mi oproščeni kazni za naše grehe. Božja pravičnost je v tem,  da  nismo  opravičeni  po delih (saj bi le-ta morala biti popolna, kar je nemogoče),  ampak po milosti, po kateri je naš greh odstranjen.

~ Sv. Janez Zlatoust

Gospodova spremenitev in kozmična geografija

 

 Gospodova spremenitev je dogodek, o katerem pripovedujejo vsi trije sinoptiki: Mt 17,1-13, Mr 9,2-13 in Lk 9,28-36. O pomenu Gospodove spremenitve nam v zgornjem videu iz raznih zornih kotov pripovedujejo   dr. Michael Heiser +,  dr. Tim Mackie in prof. Chad Bird. 

Medgeneracijsko

Nobena generacija ne more zapustiti svojim naslednikom tistega, česar ni sama prejela.

~ C. S. Lewis

"Ti torej, otrok moj, ojači se v milosti, ki je v Kristusu Jezusu.  In kar si slišal od mene pred mnogimi pričami, to izroči zvestim ljudem, ki bodo zmožni tudi druge učiti." (2Tim 2,1.2 CHR)

Pristno - nepristno

Med svojim poučevanjem jim je govoril: "Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, 39 prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, 40 ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni."

41 Sedèl je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. 42 Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. 43 Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: "Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. 44 Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje."

13,1 Ko je odhajal iz templja, mu je rekel eden izmed njegovih učencev: "Učitelj, poglej, kakšni kamni in kakšne stavbe!" 2 Jezus mu je dejal: "Te velike stavbe gledaš? Tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen."               (Mr 12,38-13,2)

V zgornjem odlomku iz Evangelija po Marku imamo navedene tri primere, ki nam govorijo o tem, kaj je pristno in zares pomembno ter bistveno. 

V prvem delu, zapisanem v Mr 12,38-40, je Jezus svaril učence pred pismouki, torej pred ljudmi, ki so veljali za izvedence v stvareh vere, morale  in prava, ki je temeljilo na Mojzesovi postavi.  Naš Gospod tukaj  ni mislil vseh pismoukov, kajti med njimi so obstajale mnoge izjeme. Tako pravi na drugem mestu:  "Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro." (Mt 13,52) Med pismouki so se torej našli tudi takšni, ki so postali Jezusovi učenci.  Pismouki so bili izvedenci v Svetem pismu, ki so potem svoje znanje prenašali naprej. Ker je zaračunavanje razlaganja Svetega pisma  veljalo za neprimerno, so se mnogi izvedenci znašli tako, da so hodili na gostije, kjer so sedeli na častnih mestih. Podobne prednosti so si privoščili v shodnicah.  Pogoste žrtve njihove pogoltnosti  so bile vdove in druge ranljive skupine. Svojo pomembnost so poudarjali tudi z oblačili in zelo radi sprejemali čast od ljudi. Svojo pobožnost so dokazovali  z dolgimi molitvami, s čimer so hoteli narediti dodaten vtis na okolico. Jezus je obsojal tako nepristno pobožnost. Prava pobožnost se namreč zavzema  za skrb za bližnje, zlasti ranljive, oziroma, kot pravi apostol Jakob: "Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski." (Jak 1,27a) Zaradi površnosti in neobčutljivosti za trpljenje bližnjih, je Jezus tem pismoukom napovedal strožjo sodbo. Tudi v delu sodobnega krščanstva najdemo takšne pridobitniške pismouke, ki živijo zelo razkošno, od ljudi pa izvabljajo in izžemajo denar ter jim obljubljajo zdravje, bogastvo in podobno. Kar velja za pismouke Jezusovega časa, velja za te lažne pastirje in jih čaka, če se ne spreobrnejo, podobna sodba kot one.

Naslednji primer (Mr 12,41-44) nam govori o kvantiteti in kvaliteti tistega, kar posameznik daruje za Božje kraljestvo.  Na ženskem dvorišču jeruzalemskega templja, ki je bilo dostopno vsem, so imeli postavljene pušice za pobiranje prispevkov. Premožneži so vanje metali veliko denarja, pri čemer so najbrž poskrbeli tudi za publiciteto. Potem pa je prišla mimo uboga vdova in vrgla v pušico dva novčiča ali leptona. Lepton je bil kovanec z najnižjo vrednostjo, dva leptona pa sta znašala en kvadrant, kar je bila štiriinšestdesetina denarija, en denarij pa je veljal za dnevno plačilo delavca.  Toda Jezus ni pohvalil tistih, ki so metali veliko, ampak ravno to vdovo, ki je v resnici vrgla več kot vsi drugi. Če premoreš milijon evrov, se ni težko posloviti od nekaj tisočakov, če pa imaš v žepu le deset evrov in to daruješ naprej, je to velika žrtev. S tem je ta uboga vdova pokazala večjo in pristnejšo predanost od tistih premožnih. 

Zunanji videz velikokrat zavaja. Ko je eden od učencev Jezusu omenil, kako čudovit in veličasten je jeruzalemski tempelj,  je Jezus hitro postavil stvari na pravo mesto in napovedal uničenje te čudovite zgradbe, kar se je zgodilo kakih štirideset let pozneje, točneje  leta 70, ko so Rimljani pod vodstvom kasnejšega cesarja Tita zavzeli Jeruzalem. Zanašanje na takšne in drugačne stavbe, ne glede na to, za kako svete jih imamo, je prazna utvara. Glavni namen templja so bile daritve in žrtve za grehe. Glede tega pa pravi Pismo na drugem mestu: "Nemogoče je namreč, da bi grehe odvzemala kri volov in kozlov." (Heb 10,4)  Tempelj je bil  s svojimi obredi in žrtvami le predpodoba ene same popolne žrtve, ki jo je opravil Jezus na Kalvariji, ko se je daroval za grehe sveta (cf. Heb 9).  Nobena zgradba na tem svetu ni trajna. Če ne prej, bodo vse končale na dan, ko se  naš Gospod  vrne v slavi sodit živim in mrtvim. Tudi cerkvene stavbe, kakršne danes poznamo, niso bistvene za krščanstvo.  So koristne, niso pa bistvene in ne bodo večno trajale.  Pristno krščanstvo se ne zanima v prvi vrsti za zgradbe, ampak za zveličanje duš. 

Pristnost vere bi se morala odražati na zunaj, torej bi morala zunanjost odražati dejstvo, da ima nekdo resnično vero.  Toda to ni vedno tako. Zunanjost se da ponarediti. O tem govori naš prvi odlomek. Drugi odlomek nam govori o tem, da lahko tisti, ki manj da, v resnici več da, ker s svojo darežljivostjo bolj prikrajša sebe, kot nekdo, ki ima veliko in da v količinskem smislu več. Velikokrat se nam zgodi, da pretirano občudujemo neko stvar, osebo ali pojav, ki ima omejen rok trajanja, pri tem pa pozabljamo na bistvene stvari. Jezus pravi, da je le eno zares potrebno (cf. Lk 10,41). To je zveličanje duše. On je prišel iskat tiste, ki so izgubljeni, kar smo na nek način vsi, saj smo vsi Adamovi potomci in po stari naravi grešniki. Toda Jezus nas je odrešil s svojim neoporečnim življenjem in z žrtveno smrtjo na križu, vsem svojim  vernim, torej tistim, ki mu zaupamo in se zanašamo  nanj, pa zagotavlja večno življenje. Njemu hvala in slava na veke!

Bog je suveren

On je Suveren nad vsemi suvereni. On ima vso oblast. On ima vso pravico do vsega. On ne prosi za dovoljenje za nobeno stvar. On prestoluje v nebesih in dela, kar koli mu ugaja.   

~ Voddie Baucham

Olimpi-ja-ja-ja-da

"Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico." (Rim 1,18)

Pa smo jo spet doživeli. Olimpijado namreč. Moja pozna reakcija na ta dogodek ni posledica  slabih refleksov, ampak moje devetdnevne odsotnosti od doma in ločenosti od računalnika, potem pa še prihajanja k sebi po truda polnem potovanju in zbiranju vtisov. Prispevki na blogu, ki so se vsak dan redno pojavljali, so bili v naprej pripravljeni, program pa jih je sproti objavljal. 

Na tem mestu ni moj namen opisovanje otvoritve olimpijskih iger v Parizu, ki je pravzaprav niti nisem gledal, bom pa pridal nekaj misli na posnetke, ki so potem zasuli družbena omrežja, dokler jih niso začeli z njih umikati in brisati. 

Med drugim so prikazali  obglavljeno Marijo Antoaneto, kako drži v rokah svojo glavo, kar  predstavlja neke čudne "vrednote" francoske republike. Sledilo je nekaj, kar naj bi bila gostija grških bogov, in je hkrati aluzija na da Vincijevo sliko Zadnje večerje, zatem se pojavi še bog Dioniz, ki na svojem telesu več odkriva kot skriva. Potem je bil tu lik, ki kaže spolovilo, zraven pa otroci.  Vse to   skupaj ni nič drugega kot naturalistični prikaz tega, kam pride družba, ki ne le zavrže Boga, ampak se mu očitno upre.  Avtorji tega demoničnega cirkusa so po burni reakciji, ki je prišla z različnih strani, podali nekakšno opravičilo, pravzaprav zagovor, češ, da niso imeli namena, da bi kogar koli prizadeli, ampak da je šlo za "spodbujanje strpnosti do ljudi različnih spolnih orientacij."  (Vir: N1) Ampak Bog, naš Stvarnik,  ne kaže prevelike naklonjenosti do poveličevanja različnih spolnih orientacij, saj gre pri tem za odkrit upor zoper Božji stvarjenjski red:  "Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi." (Rim 1,26.27) Posledice so  na dlani.  

Pošteno povedano, me ta zadeva niti ni kaj prida presenetila, ker gredo danes na Zahodu vse te stvari v samo še navzdol. Aleksander Solženicin bi ob tem rekel enako, kot je nekajkrat ponovil ob prejemu Templetonove nagrade leta 1983: "Ljudje so pozabili Boga, zato se vse to dogaja." (Vir: National Review) V svetu brez Boga prevladujeta dve težnji: volja do moči in želja po hedonizmu. Tako imenovani kulturni marksizem se je skozi desetletja uspešno prebil na svojem dolgem pohodu skozi institucije in obvladuje na zahodu akademsko (univerze), zabavno (Hollywood), medijsko, gospodarsko,  politično in celo cerkveno sfero. Z iznajdbo raztegljivega pojma sovražni govor nam omejujejo svobodo govora in izražanja mnenj. To se je že enkrat zgodilo tudi temu blogu, (Vir: RS) zgodba se bo morda ponovila tudi po tem prispevku.  Ljudje sicer vedo, kaj je narobe, zato ta svoj narobe še bolj strastno branijo, oziroma, kot govori Pavel: "Čeprav poznajo Božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, temveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo." (Rim 1,32) Tu ne gre za fizično smrt, ampak za večno pogubljenje. Pastor John Vernon McGee je na to temo rekel: "Nemoralnost je enako slaba sedaj, kot je bila v preteklosti. Razlika je, da se sedaj z njo ponašamo. Kar se je prej delalo na skrivaj, se zdaj dela javno." Pastor McGee je umrl leta 1988. Od tedaj smo zelo  v tem pogledu zelo globoko padli.       

Svet ima rad nekakšnega polulanega Jezuščka v jaslicah, tudi nekakšen ponarejeni hipijski Jezus mu ni tuj, rad ima tudi Jezusa - socialnega revolucionarja. Ne mara pa Jezusa, ki je rekel: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji." (Mt 28,18b) Ali pa tega, ki kliče: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15) Ta polnokrvni Jezus menda preveč omejuje, čeprav ponuja večno življenje in svari pred večnim peklom. Zato so danes kristjani na zahodu moteč element. Pravzaprav so bili vedno, vsaj tisti, ki so svoje krščanstvo resno jemali. Konec koncev je bilo o Jezusu prerokovano, da bo postal semeion antilegomenon, oziroma "znamenje, ki se mu nasprotuje" (Lk 2,34b). Zato nam govori: "Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas." (Jn 15,20)  Ne obljublja nam torej najboljšega možnega življenja tukaj in zdaj, nam pa daje čisto vest in obljubo srečne večnosti.

Naj še opozorim na eno dejstvo: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel.  To se pravi: kdor seje v svoje meso, bo od mesa žel pogubo; kdor pa seje v Duha, 

bo od Duha 

žel večno življenje." (Gal 6,7) Že na teh olimpijskih igrah opažamo, da se tudi na tekmovanjih dogajajo anomalije. Odlična ženska tekmovalka, ki se dolgov trudi in pripravlja na tekmo, podleže povprečnemu moškemu tekmovalcu, ki se menda počuti kot ženska in naj bi bil zato ženska, zaradi česar nastopa v ženski konkurenci. Na to temo bi lahko Erazem Rotterdamski napisal še eno Hvalnico norosti. 

Za kristjana pride v takih časih prav beseda starozaveznega preroka Habakuka, ki pravi: "Kajti smokva ne bo cvetela in na trtah ne bo grozdja, pridelek oljke bo odpovedal in polja ne bodo dajala živeža, drobnica bo izginila iz staj in v hlevih ne bo živine. Vendar se bom veselil v Gospodu, se radoval v Bogu moje rešitve. Gospod Bog je moja moč, dela mi noge kakor košutam in mi daje stopiti na moje višine." (Hab 3,17-19) Svet je res v popolni zmedi, toda: "Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?" (Rim 8,31b) 

Svet je v zmedi, na nas pa je, da mu povemo evangelij, ki pravi, da je Jezus umrl za naše grehe,   s svojim vstajenjem pa zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, popolno opravičenje, rešitev od pekla in večno življenje v njegovem kraljestvu.