Zakaj tistim, ki nis(m)o videli?

Rembrandt: Nejeverni Tomaž

Nedelja, ki sledi veliki noči, je še vedno močno velikonočno obarvana. Staro ime za ta dan je "dominica in albis depositis", kar pomeni v približnem prevodu "nedelja odlaganja belih oblačil", od tod tudi domače poimenovanje bela nedelja. V zgodnji cerkvi je bila dolgo časa navada, da so katehumene  krstili na veliko soboto, in jih kot novokrščence oblekli v bela oblačila, katera so potem le-ti nosili do bele nedelje, ko so jih odložili. Krščevanje na dan pred veliko nočjo je bilo v navadi, ker pomeni krst smrt in pokop starega in vstajenje novega človeka, s čimer je izraženo dejstvo, da  je Kristus umrl za naše grehe, bil pokopan in vstal za naše opravičenje.

Apostol Janez opisuje v svojem evangeliju srečanje apostolov z vstalim Zveličarjem na velikonočno nedeljo zvečer (cf. Jn 19,19-23) in naslednjo nedeljo (cf. Jn 20,24-29).

Na velikonočno nedeljo zvečer so bili apostoli zbrani v neki hiši v Jeruzalemu in premlevali dogodke tistega dne. Iz strahu pred Judi so skrbno zapahnili vrata. Vedeli so  že, da je Gospodovo telo "izginilo" iz groba, Marija Magdalena in še dva učenca pa so jim sporočili, da so ga srečali. Kot poroča evangelist Marko, jim niso verjeli (cf. Mr 16,9-13). To je popolnoma razumljivo, oziroma človeško. Učenci so bili še nekaj dni nazaj prepričani, da bo Jezus vzpostavil judovsko mesijansko kraljestvo na zemlji, a je na koncu sledilo grenko razočaranje (cf. Lk 24,13-32). Tudi sicer ni bilo niti tedaj v navadi, da bi nekdo, ki je ležal v grobnici, ročno odmaknil kamen,  težak med 1300 - 1800 kg in odšel na sprehod.  Presenečenje ob srečanju z vstalim Gospodom je bilo torej popolno.

Ampak tudi tu ni šlo brez manjšega zapleta, saj je bil en apostol, konkretno Tomaž, ravno takrat odsoten. Ko so mu pozneje sporočili, da so srečali Gospoda, je odgovoril: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval." (Jn 20,25b) Treba je priznati, da je bil Tomaž tukajle malce nedosleden. V tisto, kar vidiš pač ni treba verovati.

 Čez teden dni je tudi Tomaža čakalo prijetno presenečenje. Gospod se je tokrat pojavil pred vso enajsterico apostolov, rekoč Tomažu: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." (Jn 20,27) Slednjega je to dejstvo tako osupnilo, da je bil komajda zmožen  izdaviti teh nekaj besed: "Moj Gospod in moj Bog!" (Jn 20,28) Jezus ga je na to dobrohotno pograjal: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,29)

Za Tomaža je bila s tem zadeva zaključena. Kaj pa zame, zate, za nas? Mi smo tisti,  o katerih govorijo Jezusove besede: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" Tisti, ki je videl, mu, kot je že bilo povedano, ni treba verovati.  Po drugi strani so mnogi  Judje so videli Jezusove čudeže, pa vseeno niso verovali vanj. Nekateri so začeli  verovati  pozneje, večina pa nikoli. Verovati v Jezusa Kristusa  pomeni tudi verovati v Božjo milost. Milost je brezplačen Božji dar, ki ga Bog podarja svojim izvoljenim, podarja pa ga po veri, oziroma, kot je napisal apostol Pavel: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) Jezus Kristus blagruje vse, ki ga niso videli, a verujejo, ker je ta vera znamenje pripadnosti njemu in znamenje odrešenosti. Zato blagor tistim, ki nis(m)o videli, pa s(m)o začeli verovati! To potrjujuejo tudi naslednje Jezusove besede: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

Nove herezije

 Živimo  v časih novih herezij. Tu ne mislim krivih verskih naukov, ampak herezije, ki jih preganja politična oblast, ki se menda ne vtikuje v verske nauke. Tudi v prejšnjih časih je bila politična oblast tista, ki je po navodilih verskih oblasti preganjala heretike. Danes to počne politična oblast v imenu politične korektnosti, zaščite manjšin, človekovih pravic, strpnosti in podobnih višjih ciljev, ki jih je razglasila taista politična oblast, čuti pa se tudi poklicano, da jih interpretira. Pri tem se naslanja na zelo glasen del  civilne družbe. Britanski publicist Peter Hitchens je o tem fenomenu napisal naslednje:

Rusija ni več niti navzven niti navznoter ideološko usmerjena država. Nič več si ne  prizadeva za  oblast nad svetom in je v določenih pogledih manj zainteresirana za mišljenje svojih državljanov kot "zahodne" države, ki zahtevajo vedno večjo poslušnost obrazcem politične korektnosti. V Rusiji smeš imeti kakršnokoli osebno mnenje,  da le ne izzivaš države. V Veliki Britaniji te lahko zaradi tvojega osebnega mnenja prijavijo oblastem in se znajdeš v težavah, četudi verjameš, da so tvoja dejanja del normalnega življenja in nimaš namena, da bi izzival državo.

Dostop do vira >>>>>>>>>

Philip Jenkins: Novi krščanski svet

KUD Logos je letos izdalo prevod knjige Philipa Jenkinsa The Next Christendom, s podnaslovom The Coming of Global Christianity. Slovenski naslov knjige je Novi krščanski svet, Prihod globalnega krščanstva. V sklopu oddaje Ars humana na 3. programu radia Slovenija je včeraj, 25. aprila 2011, o knjigi spregovoril Matjaž Črnivec, tajnik Svetopisemske družbe Slovenije. 

  Oddajo najdete na tej povezavi. >>>>>>>>>  Oddaja traja malo več kot 52 minut.

Debata o odpustkih v RKC

Ali se po rimsko-katoliških odpustkih res odpuščajo grehi? O tem sta debatirala dr. James White in dr. Robert Fastiggi. Video traja malo manj kot 1 uro in 25 minut.

Velikonočni pozdrav

Zanimivo bi bilo pogledati, kakšen odnos do našega največjega praznika goji naše tradicionalno okolje. Videti je, kot da se vse vrti okoli kulinarike: šunke, hrena, potic in živo pobarvanih pisanic. pri teh praznikih igrajo pomkembno vlogo starodavne šege. Tiskani mediji nas osrečujejo z recepti za pripravo kulinaričnih dobrot, iz poštnih nabiralnikov pa nas pozdravljajo reklame s "posebno velikonočno ponudbo" različnih trgovskih podjetij...

Sredi te kulinarične in potrošniške mrzlice pa kristjani "oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost," kot pravi apostol Pavel v 1Kor 1,23.24. 

Svet lebdi v bivanjski praznini, v kateri se ljudje predajajo vsemu, kar jim pade v glavo.  Gre za logično posledico in stanja človekove padle narave.  Kristjani smo prepričani, da je  Jezus Kristus  edini izhod iz  bivanjskega vakuuma. Manj kot dva meseca po njegovi smrti in vstajenju je apostol Peter govoril zbrani judovski množici: "Možje Izraelci, poslušajte te besede! Jezusa Nazarečana, ki ga je Bog pred vami potrdil z močmi, čudeži in znamenji, katera je Bog po njem delal med vami, kakor sami veste,  njega so – prav kakor je Bog hotel in predvideval – izročili vam, vi pa ste ga po rokah krivičnežev pribili na križ in umorili. Toda Bog ga je rešil iz smrtnih muk in obudil od mrtvih; saj ni bilo mogoče, da bi bila smrt imela oblast nad njim.  Tega Jezusa je Bog obudil in mi vsi smo temu priče." (Apd 2,22-24.32.) Peter ni množici razlagal nekih abstraktnih naukov, ampak  je govoril o dejstvih, ki so bila tedaj v Jeruzalemu še sveža in splošno znana. Peter je ta dejstva le na novo osvetlil, posledica njegovega govora pa je bila, da se je spreobrnilo kakih tri tisoč oseb (cf. Apd 2, 36-43). 

Janez Krstnik je Jezusa pred javnostjo razodel kot "Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta." (Jn 1,29b) Tisti, ki odvzema grehe sveta, odvzema skupaj z grehi tudi bivanjsko praznino in nas osvobaja:  "In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila." (Jn 8,32) Če mu zastavimo pilatovsko  vprašanje: "Kaj je resnica?" nam odgovarja: "Jaz sem pot, resnica in življenje." (Jn 14,6b) Kristus ni le govoril resnice ali o resnici, on sam je resnica.

V luči osvoboditve, ki jo daje Jezus, kličemo: "Jezus je umrl, Jezus je vstal, Jezus se vrne. Aleluja!" Vsem blagoslovljene praznike!

Velikonočno sporočilo Petra Jensena

Easter Message 2011 from Sydneyanglicans.net on Vimeo.

O Kristusovem, na križu dovršenem delu

Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: "Izpolnjeno je." In nagnil je glavo in izročil duha. (Jn 19,30)

Verujemo, da je Jezus Kristus s prisego posvečen za večnega velikega duhovnika po Melkizedekovem redu. Za nas se je prikazal pred nebeškim Očetom, da bi pomiril njegovo jezo s popolno zadostitvijo, ko je sebe žrtvoval na lesu križa in prelil svojo dragoceno Kri, da bi nas očistil naših grehov, kot so napovedali preroki. Pisano je namreč: »[O]n je bil ranjen zaradi naših prestopkov, je bil potrt zaradi naših krivic; kazen ga je zadela zaradi našega miru in rane njegove so bile nam v ozdravljenje. Mučili so ga, a ponižal se je in ni odprl ust svojih kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol... in je bil grešnikom prištet« in bil kot hudodelec obsojen od Poncija Pilata, čeprav ga je ta najprej razglasil za nedolžnega. Tako je plačal za tisto, česar ni ukradel, in trpel, pravični za krivične, na duši in telesu, tako da je občutil strašno kazen, ki smo jo prislužili s svojimi grehi; da, celo tako, da je bil njegov pot kot kaplje krvi, ki so padale na tla. Zaklical je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« in vse to pretrpel za odpuščanje naših grehov. Zatorej po pravici pravimo z apostolom Pavlom, da ne poznamo drugega, kot Kristusa na križ razpetega; vse stvari štejemo za izgubo in smeti, če jih primerjamo z odličnostjo spoznanja našega Gospoda Jezusa Kristusa, v čigar ranah je vsa naša uteha. Zato ni poleg te edine žrtve, darovane enkrat za vselej, treba iskati ali izumljati drugih sredstev, da bi bili spravljeni z Bogom, kajti ta žrtev dela verne popolne za vedno. Ravno zato je dobil po Božjem angelu ime Jezus, kajti on je moral odrešiti svoje ljudstvo njihovih grehov.

(Belgijska veroizpoved, 21. člen) 

Postavitev Gospodove večerje: kakšen je njen namen in pomen?

Apostol Pavel pravi o Gospodovi večerji naslednje:

Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin." Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.

Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa.

Zato pa je med vami veliko slabotnih in bolehnih in precej jih je že zaspalo.

Ko bi mi presojali sami sebe, bi ne bili sojeni. Ker pa nas sodi Gospod, nas vzgaja, da ne bi bili obsojeni s svetom vred. (1Kor 11, 23-31)

 V Belgijski veroizpovedi beremo o tem v 35. členu:

Verujemo in izpovedujemo, da je naš Odrešenik Jezus Kristus zapovedal in vzpostavil zakrament svete večerje, da bi z njim hranil in podpiral tiste, katere je prerodil in vključil v svojo družino, ki je cerkev. Tisti, ki so prerojeni, imajo v sebi dve življenji. Prvo je telesno in časno, prejeli pa so ga s prvim rojstvom, ki je skupno vsem ljudem. Drugo je duhovno in nebeško, prejeli pa so ga z drugim rojstvom, ki ga je povzročila beseda evangelija, gre pa za rojstvo v občestvo Kristusovega telesa; to rojstvo ni skupno vsem ljudem, ampak le od Boga izvoljenim. Na enak način nam je dal Bog za vzdrževanje telesnega in pozemskega življenja navaden, zemeljski kruh, ki je, tako kot telesno življenje, skupen vsem ljudem. Za podporo duhovnega in nebeškega življenja vernikov pa je poslal živi Kruh, ki je prišel iz nebes, Jezusa Kristusa. On hrani in krepi duhovno življenje vernikov, kadar ga uživajo, torej, kadar si ga po duhu prisvojijo in prejmejo v veri. Da bi nam lahko predočil ta nebeški in duhovni kruh, je Kristus kot zakrament svojega telesa določil zemeljski in vidni kruh, vino pa kot zakrament svoje krvi. To je storil zato, da bi nam z njuno pomočjo izpričal, da enako resnično, kot držimo zakrament v rokah ter ga jemo in pijemo s svojimi usti, s čimer vzdržujemo svoje telesno življenje, prav tako tudi prejemamo v svoje duše pravo telo in pravo kri Kristusa, našega edinega Odrešenika, za podporo našemu duhovnemu življenju. To dvoje prejemamo v veri, ki je roke in usta naših duš. Kakor je gotovo in nedvomno, da nam Jezus Kristus ni zaman predpisal tega zakramenta, saj dela v nas vse tisto, kar nam predoča s temi svetimi znamenji; čeprav je način, na katerega deluje, onkraj naše zmožnosti razumevanja in nam nedoumljiv, enako kot je prikrito in nedoumljivo delovanje Svetega Duha. Vendar se ne motimo, ko pravimo, da je tisto, kar jemo in pijemo, Kristusovo pravo in naravno telo in njegova prava in naravna kri. Toda način, na katerega smo deležni obojega, ni z usti, ampak po duhu v veri. Na ta način Kristus nenehno sedi na desnici Boga Očeta, hkrati pa nam nikoli ne neha omogočati, da smo ga deležni po veri. Ta pojedina je duhovna miza, pri kateri nam Kristus podeljuje samega sebe z vsemi svojimi blagodatmi. Pri tej mizi nam daje, da se veselimo tako v njem, kot v zasluženju, ki ga je bil pridobil s svojim trpljenjem in smrtjo; in ko zauživamo njegovo meso, on hrani, krepi in tolaži naše uboge in žalostne duše, ko pa pijemo njegovo kri, jih poživlja in prenavlja. Ker pa je zakrament povezan s stvarjo, katero označuje, ga ne smejo prejeti vsi ljudje. Hudobni prejme zakrament v svojo obsodbo, ne sprejme pa resničnosti zakramenta, enako kot sta Judež in Simon Mag prejela zakrament, ne pa Kristusa, katerega zakrament označuje, zaradi česar smo ga deležni edino verni. In še nekaj. Ta zakrament prejmemo s ponižnostjo in spoštljivostjo v zboru Božjega ljudstva, s čimer kot občestvo obhajamo sveti spomin na smrt Kristusa, našega Odrešenika, skupaj z zahvalo, izpovedujoč našo vero in krščansko pripadnost. Zato ne sme pristopiti k tej mizi nihče, ki se prej ne presodi. V nasprotnem primeru z uživanjem kruha in pitjem iz keliha je in pije lastno obsodbo. Skratka, prejemanje tega zakramenta budi v nas gorečo ljubezen do Boga in do bližnjega. Zato kot oskrumbo zavračamo vse dodatke in pogubne novotarije, ki so jih ljudje primešali temu zakramentu in trdimo, da moramo biti zadovoljni s to naredbo, kakor so o njej učili Kristus in apostoli ter o njej govoriti tako, kot so oni govorili.

 Dostop do vira >>>>>>>>>

Hallelu Avdei Hashem

Danes ob sončnem zahodu se prične judovska pasha.  Za to priložnost sem poiskal spev, ki se naslanja na  113. psalm in ga pojejo ali recitirajo med sedersko večerjo.