Evangelizacija kulture?

Jože Ciuha, Pieta na rdečem ozadju

Danes zvečer sem na TV Exodus mimogrede ujel odlomek posnetka maše, ki jo je ob Slomškovi nedelji "daroval" kardinal Franc Rode. Pravzaprav sem ujel tisti del, v katerem je mariborski nadškof Turnšek spregovoril nekaj besed o Slomšku in Mohorjevi družbi, nato pa povedal, da bi bila podobno, kot v Slomškovem času, tudi danes potrebna evangelizacija slovenske kulture. Govorim po spominu, ampak pomembno je bistvo. 

Res je, rimska cerkev pri nas že kar nekaj časa govori o novi evangelizaciji, s katero straši laične in še katere druge kroge, in to po mojem ne brez razloga. Evangelizacija v pristnem in izvirnem pomenu besede sicer ni nekaj, česar bi se moral kdorkoli bati, saj gre pri njej za to, da se oznani evangelij; tisti, kdor ga sliši, ga lahko sprejme, ali pa tudi ne. Evangelizacija v rimskem smislu pa pomeni rekatolizacijo. 

Že pred časom sem pisal o zmedi v zvezi s pojmovanjem evangelija, zlasti v zvezi z zelo razširjeno zahtevo, da je treba evangelij živeti. Tam sem povedal, da se evangelija ne da živeti, ampak oznanjati. Gospod Turnšek je izrazil  še  bolj nesmiselno zahtevo, torej, da je potrebna evangelizacija slovenske kulture.  Ampak kulture ne moremo evangelizirati, pa tudi kultura kot taka ne more evangelizirati. Kulture ne moremo evangelizirati, ker je kultura pojem, pojmom pa ne moreš oznaniti evangelija. Sicer pa je bil evangelij vedno kontra-kulturen, bil je v opoziciji vsem kulturam tega sveta. Če ni bil tak, potem to zagotovo ni bil evangelij. Res je sicer, da se je v Evropi izoblikovalo nekaj, čemur pravimo "krščanska kultura", ampak to ni bil evangelij.  Umetniki, ki so bili kristjani, ali bili s krščanstvom zaznamovani, kot bi rekel kardinal Rode, so ustvarjali pod vplivom krščanstva, ampak močno dvomim, da bi temu lahko rekli evangelij.

Poleg tega Kristus ni ustanovil svojo cerkev, da bi ljudem oznanjala evangelizirano (karkoli že naj bi to pomenilo) slovensko krščansko kulturo, ampak zato, da bi oznanjala evangelij. Ta pa se je v rimski cerkvi očitno izgubil v oblakih kadila in vse mogoče, predvsem kulturne navlake. Pa ga povejmo še enkrat na kratko: "Jezus Kristus je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje. Kdorkoli vanj veruje se ne bo pogubil, ampak že tukaj in zdaj poseduje večno življenje." (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3.4. Jn 3,16. 1Jn 5,13)

Kitajsko zanimanje za cerkve globalnega Juga

Vir slike: Global South Anglican Online

Pred tednom dni sem pisal o razmerah, v katerih se nahajajo kristjani  v LR Kitajski. Nedavno pa me je presenetila novica, da je minister v državni upravi za verske zadeve LR Kitajske Wang Zuoan letos obiskal nekatere anglikanske cerkvene province v Afriki. Njegovemu povabilu je sledil obisk anglikanskih primasov z globalnega Juga (Afrika, Azija, Latinska Amerika) na Kitajskem, ki je trajal od 30. avgusta do 10. septembra.

Poglavarji krajevnih anglikanskih cerkva z globalnega Juga so že nekaj časa v slabih odnosih z anglikanskimi cerkvami razvitega Severa, zlasti z Episkopalno cerkvijo v ZDA. Moti jih teološki in moralni revizionizem, ki so mu podlegle anglikanske cerkve na globalnem Severu. Kitajska se danes razvija v drugo najpomembnejšo velesilo sveta. Že dolgo izraža jasen interes, da bi dobila pomembnejšo vlogo v državah, ki jih štejemo h globalnemu Jugu. Ko so cerkve v nekdanjih kolonialnih, oziroma neokolonialnih metropolah skrenile s svetopisemske poti, so se cerkve globalnega Juga temu uprle. Zanimivo je, da se je med podpornicami tega gibanja znašla tudi Kitajska, kjer ima še vedno v rokah oblast komunistična partija. Kitajska kot podpornica nosilcev krščanske ortodoksije? Kdo bi si kaj takega mislil pred štiridesetimi leti? No, očitno je danes tudi to mogoče, zlasti, če je treba ponagajati zahodnim imperialistom. Kakorkoli, rezultat take politike utegne biti pozitiven za širjenje evangelija. Kaj ni nekdo  rekel, da piše Bog zgodovino z velikimi krivuljami?

Primase so na Kitajskem sprejeli predstavniki uradnih protestantskih cerkva in vlade. Primasi so na koncu podali  uradno izjavo za javnost, na osnovi katere je nastal tudi ta članek.

Hvaliti se s križem?

 Poglejte, s kako velikimi črkami vam pišem s svojo roko. 12 Tisti, ki hočejo biti ugledni v mesu, vas silijo k temu, da bi se dali obrezati, in to samo zato, da ne bi bili preganjani zaradi Kristusovega križa. 13 Vendar se še sami obrezanci ne držijo postave, ampak hočejo, da se daste obrezati zato, da bi se hvalili z vašim mesom. 14 Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. 15 Kajti niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev. 16 Nad vsemi pa, ki bodo živeli po tem pravilu, bodita mir in usmiljenje, kakor tudi nad Božjim Izraelom.

  17 Zanaprej naj mi nihče ne povzroča nevšečnosti; jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu.

  18 Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vašim duhom, bratje! Amen.    (Gal 6,11-18)

Zgornji odlomek  je pravzaprav zaključek Pavlovega pisma Galačanom. Ta del je, tako smemo sklepati na osnovi besedila 11. vrstice, napisal Pavel lastnoročno, medtem ko je večji del pisma narekoval nekomu drugemu. V tem delu spodbuja vernike, naj ostanejo zvesti evangeliju in naj se ne vračajo nazaj k obredom postave, med katere je sodilo tudi obrezovanje.

Tisti, ki zahtevajo obrezovanje, zanikajo Kristusov križ in posledično vse blagodati, ki izhajajo iz njega. Poleg tega se niti sami ne držijo postave, čeprav zahtevajo od drugih, da se je morejo držati. Vsa apostolova (in naša hvala) je v Kristusovem križu, ne pa v izvrševanju določenih obredov. Križ ima za različne ljudi različen pomen:  "Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč." (1Kor 1,18) Za "tiste zunaj", ki hodijo po prostorni poti, ki vodi v pogubo (cf. Mt 7,13),  je križ norost, za tiste, ki vstopajo skozi ozka vrata in gredo po ozki poti (cf. Mt 7,14) pa pomeni križ Božjo moč. Zato pravi Pavel v Gal 6,14, da je edina stvar, s katero se more hvaliti, Kristusov križ; po njem je svet križan zanj in on svetu. S tem je hotel izraziti, da je celoten sistem tega sveta, z vsem svojim zunanjim bliščem, Bogu sovražen in kot tak nima nobenega dejanskega vpliva in  pomena za apostola. Sama obreza in neobreza sta v času, odkar sta prišla na  milost in resnica po Jezusu Kristusu (cf. Jn 1,17) popolnoma brezpredmetni, kajti edino, kar sedaj šteje, je nova stvaritev (cf. Gal 6,15).

Kristus je umrl na križu za naše prestopke in vstal za naše opravičenje (cf. Rim 4,25). Z njegovega križa priteka reka milosti, ki prinaša odrešenje vsem, ki verujejo. O teh pravi pismo: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2 Kor 5,17) Ti so tudi pravi in resnični Božji Izrael, ki ga  omenja Pavel v Gal 6,16.

Pripadaš tudi ti temu Božjemu Izraelu?

Peticija za osvoboditev Asie Bibi

Prosim, podpišite peticijo na spodnji povezavi:

KLIKNI [>>]

Krščanstvo na Kitajskem

Vir slike: Wikipedia

 Večji del 20. stoletja so na Kitajskem krščanstvo povezovali z zahodnim imperializmom. Po revoluciji leta 1949 so tuje misijonarje izgnali, dovolili pa delovanje tistim cerkvam, ki so obljubile zvestobo komunističnim oblastem. Med kulturno revolucijo v 60. in 70. letih si je kitajski režim prizadeval izbrisati vsakršno  religijo, seveda tudi krščansko. Ampak zgodilo se je to, kar je nekoč davno povedal Tertulijan: "Kri mučencev je seme cerkve." Krščanske skupnosti niso le preživele preganjanja, ampak so se po  smrti Mao Zedonga in uvedbi večje verske strpnosti leta 1980, tudi močno okrepile.

Po trditvah kitajskih oblasti naj bi bilo na Kitajskem kakih 25 milijonov kristjanov, od tega nekaj preko 18 milijonov protestantov in nekaj čez 6 milijonov katoličanov. Od države neodvisni podatki govorijo, da je kristjanov več, celo 60 milijonov, po bolj optimističnih ocenah pa še dosti več (pred leti sem nekje bral o 100 - 111 milijonih).

Obe skupnosti, protestantska in katoliška, sta notranje razdvojeni. Delovanje "uradnih" cerkva poteka pod budnim očesom Državne uprave za verske zadeve. Uradno dovoljena katoliška cerkev deluje pod imenom Kitajsko domoljubno katoliško  združenje. Ima lastne škofe, ki so neodvisni od Rima. Poleg tega, od države "požegnanega" združenja, deluje na Kitajskem tudi podtalna z Rimom povezana cerkev. Težko je reči, koliko pripadnikov ima slednja. Uradni krovni organizaciji kitajskih protestantov sta Krščanski svet Kitajske in Trojno domoljubno gibanje.  O tem, kdo sme v teh cerkvah pridigati in kaj sme pridigati, odloča država. Posebno nočno moro predstavljajo za kitajski režim protestantske hišne cerkve. Te so nastale deloma zato, ker v bližini ni bilo druge cerkve, ali pa zato, ker nekateri verniki niso hoteli in nočejo pripadati cerkvi, ki jo kontrolira državna oblast. Te cerkve niso uradno registrirane in  delujejo zelo   neformalno, zaradi česar  se uspešno izmikajo nadzoru države. Tudi zanje je težko reči, koliko članov imajo.

Pomenljiv se mi zdi podatek, da se, kot pravijo na BBC,  na Kitajskem vsako nedeljo zbere pri bogoslužju več ljudi, kot v celi Evropi. Med novimi verniki v hitro rastočih cerkvenih skupnostih najdemo tako kmete na podeželju, kot mlade pripadnike srednjega razreda v hitro rastočih mestih.

Kakorkoli, ne zdi se mi kaj prida pomembno, če je  neka cerkev na Kitajskem povezana z režimom ali ne. Sv. Pavel pravi za take in podobne primere: "A kaj za to! Da se le, pa naj bo na kakršen koli način že, iz preračunljivosti ali v resnici, oznanja Kristus." (Flp 1,18) Slednje je tudi edino pomembno!

Vir: BBC [>>]

Sad Duha

V svoji znani pridigi na gori je Jezus med drugim povedal tudi naslednje: "Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe.  Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali."  (Mt 7,16b. 17. 20) Nauk pripovedi je torej, da se drevo po sadu spozna, enako tudi spoznamo človeka po njegovih "sadovih", oziroma delih. Tisti, ki mešajo in zamenjujejo pojma odrešenje in posvečenost, radi iz neznanja, ali pa iz zlonamernosti očitajo protestantom, da smo proti dobrim delom. Ne, mi nikakor nismo proti dobrim delom, le da jih v skladu s svetopisemskim naukom nimamo za pogoj odrešenosti, ampak za njeno logično posledico. 

Toda izvrševati dobra dela in živeti v njih ni mogoče, če ne živimo v Svetem Duhu, oziroma v sozvočju s Svetim Duhom: "Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete."  (Gal 5,16.17) Življenje kristjana je uspešno le, če je kristjan v sozvočju s svetim Duhom. Kristjan še vedno živi tudi "v mesu", s čimer je mišljena naša stara narava, a ne le telo, temveč tudi in predvsem naš razum, čustva, volja, temperament, značaj in kar je še psiholoških lastnosti posameznika. Asketi vseh vrst so mrtvili, oziroma nekateri to še vedno delajo,  svojo mesenost z različnimi vajami in celo z mučenjem samih sebe, pri čemer se niso zavedali, da naš glavni problem ni v telesu, ampak v glavi. To početje je podobno, kot bi  iz sobe preganjali temo z bičem, namesto da bi prižgali luč. 

Sv. Pavel nato nadaljuje: "Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo." (Gal 5,18) Vloga postave je obsodilna, preko postave pridemo do spoznanja greha in do obsodbe. Toda, če se kdo da  voditi Svetemu Duhu, ni pod postavo, saj v tem primeru ne dela nič takega, s čimer bi si prislužil obsodbo. V nadaljevanju navaja apostol seznam dejanj, ki jim  pravi dela mesa: "Nečistovanje, nečistost, razuzdanost,  malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva,  nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega." (vv. 19-21a) Seznam torej ni dokončen, je pa zato zelo poučen. Pavel pravi za tiste, ki počnejo, oziroma izvršujejo take stvari, da  "ne bodo podedovali Božjega kraljestva." (v. 21b) Vse to so namreč dejanja, ki  postavljajo posameznika pod prekletstvo postave. 

Nasproti zgoraj naštetim delom mesa  navaja Pavel stvari, ki so  sad Duha, in da zoper zoper tiste, ki  premorejo le-tega, ni postave (cf. Gal 5,23b). K sadu Duha sodijo: "Ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje." (vv. 22,23a) Če dobro premislimo, je živeti po mesu dosti laže, kot živeti po Duhu. To je podobno, kot primerjava plevela in kulturne rastline. S plevelom se ni treba prav nič truditi, a čudovito uspeva, kjer hočeš, še raje pa tam, kjer nočeš. S kulturno rastlino je drugače: sam jo moraš posejati, zalivati, gojiti, ne da bi vedel, ali bo na koncu sploh kaj pridelka.Tako tudi življenje po Duhu ni mogoče, razen za tiste, ki pripadajo Jezusu Kristusu. 

V nadaljevanju pravi Pavel: "Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred." (Gal 5,24) Uf, tale poved spet utegne biti za koga povod, da pomisli na askezo ali kake bolj psihološko naravnane "duhovne" vaje. Kot sem že zgoraj povedal, pomeni izraz "meso" našo staro, podedovano človeško naravo, s katero smo prišli na svet. Tisti, ki je v Kristusu, sicer še vedno nosi s sabo to staro naravo, toda tak v resnici   pripada drugemu kraljestvu. Naš "stari jaz" je tisti, ki je preko zastopniške smrti Jezusa Kristusa umrl na križu, s čimer smo zadobili opravičenje pred Bogom. To nam sedaj omogoča, da moremo hoditi in živeti v Duhu, oziroma živeti kot del Božjega kraljestva že tukaj in zdaj. Tostran nebes naša zmaga nikoli ne bo popolna, kajti kristjan  (zaradi stare prtljage - mesenosti) še vedno pada v greh, vendar greh ni več njegovo naravno stanje. Sv. Janez je napisal: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Življenje po mesu torej ni več kristjanovo naravno stanje. Njegovo naravno stanje je življenje po Duhu, ki prinaša sad Duha.

Čemu postava?

V tradicionalnem lekcionarju je za prvo berilo na trinajsto nedeljo po Sveti Trojici   predvideno besedilo iz  Gal 3,16-22. Kristjani iz maloazijske pokrajine Galatije so se  odvrnili od prvotne preproste evangeljske vere, ki se zanaša edino na Božjo milost in  skušali doseči svoje zveličanje malo po veri in malo z izpolnjevanjem del postave, zato se je Pavel odločil, da  cerkev v Galatiji ponovno spravi na evangeljsko pot. 

V prvem delu našega odlomka govori Pavel o Božji zavezi z Abrahamom in o Božjih obljubah, ki jih je prejel Abraham (cf. 1Mz 15). Abraham še ni imel postave, ki je bila dana Božjemu izvoljenemu ljudstvu dosti pozneje, ampak: "Veroval je GOSPODU in ta mu je to štel v pravičnost." (1Mz 15,6) Zaveza z Abrahamom in iz njega izhajajoča obljuba sta bili dani davno pred Postavo in nista bili nikoli razveljavljeni. 

Postava, ki je bila naknadno dana Božjemu ljudstvu je imela točno določen namen: "Dodana je bila zaradi prestopkov, dokler ne bi prišel potomec, kateremu je bila dana obljuba." (Gal 3, 19) 

Postava je bila dana zaradi prestopkov

Preko postave ne dobimo opravičenja, ampak prejmemo spoznanje greha (cf. Rim 7,7). Zelo pogosto vprašanje, ki ga ljudje postavljajo se glasi: "Kaj naj delam, da dosežem večno življenje?" Pričakujejo, da bodo dobili nek seznam zapovedi, ki jim bo omogočil vstop v večno življenje. Tudi prilika o usmiljenem Samarijanu se začne na podoben način: "Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: 'Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?'" (Lk 10,25) Učitelj postave je hotel nekaj storiti, da bi si prislužil večno življenje. Jezus mu je odgovoril po načelu: "Kakršno vprašanje, takšen odgovor,"  rekoč: "Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?" (Lk 10,26)  Pismouk ni razumel, v kako absurdno situacijo je spravil samega sebe in je prostodušno nadaljeval: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe." (Lk 15,27) "'Prav si odgovoril,' mu je rekel, 'to delaj in boš živel.'" (Lk 15,28) Zapoved je na prvi pogled zelo enostavna, a ni. Tega se je zavedel tudi pismouk, in ker "je hotel  sebe opravičiti", je  zastavil dodatno vprašanje: "In kdo je moj bližnji?" (Lk 15,29) Očitno mu ljubezen do bližnjega ni šla preveč od rok, enako kot ne gre nam. Jezus je nato povedal priliko o usmiljenem Samarijanu, o kateri na tem mestu ne bom podrobneje govoril. Še enkrat poudarjam: postava ni zdravilo za greh, enako kot opis bolezni ni zdravilo za bolezen.

Postava - Kristusova predhodnica

Pavel nam nato pravi v Gal 3,19, da je bila postava dana Božjemu ljudstvu le do prihoda potomca, kateremu je bila dana obljuba. Ta daljni Abrahamov potomec pa je seveda Jezus Kristus. O njem pravi Pavel na drugem mestu: "Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje," (Rim 10,4) oziroma: "Tako pa je Pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa." (Gal 3,22) Postava, zapisana v Pismu, ne rešuje, ampak je vse zaklenila pod greh. Odrešenje pripada le tistim, ki verujejo, oziroma so prejeli obljubo iz vere v Jezusa Kristusa. Mi nismo odrešeni zaradi izpolnjevanja postave in njenih del, ker pač v stanju svoje podedovane narave  Božjih zahtev nismo zmožni v polnosti izvrševati. Zato je  Bog za nas pripravil nekaj boljšega: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) To je evangelij, veselo oznanilo, postava pa je predhodnica Kristusa in njegovega  evangelija ter naša vzgojiteljica za  Kristusa (cf. Gal 3,24).

Kaj je evangelij?

Vir slike: ABC News

Določeni dogodki prejšnjega vikenda so mi temeljito prekrižali račune, tako da nisem napisal  komentarja berila za 11. nedeljo po Sveti Trojici. Glede na pomembnost te tematike sem se odločil, da napišem danes o tem nekaj besed. Odlomek iz 1Kor 15,1-11 namreč govori o evangeliju, oziroma o tem, kaj sploh je evangelij. O tej temi sicer ne pišem prvič, vendar je tako pomembna, da brez pravilnega razumevanja evangelija ne moremo prav razumeti bistva krščanske vere. Evangelij je namreč "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje." (Rim 1,16)


Jezusovo življenje in delo, smrt, vstajenje ter namen in pomen vsega naštetega, vse to najdemo opisano v štirih evangelijih, toda vse, kar piše v štirih evangelijih ni evangelij v ožjem pomenu besede. Če vzamemo samo blagre iz Jezusovega govora na gori, opazimo, da gre pri njih za postavo, ne za evangelij. Blagrovanje ubogih v duhu, žalostnih, krotkih, lačnih in žejnih pravičnosti, čistih v srcu itn. (cf. Mt 5,3-11) gre tistim, ki imajo te lastnosti. Nekoga, ki je eksplozivne narave, tisti "Blagor krotkim" nikakor ne more potolažiti, lahko ga kvečjemu spravi v obup. Mnogi evangelijski kristjani so danes prepričani, da je evangelij predvsem stvar občutkov. V nekem dokumentarcu sem videl žensko, ki je rekla, da hodi v določeno cerkev zato, ker se tam dobro počuti. Evangelij ni dobro počutje. Evangelij sicer ima določene pozitivne stranske učinke, med katere sodijo tudi prijetni občutki, vendar le-ti še zdaleč niso bistvo evangelija!

"Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. 2 Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero." (1Kor 15,1.2)

Že na začetku poglavja je Pavel opozoril Korinčane ne evangelij, ki jim ga je oznanil, oni pa so ga sprejeli. Tisti, ki so ga dejansko sprejeli, so na poti rešitve. Tisti, ki so se od vere obrnili  nazaj k zanašanju na svoja dejanja, so zaman sprejeli vero (cf. Gal 3,1-3). Religija govori: "Če bom poslušen, me bo Bog sprejemal," toda evangelij govori: "Ker me Bog sprejema, sem lahko poslušen." V nadaljevanju  pravi Pavel:

 "Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. 4 Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. 5 Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. 6 Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. 7 Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. 8 Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. 9 Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. 10 Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. Nasprotno, bolj kakor oni vsi sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj. 11 Naj bom torej jaz ali oni, takó oznanjamo in takó ste sprejeli vero." (1Kor 15,3-11)

Prva pomembna stvar, ki jo Pavel poudarja je, da je  Kristus umrl za naše grehe in bil obujen (vv. 4.5).  Zgodovinskost Kristusove osebe, njegove smrti in vstajenja, so stvari, na katerih krščanstvo stoji ali pade. Konec koncev stoji na tem tudi naše zveličanje:  "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih." (1Kor 15,17) Zgodovinskost nobene druge osebe ni bila v zadnjih stoletjih s strani sveta tako zelo osporavana, kot zgodovinskost Jezusa Kristusa, kakor ga opisujejo evangeliji. Nihče se posebej ne ukvarja z zgodovinskostjo Mohameda ali Bude. Tako Mohamed kot Buda sta se imela v primerjavi z naukom, ki sta ga učila, za nepomembna. Pri Kristusu pa je drugače, zato se svet zaletava vanj na vse načine. Eni pravijo: "Vse vere  učijo isto, torej, da moramo delati dobra dela, biti pošteni itn." Ni res. Ena vera je izjema in uči, da je Bog nekaj naredil, da bi mi mogli postati taki in taki ter delati taka in taka dela. Ta vera je evangelijsko krščanstvo. Potem obstajajo taki, ki skušajo osebo Jezusa Kristusa narediti za izmišljotino, toda ti so v manjšini. Najbolj pogosta športna disciplina na  področju Kristusovega minimiziranja  je lov na zgodovinskega Jezusa. Ta skupina skuša "izluščiti" zgodovinskega Jezusa in odstraniti vse "mitske" tančice, ki naj bi ga obdajale. Rezultat tega luščenja je, da jim na koncu ne ostane v roki skoraj nič. V to kategorijo spadajo žal tudi mnogi teologi, ki se imajo za liberalne, če smo pošteni,  bi se tem moralo reči  ateologi. Pavel se v zgornjem poročilu o vstajenju sklicuje na vse, ki so videli vstalega Gospoda: Kefa (aramejsko ime za Petra), dvanajstere (vključen je že Matija, ki je nadomestil Juda Iškariota), na skupino petstotih, od katere so nekateri tedaj že pomrli (zaspali), Jakoba (ta je vodil jeruzalemsko cerkev) in vse apostole (tu je mišljen širši krog apostolov, ne le prvotnih dvanajst), na koncu pa na lastno videnje, ki se mu je pripetilo na poti v Damask, kjer je postal iz preganjalca kristjanov oznanjevalec evangelija  Jezusa Kristusa. S pričami vstajenja, katere je navedel, je hotel Pavel dokazati zgodovinskost tega dogodka.

Evangelij je torej vesela novica, da je v nekem točno določenem zgodovinskem obdobju Božji Sin Jezus Kristus umrl za naše grehe (cf. 1Kor 15,3. Rim 4,25) in vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25), tako da se nihče, ki vanj veruje, ne bo pogubil, ampak ima večno življenje. (Jn 3,16. 1Jn 5,13) Imaš v sebi to gotovost?

Sergio Endrigo: Noetova barka (L'arca di Noè)

Lepa pesem s pridihom  biblijske teme na sanremskem festivalu davnega leta 1970.