Kaj bi si ljudje želeli

Poslanstvo cerkve

Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. 17 Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. 18 Jezus je pristopil in jim spregovoril: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. 19 Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha 20 in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mt 28,16-21

V tem kratkem odlomku se nahaja pomembno naročilo in  nekaj pomembnih resnic, ki jih je Jezus podal svojim učencem, preden je odšel k nebeškemu Očetu.

1. Jezusu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. Njemu to ni bilo dano šele ob vstajenju, ampak že od vsega "začetka", torej pred vsemi veki (Prg 8,22 ss.). To svojo oblast je izvajal tudi v času svojega zemeljskega bivanja: "Učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast." (Mt 7,29a) Spet na drugem mestu pravi: "Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe [...]" (Mt 9,6)  To oblast je  v določeni meri  podeljeval svojim učencem: "Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi[...]"   (Mr 6,7)  V svoji velikoduhovniški molitvi je omenil, da je prejel od Očeta  oblast nad vsemi živimi bitji, da bi dal  večno življenje vsem, ki mu jih je dal Oče (Jn 17,2). 
2. Jezus je naročil svojim učencem, naj širijo krog učencev med vsemi narodi in nove učence krščujejo. Poslanstvo cerkve je torej, da oznanja evangelij v odpuščanje grehov, pridobiva učence in jih krščuje ter tako vceplja v vidno Kristusovo telo na zemlji. Cerkev je dolžna oznanjevati Kristusovo besedo, ne besed tega sveta, kar se danes prepogosto sliši s prižnic. 
3. Cerkev ne krščuje v svoje ime,  ampak v ime Očeta in Sina in Svetega Duha, torej v ime vseh treh oseb božanske in nedeljive Trojice. Bog je troedin, posamezne lastnosti Božjih oseb pa  je cerkev od nekdaj razlagala nekako takole:  Bog Oče nas je ustvaril, Bog Sin nas je odrešil, Bog Sveti Duh nas posvečuje. V grobem je to sicer res, ni pa to vsa resnica. Pri stvarjenju je sodeloval tudi Sin in Duh, pri odrešitvi sodeluje tudi Oče in Sveti Duh, pri naši rasti v posvečenosti pa imata svojo vlogo tudi Oče in Sin. 
4. Naslednja naloga, ki jo je dal Jezus učencem, je da poučujejo nove učence glede njegovega nauka in zapovedi.  Kristjan bi moral vedeti, kaj veruje in zakaj tako veruje. To pravilo ne velja le za klerike, ampak tudi za laike. John H. Gerstner je v tem smislu napisal naslednje: "Laiku ni treba biti klepar, tesar, pravnik, zdravnik, učitelj, delavec, gospodinja. Vse to so možnosti, ne pa nujnosti. Laik je lahko eno ali drugo od naštetega, kar pač izbere. Toda laik mora biti teolog. To zanj ni stvar izbire, ampak zahteve."  To zagotovo ne pomeni, da mora vsak vernik do podrobnosti poznati  vse teološke nianse, vedeti pa mora, kaj veruje in zakaj tako veruje.  Poučen pa mora biti tudi o tem, kaj od nas Gospod pričakuje in zahteva. 
5. Jezus je z nami vse do konca sveta. Jezus je med nami prisoten, kjer sta dva ali trije zbrani v njegovem imenu (Mt 18,20). Prisoten je tudi pri zakramentu krsta, saj krščujemo (tudi) v njegovo ime, ne smemo pa pozabiti njegove navzočnosti v Gospodovi večerji, kjer smo ga deležni na duhovni in nebeški način. On je prisoten z nami kot posamezniki, in z nami kot cerkvijo, saj je cerkev njegovo skrivnostno telo (1 Kor 12,27. Ef 5,29). Njegova prisotnost je navdihujoča in ohrabrujoča za  njegovo ljudstvo. 

Jezus je tisti, ki ima oblast. On je dal svoji cerkvi, ko je bila še  v zametku, poslanstvo da oznanja evangelij, krščuje in poučuje. Vse to  v odrešitev duš, ki sprejmejo vero ter na čast troedinemu Bogu! Njegova milost naj bo z vsemi, ki ste se ustavili pri tem sestavku. 

Kitajska industrija Biblij

Vir slike: Wikipedia

Na zgornji sliki, izposojeni s spletne strani Wikipedije, lahko vidimo, kako so na Kitajskem tiskali Sveto pismo v 19. stoletju. 

Danes  seveda poteka ta stvar bistveno drugače. Amity Printing press, ki ima sedež v kitajskem mestu Nanjing (Nanking), v provinci Jiangsu, je največje podjetje za tiskanje Biblij na svetu. Predsednik družbe Qiu Zhonghui je izjavil: 

"Leta 2012 smo proslavili natis stomilijontega izvoda. Dvajset let smo potrebovali za natis prvih petdeset milijonov izvodov, za drugih petdeset milijonov pa smo potrebovali le pet let."

Vir: Evangelicals Now>>

Ko smo zapuščeni...

Sveti Duh v akciji

Ker je danes binkoštni praznik, sem s tem v zvezi že objavil en prispevek, ki pa je bolj "teoretičen", ta video pa nas seznanja s praktičnim delovanjem Svetega Duha, čeprav se mi zdi, da  v njem tretja oseba Svete Trojice ni ravno izrecno omenjena.  Kakorkoli že, Sveti Duh  ne razglaša samega sebe, ampak prinaša Jezusa. 

Francoz Guillaume Bignon je bil ateist, ki so se mu zdeli kristjani nekam čudaški in neumni. S takim predsodkom je tudi prvič iz radovednosti vstopil v cerkev, kot bi obiskal živalski vrt, v katerem lahko človek vidi čudne in eksotične živali, ki jih prej še ni videl, in je o njih lahko edino bral v knjigah. 

Potem pa se je zgodila preobrazba, o kateri se  v tem videu pogovarja z Davidom Woodom (še enim nekdanjim ateistom). Video traja malo več kot dvajset minut. 

Zgodbo svojega življenja je podal tudi v svojem spletniku, in jo lahko preberete tukaj. 

Reke žive vode

Na zadnji, veliki dan praznika je Jezus vstal in zaklical: "Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. 38 Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode." 39  To pa je rekel o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, kateri so sprejeli vero vanj. Duha namreč še ni bilo, ker Jezus še ni bil poveličan."  (Jn 7,37-39)

Omenjeni dogodek se je zgodil v okviru šotorskega praznika, ki Judje še danes  praznujejo zgodaj jeseni. V času praznovanja tega praznika je  duhovnik  vsako jutro stopil skupaj z ljudstvom v procesiji do vodnjaka Siloam, od koder je prinesel v tempelj vodo in jo izlil na oltar kot pitno daritev. Neko tako priložnost je izkoristil Jezus, da je ob njej napovedal prihod Svetega Duha. Sveti Duh v tistem času še ni bil dan v smislu tesnejše osebne povezanosti z verniki (v. 39).

V 38. vrstici Jezus ne navaja Pisma dobesedno,  po smislu. Preroki so namreč nekajkrat uporabili vodo kot simbol Svetega Duha in njegovega delovanja. Tako pravi Izaija:

"Kajti razlil bom vodo po žejni deželi,
potoke po izsušeni zemlji.
Razlil bom svojega duha na tvoj zarod
in svoj blagoslov na tvoje potomce."
                                                 (Iz 46,3)

Pri preroku Zahariju beremo: "Tisti dan se bo zgodilo: iz Jeruzalema bodo privrele žive vode: polovica jih bo tekla proti vzhodnemu morju in polovica proti zahodnemu morju." (Zah 14,8)

Ezekijel pa pravi: "Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim.  Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.  Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali."       (Ezk 36, 25-27)

V Svetem pismu se pojavljajo trije zelo močni simboli za Svetega Duha: ogenj, voda in veter. Ti trije naravni pojavi imajo zelo veliko rušilno in uničevalno moč, a tudi moč spreminjanja. Ogenj požge, voda odnaša, veter raznaša...   Človek v svojem naravnem stanju beži pred Bogom. Šele ko se ga Dotakne Sveti Duh, se je zmožen odpreti Božji milosti.  Delovanje Svetega Duha je zato mnogostransko. Z izrazom živa voda so Hebrejci tistega časa označevali tekočo vodo. Kakor tekoča voda odnaša vse, kar ji stoji na poti, tako Duh odnaša iz nas vso  nečistočo, odplavlja naše stare ideje, prepričanja in koncepte. Zato pravi prerok, da bo Bog nekega dne svojemu ljudstvu odvzel staro srce in dal novo. To ne pomeni nove črpalke za prečrpavanje krvi, ampak odstranitev stare narave ter pridobitev nove narave in novih prioritet. Sveti Duh v  nas prevrača stvari od zgoraj navzdol. Kar smo poprej zaničevali, ali bili do tega brezbrižni, sedaj cenimo.

Gospod Jezus obljublja spremembo pri teh, ki verujejo vanj. Ta sprememba je posledica delovanja Duha. Ljudje smo po naravi grešniki, ki si zaslužimo večno pogubljenje.  Toda Bog nam ponuja svojo milost. Na svet je poslal svojega Sina Jezusa Kristusa, ki je zaradi nas živel brezgrešno življenje, v popolni aktivni poslušnosti svojemu nebeškemu Očetu. Za naše grehe je pretrpel smrt na križu, vstal od mrtvih  in postal začetnik našega odrešenja. Slednjega je deležen vsakdo, ki vanj veruje. Vsakdo, ki  veruje, je deležen Svetega Duha, tako da, kot pravi Jezus, tečejo iz njegovega osrčja reke žive vode.

 Veruješ, da je Jezus umrl za tvoje grehe in vstal zaradi tvojega opravičenja? Se naslanjaš na njegovo  dovršeno delo?

Posnetek pogovornega večera "Jezus med Slovenci"

V zgornjem videu si lahko ogledate in poslušate posnetek 13. pogovornega večera z naslovom Jezus med Slovenci, ki je potekal   12. 5. 2015 v atriju ZRC, organiziral pa ga je Forum za dialog med vero in kulturo.

Moderator je bil Matjaž Črnivec, njegovi sogovorniki pa so bili: dr. Vinko Potočnik, p. Damjan Ristič in dr. Nenad Vitorović.

Video traja malo manj kot dve uri.

Bog opravičuje

Glej, kakšna je večna gotovost najšibkejšega Jezusovega vernika! Bog ne more nikoli preklicati dejanja opravičenja, ki je prejelo  véliki pečat Kristusovega vstajenja,  ne da bi zanikal samega sebe. V tem je naša varnost. V tem je temelj našega neustrašnega izziva: »Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje!« Kaj bi še lahko hotel več?  Za kaj bi še lahko prosil?

Če Bog, Bog brezmadežne čistosti, Bog nespremenljive pravičnosti, opravičuje mene, »kdo bo obsojal?«  Greh lahko obsoja, toda Bog je tisti, ki opravičuje! Postava lahko opozarja, toda Bog je tisti, ki opravičuje! Satan lahko obtožuje, toda Bog je tisti, ki opravičuje! Smrt lahko straši, toda Bog je tisti, ki opravičuje! »Če je BOG za nas, kdo je zoper nas?« Kdo si drzne obsoditi dušo, katero On opravičuje?

Kako čudovito bo svetila ta resnica  na véliki sodni dan! Vsak tožnik bo onemel. Vsak jezik bo umolknil. Obtožnica zoper   Božje izvoljene bo prazna. Sam BOG jih bo proglasil za popolnoma in na vekomaj opravičene: »Tiste …, ki jih je opravičil, je tudi poveličal.«

Octavius Winslow

 Poslovenil: Dizma

Vir: The Gospel Coalition >>>  

Jezusova velikoduhovniška molitev (II)

V prispevku, ki sem ga objavil pred tednom dni, sem obravnaval prvih trinajst vrstic 17. poglavja Evangelija po Janezu, v katerem je zapisana Jezusova velikoduhovniška molitev, ki jo je naš Gospod izrekel pri zadnji večerji. Kot sem že zadnjič omenil, se molitev sestoji nekako iz treh delov: iz uvodnega dela, iz molitve za učence in iz molitve za tiste, ki verujemo na temelju njihovega oznanila ter za vso cerkev. Prejšnjikrat sem se posvetil prvemu in polovici drugega dela te molitve, danes pa obravnavam drugo polovico drugega dela in tretji del, torej odlomek Jn 17,14-26. 

Vrsta 14 se glasi: "Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta." Beseda, o kateri pripoveduje Jezus, je njegov nauk, ki ga je razodel apostolom. Oni so njegov nauk sprejeli in bili deležni rojstva od zgoraj. To novo rojstvo jih je oddelilo od sveta. Novo rojstvo je ločnica med tistimi, ki so Gospodovi in med tistimi, ki niso. Tisti, ki to niso, so od nekdaj sovražili tiste, ki so njegovi. Jezus je zato prosil nebeškega Očeta: "Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega." (Jn 17,15) On ni obljubil  svojim učencem življenja postlanega z rožicami, ampak ravno nasprotno, toda Jezus kljub temu  ne prosi Očeta, naj jih vzame s sveta, niti ga ne prosi, da jih zaščiti pred trpljenjem na svetu,  ampak, da jih obvaruje hudega, torej Satana in pokvarjenosti tega sveta (1Jn 5,19).  Nato nadaljuje: "Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta." (Jn 17,16), kjer še enkrat poudari ločnico med svojim ljudstvom in preostalim svetom. Ta razlika se kaže v različnih prioritetah, željah in potrebah ter nenazadnje v različnem objektu čaščenja. Mnogi kristjani so danes zapeljani s strani krivih prerokov, ki oznanjajo  "teologijo" zdravja in bogastva. Tega Jezus zagotovo ni prosil za svoje učence, temveč: "Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici." (Ibid. vv. 18.19) Posvečenost je pomembnejša kot zdravje, premoženje, dolgo življenje in druge časne dobrine. Svetost izhaja iz resnice, ne iz  naših naporov. Zlo korenini v zmotah in lažeh, rezultat Božje resnice, ki je razodeta v njegovi besedi, je posvečenost. Jezus je bil poslan v svet, enako je tudi on poslal svoje apostole v svet.  Ko pravi, da se zanje posvečuje, s tem ne misli, da bi potreboval kako moralno izboljšavo, saj je bil sam popolnoma svet. Kot véliki duhovnik se je posvetil zadani mu nalogi, zlasti žrtvi, ki je bila pred njim. 

V drugem, najdaljšem delu svoje velikoduhovniške molitve, je Jezus molil za apostole, v tretjem delu, ki ga obravnavam v tem in naslednjem odstavku, pa za tiste, ki s(m)o po oznanjevanju apostolov začeli verovati vanj in za cerkev v celoti. Ta del se začne z besedami: "Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno:  jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene." (Ibid. vv. 20-23) Tudi za to skupino svojih učencev prosi enako, kot je v 11. vrstici prosil za apostole, torej, da bi bili eno.  Edinost Očeta in Sina je zgled edinosti Božjega ljudstva. Jezus ne prosi le za duhovno edinost, ampak za vidno zunanjo edinost, ki bi bila prepričljiva za zunanji svet. Pri ohranjanju take edinosti je cerkev močno zatajila. Vendar, kakor sem že zadnjič napisal, edinost je sicer zelo dobra in nadvse zaželena, vendar ne za vsako ceno! In še nekaj o Očetovi ljubezni! Kristjani mnogokrat pozabljamo, da nas nebeški Oče ljubi. Radi omenjamo Jezusovo ljubezen, na Očetovo pa pozabljamo, čeprav nam o njej govori Jezus v najbolj znani vrstici Svetega pisma, ko pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Bog Oče je poslal Sina, ker je Oče sam vzljubil svet! Oče je poslal Sina, ker nas ljubi, kakor ljubi svojega Sina. To védenje je čudovito.

V nadaljevanju svoje molitve je Jezus rekel: "Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.  Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal.  In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih." (Jn 17, 24-26) Tudi na tem mestu Jezus ne prosi Očeta, naj da  Božjemu  ljudstvu časne dobrine, kot so zdravje, bogastvo in podobno, ampak v prvi vrsti za to, da nas ohrani v večno življenje, kar je dobrina, ki je trajna in ostane na veke.  V Jezusovi velikoduhovniški molitvi se prepleta nekaj pomembnih prošenj za nas: za  svetost/posvečenost, za medsebojno edinost in ljubezen ter za to, da bi bili na koncu vzeti v nebeško slavo. Svet, torej tisti, ki niso v Jezusu, ne pozna Boga, kajti poznati Boga pomeni poznati njegovo ljubezen. Jezus nam je s svojo smrtjo na križu najpopolneje izrazil svojo ljubezen in ljubezen, ki jo ima Bog do nas. Poznati Boga in njegovo ljubezen ni isto, kot nekaj vedeti o tem. Védenje o Bogu še ni poznavanje Boga. Poznati Boga pomeni, da si z njim v osebnem odnosu.

Imaš z Bogom tak oseben odnos?