Kaj določa ljubezen

Pravilo o prednosti v Božjem kraljestvu

Zebedejeva sinova Jakob in Janez sta stopila k njemu in mu rekla: "Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila." 36 Rekel jima je: "Kaj hočeta, da vama storim?"  37 Rekla sta mu: "Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici." 38 Jezus jima je dejal: "Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?"  39 Rekla sta mu: "Moreva." In Jezus jima je dejal: "Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; 40 dati, kdo bo sedèl na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno." 41 Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. 42 Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: "Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo.43 Med vami pa naj ne bo tako,

ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, 44 in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. 45 Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge."  (Mr 10,35-45)

Svet ima svoja pravila in svoje prioritete. V njem zmagujejo veliki, bogati in močni, o katerih nas vsak dan obveščajo mediji. Toda v Božjem kraljestvu so te prioritete postavljene na glavo. O tem nam govori tudi zgornji odlomek iz Svetega pisma.

Taisti dogodek opisuje tudi evangelist Matej 20, 20-28, ki je v prvem delu malo natančnejši, saj nam pove, da Jakob in Janez nista sama pristopila h Gospodu, temveč je bila z njima tudi njuna mati, ki se je pozanimala, če bi bilo možno, da bi njena sinova zasedla najimenitnejši mesti v Božjem kraljestvu. Jezus se je nato obrnil k njima z vprašanjem, če moreta piti kelih, ki ga on pije in biti krščena s krstom, s katerim bo on krščen (cf. Mr 10,38). Izraz kelih ali čaša v stari zavezi ponavadi označuje trpljenje (cf. Ps 75,9. Iz 51,17. Jer 25,15.16).  Ko pravi Gospod: "Moj kelih," misli s tem na kelih Božje jeze, ki ga je moral on sam izpiti, torej jima ni napovedal najboljšega možnega življenja na tem svetu, ampak poistovetenje s svojim Učiteljem v trpljenju.  Izraz krst je v tem odlomku prispodoba za smrtno obsodbo, ki mu je grozila, a je tudi vsebovala upanje na srečen izhod. O tem upanju je pozneje pisal apostol Pavel: "S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z njim, v njem ste bili tudi obujeni, po veri v delovanje Boga, ki ga je obudil od mrtvih. Skupaj z njim je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe." (Kol 2,12.13)  Jezus jima je nato obljubil, da bosta sicer imela čast poistovetiti se z njim v njegovem trpljenju, da pa je nekdo drugi, ki je že pred stvarjenjem sveta izdelal "sedežni red" v nebeškem kraljestvu. V Mt 20,23 izvemo, da je ta oseba  Bog Oče. On je tisti, ki izvoli, oziroma, kot pravi Pavel: "Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom:  pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni." (Ef 1,3.4a)

Zanimiva človeška lastnost je, da radi moraliziramo in se zgražamo nad ljudmi, ki ga kaj polomijo. Apostoli, kolegi Jakoba in Janeza, niso bili glede tega nič drugačni. Najbrž so bili ljubosumni na Zebedejeva sinova, ki sta si poskušala priboriti prvi mesti v kraljestvu, nato pa so jima privoščili, ker je njun (in materin) načrt propadel.  Šlo je za podoben primer, kot v Mr 9,34, kjer so se prepirali, kdo od njih je največji v nebeškem kraljestvu. Celo pri zadnji večerji so pogrevali to temo (cf. Lk 22, 24-30).  Toda Jezus, ki je vedel, kaj je v človeku (cf. Jn 2,25), ni moraliziral, ampak je rekel, da velja v Božjem kraljestvu drugačno pravilo o prednosti: kdor je najvišji, mora biti kot strežnik. najvišja funkcija v Božjem kraljestvu je služenje. Pri Bogu zvezdništvo nič ne šteje. Tisti, ki so v cerkvi najvišje postavljeni, ne smejo biti gospodovalci, ampak služabniki. To ni preprosto, kajti od višine se rado zvrti in se je že mnogim zvrtelo. To je mogoče le po milosti.

Zavedati se moramo, da je Jezus prišel na svet kot zadnji služabnik, bil je sodno umorjen  zaradi naših prestopkov in je vstal zaradi našega opravičenja. Prišel je služit grešnikom, da bi mogli grešniki služiti drugim grešnikom. Bogu hvala za to!

Polikarp in načelo sola gratia

Vir slike: Wikipedia

Razveselil sem se tudi, da je krepka korenina vaše vere - korenina, ki se oznanja od starih časov - do danes ostala trdna in prinaša sadove, zavoljo našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je trpel za naše grehe do smrti, katerega je obudil Bog, ko ga je rešil bolečin podzemlja, Jezusa, v katerega verujete, čeprav (ga) niste videli, z neizrekljivim in poveličanim veseljem, v katerega želijo mnogi priti, ker veste, da ste rešeni po milosti, ne zaradi del, ampak po Božji volji prek Jezusa Kristusa. 

(Polikarpovo Pismo Filipljanom 1,2.3)

Vir: Spisi apostolskih očetov, Mohorjeva, Celje 1996. Str. 183.

Vabilo na literarni večer na Prevaljah

Gratis e-knjiga, v kateri protestant analizira rimsko katolištvo

Avtor knjige je R. C. Sproul, njen naslov pa je Are We together? A Protestant Analyzes Roman Catholicism. Zgoraj si lahko pogledate kratko predstavitev knjige.

E - knjigo lahko zdaj zastonj naložite na  tej povezavi.>>>

Kako deluje svobodna volja?

Če bi delovala, bi delovala natanko tako, kot vidimo na zgornji sliki. Poglejmo, kaj pravi Božja beseda o  stanju v katerem smo se nahajali kristjani, preden smo začeli verovati: "Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov." (Ef 2,1. Primerjaj tudi Ef 2,5 in Kol 2,13) Pričakovati, da se bo nekdo po svoji svobodni volji "odločil za Jezusa in ga sprejel v svoje srce",  je enako, kot bi pričakovali, da bi se mrtvi Lazar (KLIK>>>) po svoji lastni volji odločil, da bo oživel in prišel iz groba. Svobodna volja je torej v bistvu nesvobodna. Iz tega sledi, da ne obstaja. 

Pavel Chráska slovenskim kristjanom

Nagovor, ki ga je imel Pavel Chráska, vnuk misijonarja in prevajalca Antona Chráska, na skupnem srečanju evangelijskih cerkva 19. septembra 2015 v Antonovem domu v Ljubljani.

Video traja malo manj kot 11 minut in pol.

Matjaž Črnivec: Markova implicitna kristologija

Markov atribut na zidu koprske Taverne

V javnosti se je kot nekakšno samoumevno dejstvo uveljavilo mnenje, da so se predstave o Jezusovem božanstvu (preprosto rečeno: da je Jezus Bog, karkoli naj bi to že pomenilo), razvile razmeroma pozno, morda v nekaterih najpoznejših novozaveznih besedilih (Janezovih oziroma »joanejskih« spisih, Pismu Hebrejcem ipd.), predvsem pa v poznejši krščanski zgodovini. Ta proces naj bi se končal šele z nicejskim koncilom leta 325, ko naj bi dogma o Jezusovem božanstvu, tedaj podprta z imperialno avtoriteto, šele dokončno premagala in na silo odpravila vse drugačne predstave. V podporo temu prepričanju se mnogi strokovnjaki sklicujejo na Markov evangelij, ki je bil skoraj gotovo napisan najprej, verjetno okrog leta 60, po nekaterih mnenjih pa še precej prej. Tako zagovorniki krščanstva (npr. James Dunn) kot njegovi nasprotniki (npr. Bart D. Ehrman[1]) trdijo, da v tem prvem evangeliju še ne najdemo verovanja v Jezusovo božanstvo, in zato razlagajo, da so se te predstave razvile šele polagoma pri drugih dveh sinoptikih, Mateju in Luku, očitneje pa v četrtem, Janezovem evangeliju. Kritiki, kot je Ehrman, seveda očitajo, da je tak razvoj v protislovju z naukom in cilji Jezusa samega in morda tudi v nasprotju z verovanji skupnosti, ki je stala v ozadju Markovega evangelija in morda še katerih drugih novozaveznih besedil.

Dostop do celotnega sestavka  na spletni strani KUD Logos >>>

Nauk, ki ga lahko potegnemo iz obuditve Lazarja

Vir slike: Free Bible images

V tem prispevku se bomo na kratko posvetili malo daljšemu in zelo znanemu odlomku Svetega pisma, ki pripoveduje o Jezusovi obuditvi njegovega prijatelja Lazarja, ki je zapisan v Evangeliju po Janezu 11,1-45. Iz tega dogodka bom potegnil nekaj poudarkov. 

1. Vsak človek je umrljiv (Jn 11,1-16). Lazarjevi sestri sta Jezusu poslali sporočilo, da je njun brat močno bolan. Šlo je v bistvu za prošnjo, da bi Gospod prišel ozdravit njunega brata, on pa je to prošnjo komentiral z besedami: "Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin." (Jn 11,4)  S tem ni hotel reči, da bo Lazar ozdravel, ampak, da bo Jezus storil nekaj v svoje poveličanje. Toda Jezusu se kljub prošnji na pomoč ni nikamor mudilo, ampak se je še malo zadržal v kraju, kjer je tedaj bival. Po dveh dneh je z učenci, na njihovo začudenje, odrinil v Judejo, čeprav so mu v tistem koncu že grozili s smrtjo. Nato jim je odkrito povedal, zakaj gre v Betanijo:  "Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!" (Ibid. v. 14,15)  Tako torej, Lazar je umrl, Jezus pa se je veselil, da ni bil tam v  trenutku njegove smrti. Torej je imel v načrtu nekaj neskončno večjega od Lazarjeve smrti, nekaj, kar bo poživilo vero učencev vanj. Smrt je nekaj, kar ustvari v ljudeh občutek nelagodja, zato se o njej neradi pogovarjamo. Toda obstaja neizpodbitno dejstvo, o katerem pravi prerok Ezekiel:  "Duša, ki greši, umre," (Ez 18,4b.20a), apostol Pavel pa pravi: "Saj so vsi grešili." (Rim 3,23) Vsi so grešili, vsi umrli, tudi Ezekiel, Pavel, Lazar, vsi. Toda to še ni konec, čeprav mnogi trdijo nasprotno. Pisec Pisma Hebrejcem pravi: "Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba." (Heb 9,27) Zato  psalmist sprašuje: "Če boš pregrehe v spominu ohranil, Gospod, Gospod, kdo bo obstal?" (Ps 130,3)  Pred Božjo sodbo nihče ne ostane opravičen, razen če... O tem pa v nadaljevanju.
2. Rešitev obstaja (Jn 11,17-27). Ko je prišel Jezus na dom Lazarja in njunih sester, je bil njegov prijatelj že štiri dni mrtev. Ker je bila  Betanija  blizu Jeruzalema, Lazarjeva družina pa zelo znana, so prišli mnogi Judje tolažit njegovi sestri Marijo in Marto. Praktična Marta je stopila Gospodu naproti in mu  rekla: "Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl;  a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš." (Jn 11,21.22) Vedela je, da bi Jezus lahko ozdravil njenega brata, ko je slednji še živel, obenem pa je verovala, da bi utegnil Jezus storiti še kaj več. Vedela je, da obstaja rešitev. Na Jezusovo zagotovilo, da bo Lazar vstal (cf. v. 23), mu je odvrnila: "Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan." (Ib. v.24) Toda Jezus tedaj ni mislil vstajenja ob koncu časov, ampak nekaj drugega, zato ji je rekel:  "Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?" (Ibid. vv. 25.26) S tem je povedal, da je on sam nosilec vstajenja in življenja, s čimer je napovedal lastno vstajenje, pa tudi vstajenje v večno življenje tistih, ki vanj verujejo. Jezus Kristus osebno je rešitev problema greha in smrti! 
3. Človekova smrt ni nekaj naravnega (Jn 11,28-37). Ljudje smo vajeni govoriti, da je smrt nekaj logičnega, samoumevnega in naravnega. Toda temu izvirno ni bilo tako, prvotni načrt je bil drugačen.  Ko je Bog ustvaril svet in človeka, je bilo vse zelo dobro (cf. 1Mz 1,31). Človek ni bil ustvarjen za smrt in pekel, ampak za večno življenje v občestvu z Bogom (cf. 1Mz 2,17.3,3.8a). Toda človek se je Bogu že na samem začetku uprl in s tem porušil svoje razmerje s Stvarnikom, bližnjim, naravo, pa tudi s samim sabo (1Mz 3,8b-19).  Telesna smrt ni nekaj lepega, navkljub vencem, cvetju in svečam, ki krasijo naše lepo urejene grobove, ampak pomeni razkroj in razpad. Vrnimo se  k našemu odlomku.  Ko je prišla k Jezusu vsa  užaloščena Martina sestra Marija, mu je tudi ona rekla: "Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl." (Jn 11,32b) Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega: "Jezus pa, ko jo vidi, da joka, in Judje, ki so prišli z njo, da jokajo, se zgrozi v duhu in postane sam žalosten." (Ibid. v. 33 CHR)  Jezus je bil zgrožen v duhu (SSP uporablja izraz pretresen), kajti človekova smrt ni nekaj naravnega, nekaj, kar bi Bog namenil človeku od vsega začetka. In še nekaj se je zgodilo: "Jezus se je zjokal." (Ibid. v. 35) Judje so menili, da se je zjokal, ker je imel rad Lazarja (cf. ib. v. 36). Po mojem je bilo več kot to. Jezus se je zjokal nad grozo smrti kot take, saj Bog v začetku ni ustvaril človeka za smrt. 
4. Predpodoba Kristusovega in našega vstajenja (Jn 11,38-44).  Jezus je stopil do Lazarjevega groba in rekel navzočim, naj odvalijo kamen. Praktična Marta nad tem ni bila najbolj navdušena, saj trupla po nekaj dneh nimajo najprijetnejšega vonja, zato je rekla: "Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev" (Jn 11,39)  Še vedno ni doumela, kaj ji je naš Gospod hotel malo poprej dopovedati. Toda nikar ne bodimo strogi do nje, saj smo ji tudi mi glede tega zelo podobni.  Kamen so odvalili in na Jezusov ukaz  in Lazar je živ in zdrav prišel iz groba. Glede na to, kako je bil povit, je verjetno bolj prilezel kot prišel (cf. ib. v.44). Prisotni so bili deležni dejanja Božjega veličastva. Lazar je nato živel še nekaj desetletij. Toda tudi on je nato nekega dne umrl, enako kot bomo mi vsi. Njegova obuditev od mrtvih je, ne glede na fascinantnost dogodka, le predpodoba Kristusovega vstajenja. Gospod Jezus Kristus je bil kmalu po tem čudežnem dogodku obsojen na smrt, in nato obujen od mrtvih. Lazarjeva smrt in obuditev nikogar ne rešujeta, celo Lazarja ne. Gre le za dogodek, ki napoveduje neskončno pomembnejši dogodek, o katerem pravi apostol Pavel: "On [Jezus Kristus, op. Diz.] je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Da, odrešitev prihaja po Jezusu Kristusu, edino po njem! Kakor je nekoč naš Gospod obudil Lazarja, tako bo nekega dne obudil tudi nas, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu." (1Tes 4,16) Lahko torej rečemo, da je Lazarjeva obuditev tudi predpodoba našega vstajenja.
5. Vera rešuje (Jn 11,45).  Mnogi Judje, ki so bili priča dogodku, so začeli verovati v Gospoda Jezusa Kristusa. Vera je pomembna. Sv. Pavel namreč pravi: "Kdor pa ne opravlja del, ampak veruje v tistega, ki opravičuje brezbožneža, temu se njegova vera šteje v pravičnost." (Rim 4,5)  Sama vera pravzaprav  ne rešuje, ampak objekt te vere, to je Jezus Kristus. On je tisti, ki opravičuje brezbožneža, ali, kot je rekel Pavel v svojem govoru v shodnici v Pizidijski Antiohiji:  "Vedite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov. In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi." (Apd 13,38) O tej veri pravi naš reformator Primož Trubar: "S takšno vero more kristjan v stiskah in skušnjavah stati in obstati in se zoperstaviti neveri, ki tiči v našem mesu. Z njo se lahko zoperstavi svoji nespametni modrosti in razumnosti in temu svetu ter hudiču, da nas vsi skupaj ne bi odvrnili ali speljali od Božje besede in da ne bi dvomili in omahovali glede Boga in njegove besede. Toda takšna vera ne pride iz nas in ne zraste iz našega mesa, temveč je v nas vlita iz nebes. Prava vera je Božji dar ali darilo, kakor o tem pričuje sam Kristus."*

V Svetem pismu najdemo nekaj primerov, ko je Jezus obudil koga od mrtvih. Sem sodijo obuditev Jairove hčere, obuditev mladeniča iz Naina in obuditev Lazarja. Toda vsi ti ljudje so pozneje spet umrli. Vsi ti primeri so vseeno pomembni, ker so predpodoba našega lastnega vstajenja. Po drugi strani nas ti zapisani primeri utrjujejo v blaženem upanju, oziroma, kot pravi apostol: "Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje." (Rim 15,4) Bogu hvala za to čudovito upanje!

*Primož Trubar, Katekizem (1550) v sodobni slovenščini. Slovenj Gradec, Združenje Trubarjev forum, 2009. S.213.215.