Iran se prebuja

Vir slike: The Gospel Coalition na Twitterju

Kot turist sem Iran izkusil kot državo prijaznih, poštenih in plemenitih ljudi. Tolikšne prijaznosti, kot sem je bil v enem tednu deležen v tej državi, nisem srečal nikjer drugje. Seveda je težko biti objektiven, če si bil nekje le en teden in  če je tam zate skrbela turistična agencija. Ne, ne govorim o agenciji, ampak o običajnih ljudeh na cesti in tržnici. Podobne izkušnje imajo tudi taki, ki so v Iranu preživeli dlje časa. Toda to, kar zadnje čase berem o tej državi, me je nadvse presenetilo. 

Kot je znano, predstavljajo veliko večino prebivalcev te velike države  (1.648.195 km2, okoli 82.000.000 preb.) šiitski muslimani, nekaj sunitov,  kristjanov je po uradnih podatkih zelo malo. Ti "uradni" kristjani pripadajo tujim etničnim skupinam, kot so Armenci in Asirci (nestorijanci). Ti uživajo določeno mero zaščite in nas na tem mestu ne zanimajo. Že nekaj let spremljam z večjo ali manjšo mero skepse dogajanje v iranskem krščanskem "podzemlju". Članek, ki sem ga včeraj prebral, me je spodbudil, da malce razširim dobre novice iz Irana. 

Ob padcu šahovega režima leta 1979 je bilo v Iranu kakih petsto kristjanov, ki so se spreobrnili iz islama. Tega leta so iz Irana izgnali vse tuje misijonarje, prepovedali Sveto pismo v perzijščini in vsakršno oznanjevanje evangelija. Človek bi mislil, da so na ta način zatrli krščansko cerkev v Iranu, a se je zgodilo ravno obratno. V zadnjih dvajsetih letih se  je spreobrnilo več Irancev  v krščanstvo, kot v prejšnjih trinajstih stoletjih skupaj. Število domačih kristjanov je poskočilo s petsto na nekaj sto tisoč, nekateri govorijo celo o milijonu in več. 

Zakaj je prišlo do tako hitrega širjenja krščanstva? En razlog je zagotovo ta, da so bili mnogi ljudje razočarani nad "dosežki" islamske revolucije in represije novih oblasti, ki poteka v imenu islama. Drugi razlog je ta, da so kristjani kljub prepovedi med svojimi bližnjimi ustno razširjali veselo oznanilo o Jezusu Kristusu. V novejšem času so se z internetom pojavile še dodatne možnosti širjenja evangelija. Spreobračajo se ljudje različnih slojev in poklicev, celo kak mula (šiitski klerik) se najde med spreobrnjenimi.

Iranska cerkev raste daleč od tistega, čemur bi lahko rekli normalne razmere. Mnogi kristjani čemijo v zaporih zaradi svoje vere. Toda cerkev kljub temu raste. Pravijo, da je to trenutno najhitreje rastoča cerkev na svetu. Takoj za njo je tista v Afganistanu, deloma tudi po zaslugi iranskih kristjanov. Kadar in kjer Bog deluje, tam zagotovo deluje, ali kot je zapel Martin Luther:

               Če svet je poln zlohotnih sil
               in hoče nas požreti,
               z resnico smo prepasani,
               ne more nas zatreti.*

Vir: The Gospel Coalition >>>

_____________
*Pojte Gospodu novo pesem, Duhovne himne in pesmi za čaščenje. Word Music, Integrity Music, Nashville 2000. Št. 151.

Jezusova žalost, jeza in poslanstvo

Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim. 42 Rekel je: "O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. 43 Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. 44 V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja."

45 Ko je stopil v tempelj, je začel izganjati prodajalce. 46 Rekel je: "Pisano je: Moja hiša naj bo hiša molitve, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo." 47 Vsak dan je učil v templju.   (Lk 19,41-47a)

Zgornja perikopa je del širšega konteksta, ki ga je potrebno pojasniti. Vrstice Lk 19,41ss. so nadaljevanje triumfalnega Jezusovega prihoda v Jeruzalem (cf. Lk 19,28-40). Ljudstvo je pred Jezusa, ki je jahal na oslu, pogrinjalo plašče in nastiljalo zelenje ter mu radostno vzklikalo. Pa je bilo to res vse ljudstvo? Najbrž ne, ampak so bili to predvsem njegovi učenci in seveda simpatizerji, ki so pričakovali skorajšnjo osvoboditev izpod rimske okupacije. 

Jezus je poznal vzroke za to silno navdušenje ljudi in motive za njihovo slavljenje. Ljudje niso dojeli izvirnega duhovnega pomena Jezusa in njegovega nauka, ampak so razmišljali v čisto posvetnih kategorijah, kar je pozneje privedlo do obleganja Jeruzalema in njegovega uničenja. Namesto mesijanskega miru, ki so ga pričakovali, se jim je zgodila vojna, porušenje ljubljenega mesta in diaspora. Niso spoznali, kdo in kaj jim prinaša mir, niti niso spoznali, da jih je res obiskal pravi Mesija, ne tak, kot so si ga oni želeli in predstavljali.  To dejstvo ga je žalostilo. 

V nadaljevanju sledi opis očiščenja templja. Jeruzalemski tempelj je bil svet prostor, v katerem so darovali  žrtve in druge daritve. Če si hotel žrtvovati žival, si jo moral kupiti. Če si hotel kupiti žival, si moral to opraviti s tempeljskim, ne z rimskim  denarjem. Zato so morali imeti pri templju prodajalce in menjalce. Ti so si zaradi večjega udobja uredili svoja prodajna mesta znotraj tempeljskega dvorišča, kar je motilo zbranost pri bogoslužju. To je Jezusa motilo, zaradi česar se je razjezil in se fizično lotil prodajalcev ter menjalcev. Na splošno vlada prepričanje, da je jeza nekaj slabega, najdemo jo tudi na seznamu sedmih poglavitnih grehov. Apostol Pavel pravi s tem v zvezi: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 4,26)  Možno se je torej tudi jeziti in ne grešiti, res pa je, da je ta vrsta jeze žal dosti bolj redka od one druge. Jezus se je upravičeno jezil nad nespoštljivim obnašanjem na svetem mestu. 

Jezus je nato učil v templju, medtem pa so duhovščina, pismouki in prvaki ljudstva kovali zaroto proti njemu (cf. Lk 19,47b.48).  Zarota je doživela svoj vrhunec z Jezusovo aretacijo, montiranim sodnim procesom in eksekucijo, ki jo je na okruten in ponižujoč način  izvedla okupatorska oblast. Svet ni prepoznal Jezusa kot Mesija, Kneza miru in resničnega pomena njegovega prvega prihoda. Toda njegova smrt ni bila zaman. Svoje mesijanstvo je dokazal z vstajenjem od mrtvih. Umrl je za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Kdor vanj veruje ima večno življenje.  Glagol verovati ne pomeni preprosto v nekoga ali nekaj verjeti, ampak temu zaupati in se nanj zanesti. Jezus je zanesljiv Odrešenik.  Ali veruješ vanj?

Velika zamenjava (2)

1. Vse je torej pri sebi z Otrokom* vnaprej skrbno določil [oikonomekós], a nas je vendar do teh poslednjih časov prepustil, da so nas nosile naše naslade in poželenja: seveda ne zato, ker bi mu ugajali naši grehi,ampak zato, ker jih je prenašal, ne da bi odobraval to obdobje krivičnosti. Ustvarjal je namreč sedanje obdobje pravičnosti, da bi se izkazalo, kako smo bili tedaj zaradi svojih del nevredni življenja, zdaj pa nam je Božja dobrota povrnila dostojanstvo, in bi postalo očitno, da sami po sebi ne moremo vstopiti v Božje kraljestvo, ampak smo za to postali sposobni z Božjo pomočjo.  2. Ko pa se je naša krivičnost dopolnila, in je postalo popolnoma jasno, da smemo kot plačilo zanjo pričakovati kazen in smrt, in je prišel odločilni trenutek [kairós], ki ga je Bog vnaprej določil, da bi razodel svojo prijaznost in moč [chrestótes kaì dýnamis] - o presežna Božja ljudomilost in ljubezen - nas ni zasovražil niti pahnil proč, niti nam ni zameril, ampak je potrpel, prenašal nas je, sprejel nas je in se usmililo naših grehov: svojega Sina je dal v odkupnino za nas, Svetega za nepostavne, Pravičnega za krivične, Nepropadljivega za propadljive, Nesmrtnega za smrtne. 3. Kaj drugega je moglo pokriti naše grehe razen njegove pravičnosti? 4. V kom bi lahko dosegli opravičenje mi, ki smo nepostavni in nepobožni, razen v edinem Božjem Sinu? 5. O sladka zamenjava, o neizsledljivo stvarjenje, o nepričakovane dobrote [euergesíai]: zavoljo tega je nepostavnost mnogih skrita v enem Pravičnem in pravičnost Enega opravičuje mnoge nepostavne. 6. Ko je torej v preteklem času dokazal, da je naša narava nezmožna doseči Življenje, nam je zdaj pokazal Odrešenika, ki lahko reši tudi tisto, kar je nemogoče: s pomočjo obojega je hotel, da verujemo njegovi dobroti in ga imamo za Rednika, Očeta, Učenika, Svetovalca, Zdravnika, Um, Luč, Čast, Veličastvo, Moč, Življenje - in naj ne skrbimo za hrano in obleko. 

(Pismo Diognetu IX)

+++++++

Pismo Diognetu je zgodnjekrščanski spis, ki je nastal v 2. ali na začetku 3. stoletja. Avtor spisa ni znan, vemo le za ime naslovnika. 

Iz zgornjega odlomka je razvidno, da je bil cerkvi tistega časa še vedno domač nauk o všteti pravičnosti, ki jo daje Bog svojim ljudem. Ko Bog nekoga opraviči, mu všteje Kristusovo pravičnost. Kristjanova pravičnost je torej všteta, ne vlita, kot je pozneje trdil in še danes trdi Rim (tako zahodni kot vzhodni). Božja pravičnost torej ni verniku inherentna, ampak ga Bog šteje za opravičenega zaradi pravičnosti Jezusa Kristusa. Kristjan torej poseduje pred Bogom tujo, torej Kristusovo pravičnost, zato ga gleda Bog skozi prizmo Jezusa Kristusa. Zato pravi apostol Pavel: "Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem." (2Kor 5,21)  To je velika zamenjava, v kateri je Jezus namesto nas prevzel vlogo grešnika in pretrpel sramotno smrt na križu, nam pa v zameno podarja svojo pravičnost.

Zgornji odlomek nam  torej dokazuje, da nauk reformatorjev o všteti pravičnosti kristjana ni nobeno  lutrovsko "novoverstvo", ampak ga je poznala stara cerkev, ko je še sledila svetopisemskemu učenju. 

Vir:  Logos v obrambo resnice, Izbrani spisi zgodnjih krščanskih apologetov, Mohorjeva družba Celje, 1998. S. 575-576.

_____________________
* Jezusom Kristusom. Op. Diz.

Kaj je Evangelij? Dva odgovora

Najprej poslušajmo, kaj pravi o tem Timothy Keller. Njegov odgovor je dolg malo manj kot pet minut.

+++++++

Odgovor, ki ga je podal N. T. Wright je izčrpnejši in daljši.  Pravzaprav gre tu za serijo več krajših odgovorov.

Posledica pomanjkanja hvaležnosti

Marta in Marija v 21. stoletju

Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: "Gospod, ali obstaja kakšna aplikacija, s katero bi si pomagala, ker z Marijo ni nič?"   

3.Knjiga mnenj 4,27

Vir >>>

Krivični oskrbnik

Vir slike: Wikipedia

Nato je govoril svojim učencem: "Živel je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. 2 Poklical ga je in mu rekel: 'Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem oskrbovanju, kajti ne boš več mogel biti moj oskrbnik.' 3 Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: 'Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. 4 Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar odstavil od oskrbništva.'  5 Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: 'Koliko si dolžan mojemu gospodarju?' 6 Ta je rekel: 'Sto čebrov olja.' On pa mu je dejal: 'Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.' 7 Spet drugemu je rekel: 'Koliko pa si ti dolžan?' Rekel mu je: 'Sto kadi žita.' Dejal mu je: 'Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset.' 8 In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči. 9 Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade."    Lk 16,1-9)

Prilika o krivičnem oskrbniku utegne biti za koga na prvi pogled šokantna, saj se nam če jo površno preberemo,  utegne zazdeti, kot da je naš Gospod v njej pohvalil oskrbnika, ki je goljufal svojega gospodarja.  Pa ga je res? 

Najprej si poglejmo, kdo so bili v našem primeru Jezusovi poslušalci. Iz Lk 16,1 je razvidno, da je bila prilika namenjena Jezusovim učencem. Toda iz v. 16,14 je razvidno, da so bili med poslušalci tudi farizeji, za katere tam pravi, da so bili lakomni na denar in so se mu, ko so slišali priliko,  posmehovali. 

Oskrbnik, o katerem pripoveduje prilika, je bil ali suženj ali osvobojenec, katerega naloga je bila, da vestno upravlja s premoženjem svojega gospodarja.  Bogataši se tudi v Jezusovem času niso posvečali vsem podrobnostim v zvezi z gospodarjenjem s svojim premoženjem, ampak so to prepuščali drugim ljudem, torej oskrbnikom, ki  bi jim danes rekli menedžerji. 

V naši priliki imamo opraviti z nepoštenim oskrbnikom, ki so ga zatožili, da slabo upravlja z gospodarjevim premoženjem. Oskrbnik se je skušal izvleči iz zagate na ta način, da je povabil k sebi gospodarjeve dolžnike in zmanjšal njihove dolgove. Ne moremo vedeti, ali je res črtal del dolga, ali le obresti na dolg. Oderuštvo je bilo med Judi prepovedano. Morda si je prvi dolžnik v resnici izposodil le petdeset čebrov olja, zadolžnica pa je bila  skupaj z obrestmi napisana na sto čebrov. Naslednji dolžnik si je v tem smislu sposodil osemdeset kadi žita, ostalo pa so bile obresti. Kakorkoli, z uničenjem starih zadolžnic in s pisanjem novih je bil gospodar oškodovan. Toda glej čudo, prelisičeni gospodar je celo pohvalil krivičnega oskrbnika, ker je le-ta, zavedajoč se svojega položaja, preudarno poskrbel na svojo prihodnost, saj je računal, da ga bodo hvaležni dolžniki oskrbovali na  stara leta. 

Nauk prilike je, da znajo posvetni ljudje velikokrat bolje poskrbeti za uresničenje svojih posvetnih ciljev, kot verniki ("otroci luči") za zadeve, ki se tičejo večnosti. Jezus je na koncu opomnil vernike, naj   nesebično ravnamo s svojimi materialnimi sredstvi, s katerimi razpolagamo, tako da si bomo "naredili prijatelje", s čimer je bržkone mislil, naj skrbimo za uboge. Ljubezen do bližnjih in pomoč bližnjim  je znamenje, da smo res Jezusovi učenci, ki uživamo odrešenje že tukaj in zdaj, na koncu pa bomo sprejeti v večna bivališča. 

Informacijska družba

Mnogi imajo znanje, malo jih ima pravo razločevanje.

 ~Joel Comm

Vir: Twitter >>>

Gospodova vrnitev

Teolog R. C. Sproul je v pričujočem videu govoril o blaženem upanju Kristusove cerkve, ki se nanaša na drugi prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, pa tudi na okoliščine tega prihoda.