Naše upanje

Ne polagajmo svojega upanja v novo leto, ampak v Njega, ki vse dela novo.

~ J. John

Slovo od leta 2016

Poslavljamo se od leta Gospodovega 2016. Odhajajoče leto je bilo zaznamovano z vojno na območju Bližnjega Vzhoda, z letalskimi nesrečami, potresi in terorističnimi napadi.

Véliki italijanski pesnik in znanilec renesanse Francesco Petrarca je nekoč zapisal, da ga čas, v katerem je živel, navdaja z velikim nezadovoljstvom in da bi se najraje videl v katerem koli drugem času, le v svojem ne. To je seveda zanimiva želja, vendar se najbrž zavedamo, da nismo mi tisti, ki bi odločali o tem, v katerem času se bomo rodili in v njem živeli. O tem suvereno odloča Kralj vekov, neminljivi,  nevidljivi in edini Bog (cf. 1Tim 1,17). Leto, ki je za nami je zagotovo eno tistih, v katero se bržkone kar precejšnja  večina ne bi nikoli želela vračati, zato imamo res srečo, da  teče čas linearno.

V tem letu je bilo umorjeno 90.000 kristjanov in to zgolj zaradi vere v Jezusa Kristusa, povprečno po eden na šest minut. Skoraj pol milijarde kristjanov ni moglo svobodno prakticirati svoje vere.  Število umorjenih je še vedno manjše kot lansko leto, ko je znašalo 105.000. (Vir)  Te številke niso ravno prijazne, veljajo pa v glavnem za države, ki ne sodijo v svet razvitega Zahoda (Zahod je precej čuden izraz, ker vanj vključujemo razviti svet Evrope, Angloamerike, Avstralije itn., kar je z geografskega vidika zelo nenavadno). Toda preganjanje je nekaj, kar nam je obljubil že naš Gospod: "Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike." (Lk 21,12) To seveda ne pomeni, da bi si morali želeti preganjanje, ampak se s tem sprijazniti, če ne gre drugače. Družina Mc Arthur, ki ima pekovsko podjetje  na Severnem Irskem je vzorčni primer šikaniranja na "strpnem" Zahodu, kjer si lahko kaznovan, ker nočeš dati na  torto panseksualistično navdahnjenega napisa, ki ni skladen s tvojim krščanskim prepričanjem. (Vir) Žal je takih primerov še veliko.

Kje je danes Zahod? Kje je Evropa?  Ne sprašujem se, kje sta v geografskem smislu, ampak, kje sta na duhovnem zemljevidu. Morda je dal odgovor mladi, prezgodaj umrli poet Srečko Kosovel v svoji pesmi Kons:

Truden evropski človek
strmi žalostno v zlati večer,
ki je še žalostnejši
od duše njegove.
Kras.
Civilizacija brez srca.
Srce je brez civilizacije,
Izmučena borba.
Evakuacija duš.
Večer peče kot ogenj.
Smrt Evrope!
Usmiljenje! Usmiljenje!
Gospod profesor,
razumete življenje?

Če je to veljalo že v Kosovelovem času, saj je pesnik umrl davnega leta 1926, potem to še toliko bolj velja za sedanjost. Ivan Cankar je v enem od svojih predavanj primerjal tedanjo avstrijsko diplomacijo s staro brezzobo babnico, ki pobesnelo maha naokrog z rožnim vencem. Današnji evropski in ostali progresisti sicer ne mahajo naokrog s takim ali podobnim religioznim pripomočkom, ampak z lastno interpretacijo deklaracije o človekovih pravicah in z njo v imenu "svobode govora"  šikanirajo vse, ki se z njimi ne strinjajo. Laž si je nadela preobleko resnice. Satanska laž: "In bosta kakor Bog," (1Mz 3,5 EKU)  je šlager sezone. Šalo, da se beseda laž stopnjuje takole: "Laž, velikanska laž, statistika," bi lahko obrnili tudi takole: "Laž, velikanska laž, politična korektnost."  Toda to zadnje ni več šala, ampak realnost.  Evropski človek zre truden žalostno v zlati večer, truden od bivanja, sredi pustote in golote, ki spominja na kraško pokrajino. Sv. Avguštin je žedavno tega napisal znamenito misel: "K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi."  Brez tega je vsa civilizacija brez srca, srce pa brez civilizacije. Bivamo v duhovni puščavi sveta, ki je odtujen od Boga. Toda vakuum ni preveč obstojna stvar.  K nam prihajajo sto tisoči z drugačno kulturo in drugačnimi navadami, ki globoko prezirajo  Zahod in njegovo nravstveno stanje. Sv. Pavel je zapisal: "Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7)  Zahod že žanje sadove svojega brezboštva, politiki pa tolažijo ljudi, da se bo pač treba privaditi na terorizem. Kje je tu kanček zdrave pameti? 

Ne vem, kaj nas čaka v naslednjem letu. Toda leto 2016 bom prav rade volje hvaležno dal na stran. Hvaležno zato, ker so nas zgoraj navedene stiske in težave  zaenkrat obšle. Prerok Habakuk je ob stiskah, ki so zadele njegovo ljudstvo, napisal:

Kajti smokva ne bo cvetela

in na trtah ne bo grozdja,

pridelek oljke bo odpovedal

in polja ne bodo dajala živeža,

drobnica bo izginila iz staj

in v hlevih ne bo živine.

18 Vendar se bom veselil v GOSPODU,

se radoval v Bogu moje rešitve.

19 Gospod BOG je moja moč,

dela mi noge kakor košutam

in mi daje stopiti na moje višine. 

                                                     (Hab 3,17-19)

Kar koli že se bo zgodilo, Bog je suveren. Četudi je v Habakukovem času kazalo, kot da je vse  odpovedalo, se je prerok zavedal, da je Bog njegova moč in da se lahko v njem raduje, čeprav bi kdo mislil, dav takih okoliščinah ni nobenega razloga za radost. Zatorej: "Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?" (Rim 8,31)

Misel o Gospodovi večerji

Sveto obhajilo ni neka vrsta nagrade, ampak je brezplačni dar, enako kot vse, kar je povezano z Jezusom Kristusom. 

~ Rowan Williams

Avguštinova prošnja

O Bog, odvrni mojo dušo od zanašanja na stvari, ki si jih ustvaril, in naj se zanese nate, ki si te reči tako čudovito ustvaril.

~Avrelij Avguštin 

Jezusovo rojstvo - evangelij

Rojstvo Božjega Sina na svet je evangelij, dobra novica, veselo oznanilo. Ti ne rešuješ sebe. Bog te je prišel rešit. 

~ Tim Keller

Več kot božična idila

Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih.  (Mt 2,16)

Še en dan poznamo v božičnem času, ki razbija božično idilo. To je dan, ko se spominjamo otrok, ki jih je dal pomoriti trinoški kralj Herod.  Jezusov prihod na svet je bil zaznamovan s prepevanjem "Slava Bogu na višavah," angelskih zborov, a tudi peklenske sile ob tem dogodku niso obmirovale, ampak so si za svoje orodje izbrale kralja Heroda, ko je le-ta izvedel od modrih, da se je rodil judovski kralj. 

Herod ni bil Jud, ampak Idumejec in se je ustrašil za prestol, zato se je hotel znebiti nadležne konkurence. V upanju, da bo med žrtvami tudi Jezus, je dal pomoriti betlehemske dečke, ki so bili stari  dve leti in manj. Ta dogodek ne sovpada s časom tik po Kristusovem rojstvu, ampak se je zgodil nekaj kasneje, morda leto ali dve. Ker je bil Jožef na nadnaravni način opozorjen na to, kaj se pripravlja, se je skupaj z Marijo in otrokom Jezusom umaknil v Egipt. 

Nedolžni otroci, ki so bili žrtvovani namesto Jezusa, so pravzaprav predpodoba Jezusove žrtve, ki se je zgodila malo več kot trideset let pozneje. Jezus je s sto svojo žrtvijo na golgotskem križu naredil nje in vse, ki vanj verujejo, primerne za nebeško kraljestvo. Zgodba nedolžnih otrok se pojavlja skozi celo zgodovino. Pomori otrok tudi danes niso nobena izjema. Če to stvar v kakih "barbarskih" deželah še vedno počnejo s hladnim ali strelnim orožjem, se taisto dogaja v razvitem svetu  v navidez brezmadežnem in sterilnem okolju bolnišnic, čemur evfemistično pravijo "možnost izbire". 

Toda ne glede na vse to,  naš Gospod je rekel: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17)  To je bil namen njegovega prihoda na svet. Božična idila je lepa stvar, vendar jo je dobro malo uravnovesiti. Dietrich Bonhoeffer je zapisal:

"Jezus Kristus je živel sredi svojih sovražnikov. Na koncu so ga zapustili vsi učenci. Popolnoma sam, obdan od zločincev in posmehljivcev, je visel na križu. Ravno zato je tudi prišel, da Božjim sovražnikom prinese mir." *

Mi vsi smo (bili) po padli človeški naravi Božji sovražniki.  Tu ni izjem. A Jezus prinaša resnični mir in rešuje vse, ki se nanj zanesejo in vanj verujejo.  Vse takšne, brez izjeme. To je več kot božična idila.

Se zanašaš na Jezusa?

*Dietrich Bonhoeffer, Zajednički život, Izvori, Zagreb-Osijek,1987. Poslovenil Diz. 

Odprta nebesa, a nekoliko drugače

 Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal.      (Apd 7,55-60)

Menim, da so tisti, ki so skozi stoletja oblikovali koledar cerkvenega leta,  to delali z velikim premislekom. Poskrbeli so, da božični prazniki niso ostali na ravni nekakšnega romantičnega sanjarjenja v slogu: "Glej zvezdice Božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo." Seveda ni s to pesmijo nič narobe, saj lepo povzema dogajanje ob rojstvu našega Gospoda in Odrešenika (cf. Lk 2,9-14).

Toda nebesa se niso odprla le ob Kristusovem rojstvu, odprla  so se večkrat, med drugim ko je religiozno sfanatizirana množica v Jeruzalemu kamenjala mladega diakona Štefana. Videti je, kot bi hotelo štefanovo pokvariti romantiko božiča. Toda, če dobro pomislimo, tudi v božiču ni posebne romantike. Rojstvo v nehigienskih razmerah v hlevu ni kljub prepevanju angelskih zborov prav nič romantično. Mi smo tisti, ki smo iz vsega skupaj naredili nekaj romantičnega, včasih že kar osladnega.

 Dan po božiču nam upravičeno razbije to romantično sliko. Komaj se je po Gospodovem vstajenju in ob binkoštih okoli leta 30 v Jeruzalemu rodila cerkev, že se je zgodilo prvo preganjanje, cerkev pa je dobila svojega prvega mučenca. Štefan je enako kot njegov Gospod prosil za svoje ubijalce. On je, za razliko od Jezusa, ki je umrl zapuščen od Boga, uzrl odprta nebesa, kjer ga je čakalo poveličanje. Svojim učencem je Jezus ob neki priložnosti rekel: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36)  Štefan je bil eden tistih, ki je rešil svoje življenje in ga ohranil za večnost v Božjem kraljestvu. Nihče si ne želi križa. Tudi naš Gospod si ga ni želel, kar dokazuje njegova agonija v getsemanskem vrtu. Toda križ je pravzaprav del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače. So kristjani, ki so, podobno kot Štefan, prisiljeni žrtvovati tudi svoje življenje.  Danes veliko beremo in slišimo o tem, a ne toliko v večinskih medijih, ki ponavadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. Molčijo o tem, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, tudi muslimani (ali katerikoli drugi) so danes preganjani.  Človekova padla narava se v tisočletjih prav nič ni spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa s tem služijo Satanu.

Toda Božja pota so res čudna in nenavadna. Eden od tistih, ki so sodelovali pri Štefanovem umoru je bil mladi Savel.  Ni sicer metal kamenja v žrtev, ampak je varoval oblačila storilcev. Toda pri vsakem zločinu so krivi tako tisti, ki je bil neposrednji storilec, kot njegovi pomočniki. Toda ravno tega Savla je pozneje Bog  na poti v Damask popolnoma preusmeril in obilno uporabil za svoje delo, ki ga je kot Pavel, najmanjši med apostoli Jezusa Kristusa (cf. 1Kor 15,9), zapečatil z mučeniško smrtjo. 

Jezus svojim učencem ni na tem svetu zagotavljal nekakšne večne romantike ali najboljšega življenja tukaj in zdaj, kot lažno govorijo "evangelisti" prosperitete, jim pa zato zagotavlja delež v svojem kraljestvu. On nas je prišel spravit z Bogom. Utelesil se je, za nas je na zemlji živel popolno življenje v poslušnosti, s svojim križem nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja. Da, nebesa so  odprta za vsakega, ki vanj veruje in se zanaša na njega.

Calvinova božična misel

Položen je bil v jasli, da bi se nam lahko odprla nebesa; a ne kot začasno bivališče, ampak kot naša večna domovina. 

~Jean Calvin

Krščanstvo - kaj je že to?

Martyn Atkins, superintendent v Methodist Central Hall v Westminstru, je v svojem božičnem sporočilu med drugim  povedal naslednje: 

Kaj je krščanstvo?

Grki so iz njega naredili filozofijo. Rimljani so ga predelali v institucijo. Srednji vek je iz njega napravil cesarstvo. Prosvetljenstvo je iz njega naredilo kulturo. Cerkev vseskozi poskuša, da bi ga spremenila v golo organizacijo, Zahod pa dela iz njega hobi za enkratno rabo, pretekli čas.

Toda konec koncev je krščanstvo odnos, odnos z Jezusom Kristusom, Božjim Sinom, ki te ima rad in žrtvuje svoje življenje za te. 

Danes, na ta božični dan, na ta Emanuelov posebni dan, se še bolj približaj Njemu, ki prihaja bliže k tebi... 

Dostop do vira >>>