John Newton o veri

Vera je naslednje: odpoved vsemu, kar smo si zmožni prisvajati ter popolno zanašanje na Jezusovo kri, pravičnost in sredništvo. 

~ John Newton

V pripravljenosti

Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo. 9 Kajti zapovedi Ne prešuštvuj! Ne ubijaj! Ne kradi! Ne požêli! pa tudi vse druge zapovedi so obsežene v besedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. 10 Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave. 

Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. 12 Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. 13 Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. 14 Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.  (Rim 13, 8-14) 

Zgornji odlomek iz Svetega pisma vsebuje dve  praktični resnici, oziroma priporočili, ki sta nadvse pomembni  za življenje posameznega kristjana in krščanskega občestva.

Prva je ta, da je vsa postava zajeta v zelo kratki zapovedi, torej v zapovedi ljubezni do bližnjega. Tu seveda ni mišljena nikakršna sentimentalna ljubezen ali zaljubljenost, ampak medsebojna ljubezen med članicami ter člani  krščanske skupnosti. Pomembna resnica je, da ta vrsta ljubezni ne povzroča in ne prizadeva hudega. Kdor resnično ljubi, ne zmore prizadeti bratu ali sestri hudega. Kdor resnično ljubi, so mu grehi kot  prešuštvo, kraja, uboj, poželenje in kar je še takega, nekaj popolnoma tujega. Ravno zato je ljubezen  izpolnitev postave.

V drugem delu naše perikope  spodbuja apostol Pavel cerkev k budnosti in pripravljenosti. Kristjani moramo biti ob vsakem trenutku pripravljeni na drugi prihod našega Odrešenika. Po starem cerkvenem koledarju vstopamo jutri v adventni čas, ki pomeni pripravo na božič. Če dobro premislimo, se na božič spominjamo dogodka, torej telesnega rojstva Božjega sina, do katerega je prišlo pred malo več kot dva tisoč leti. V tem spominjanju ni nič slabega, problem pa nastopi, če se v tem pogledu popolnoma usmerimo v preteklost. Kristjan bi moral živeti v nenehnem adventnem pričakovanju, pa ne v pričakovanju Kristusovega rojstva, ki je stvar preteklosti, ampak njegovega drugega prihoda. cerkveni koledar je  koristen pripomoček za učenje o vsebinah krščanske vere, ne pa zadeva nekakšne izvotljene tradicije, pri tem pa moramo paziti, da se iz njega res kaj naučimo,  V adventnem času je torej večji poudarek na učenju o  Jezusovem drugem prihodu ter o stanju pripravljenosti na ta dogodek, na katerega  moramo biti  vselej pripravljeni. Zato nas apostol opominja, naj odvržemo dela teme in si nadenemo orožje luči. V to orožje seveda ne sodijo sablje, puške in tanki, ampak duhovno orožje, ki podira trdnjave v glavah nepokornih. O tej vrsti orožja govori sv Pavel takole: "Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu." (2Kor 10,4.5) To je nepremagljivo orožje, ki lomi  naklepe zlih duhovnih sil. 

Kdor "obleče" Kristusa, kar pomeni, da se z njim popolnoma poistoveti in poveže,  ne bo skrbel za to, da bi preživljal čas  v požrešnosti, popivanju, poležavanju in podobnem, ampak bo skrbel za to, kako bi ugajal Bogu. Sv. Avguštin je nekoč zapisal: "Ljubi Boga in delaj kar hočeš."  S tem smo se spet znašli pri ljubezni iz  prvega delu  tega prispevka. Povedano je  bilo namreč, da ljubezen ne dela hudega.

 

Toda, pozor! Tu zgoraj sem navedel nekaj lepih nasvetov  in zapovedi, skratka, gre za postavo. Kaj pa, če nam pri vseh teh naših prizadevanjih spodleti, kar se nam bo zagotovo zgodilo?  Sv. apostol Janez nam s tem v zvezi svetuje: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Zavedajmo se: edino Jezus je živel popolno življenje. On je umrl v spravo za naše grehe, s svojim vstajenjem pa dokazal, da je resnični odrešenik. Zato nenehno upirajmo "oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere," (Heb 12,2) in se "bližajmo [...] s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč." (Heb 4,16)  Tudi to je sestavni del naše pripravljenosti. 

Začetek in konec odrešenja

Verujemo, da se začetek ter konec našega odrešenja in celokupno krščanstvo sestoji iz vere v Kristusa, ki je edino po svoji krvi, in ne po kakršnih koli naših delih odvzel greh in uničil moč smrti.

~ Martin Luther

 

Sveto pismo in naša leta

Nihče nikoli ne preraste Svetega pisma.  Z našimi leti se knjiga širi in poglablja.

~ Charles Spurgeon

Učlovečenje

Bog ni prezrl ljudi, ampak je zaradi njih postal človek. 

~Dietrich Bonhoeffer

Kristus - konec postave

Apostol Pavel je v Pismu Rimljanom med drugim zapisal: "Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje." (Rim 10,4)  Kaj je postava (v smislu Božjega zakona), kakšen je njen namen in zakaj je Kristus konec postave, je v polurnem predavanju pojasnil luteranski pastor, pisec, predavatelj in podkaster Daniel Emery Price.

Zemeljsko in Božje kraljestvo

Zemeljski kralji hočejo zavzeti položaj moči in oblasti, toda Bog je na gori Sion postavil svojega Kralja, Jezusa, večnega Očetovega  Sina. On je Kralj vsega sveta in mi zaupamo vanj. To ne pomeni, da nismo obenem državljani zemeljskih kraljestev in da ne prispevamo k njihovi blaginji. To tudi ne pomeni, da ne bi zanje molili in sodelovali na volitvah; toda Pismo je osredotočeno na to, da vsi potrebujemo Kralja Jezusa, da bi vladal v naših srcih. 

~Adriel Sanchez

KLIK za dostop do vira >>>

Vse v Kristusu

Zavoljo Kristusa sem se vsemu odpovedal. In kaj sem dobil? Vse v Kristusu. 

~ Jean Calvin

Kanonizirani hudodelec

Desni razbojnik, delo neznanega španskega avtorja. Vir slike: Wikipedia

 

Gnali pa so še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju skupaj z njim usmrtili. 33 In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. 34 Jezus je govoril: "Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo." Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali. 35 Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji so se norčevali iz njega in govorili: "Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec." 36 Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. 37 Govorili so: "Če si judovski kralj, reši samega sebe." 38 Nad njim je bil tudi napis: "Ta je judovski kralj." 39 Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: "Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!" 40 Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: "Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? 41 In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega." 42 In govoril je: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!" 43 In on mu je rekel: "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju."

(Lk 23, 32-43) 

Mislim, da je zgorajšnji odlomek eden najbolj poznanih delov evangelija. Pri njem gre pravzaprav za evangelij v najčistejši obliki. Pred leti je izšla knjiga Ute Ehrhard z naslovom: Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod. To, da pridejo pridne punce in pridni fantje v nebesa, je precej znana religijska "resnica", ki pa ni prav nič biblijska. Zelo biblijska pa je resnica, da pridejo poredne punce in poredni fantje povsod. 

Za začetek si poglejmo, kaj pravi Sveto pismo o tako imenovanih pridnih puncah in pridnih fantih. Prerok Izaija je napisal: "Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka." (Iz 46,5a)  Apostol Pavel pa pravi: "Kaj torej? Smo mar mi na boljšem? Nikakor ne! Saj smo pravkar obtožili vse, Jude in Grke, da so v oblasti greha,  kakor je pisano: Ni pravičnega, niti enega,  ni razumnega, ni ga, ki bi iskal Boga. Vsi so zablodili, vsi skupaj so se izpridili;  ni ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega." (Rim 3,9-12) Kot vidimo iz zgornjih dveh odlomkov, je biblični pogled na človeka v njegovem naravnem stanju zelo pesimističen. Res je, da se posamezni ljudje med sabo razlikujemo, lahko celo rečemo, da se zelo razlikujemo, toda v vsakem od nas je dovolj tistega strupa, ki mu pravimo greh, da nas potisne v večno pogubljenje.   Tega se pridne punce in pridni fantje ponavadi žal ne zavedajo. Lep zgled za to so farizeji Jezusovega časa, ki so se trudili, da bi spolnjevali Mojzesovo postavo, toda na svoj način. To pa zato, ker jim jih drugače ni bilo mogoče zares v polnosti spolnjevati.  Prag Božjih zahtev je visoko postavljen, uporaba raznih bližnjic, lestev in drugih pripomočkov, ki jih izumljano ljudje, pa pri tem ni dovoljena. Nobena punca in noben fant ni tako priden, da bi si zaslužil nebesa. Niti eden. 

 

In tu nastopi milost. Desni hudodelec, ki so ga v izročilu poimenovali Dizma (Sveto pismo njegovega imena namreč ne omenja), v svojem življenju najbrž ni storil  kaj prida dobrega, če sploh kaj, in je bil, enako kot njegov kolega z Jezusove leve strani, deležen kazni za svoja hudodelstva. Pravzaprav  je, kot poročata Marko (cf. Mr 15,31) in Matej (cf. Mt 27,44), na začetku tudi on sramotil Jezusa, potem pa se je v njem očitno nekaj premaknilo in se je zavedel dveh ali treh stvari. Prvič, da je grešnik, ki za svoja dejanja zasluži pekel, drugič, da potrebuje odrešenika in tretjič, da je ta, ki je križan v sredini, resnični Odrešenik. To je lahko spoznal le po milosti, ki mu je bila dana. Javno je pripoznal Jezusovo nedolžnost (cf. Lk 23,40), javno priznal svoj greh (cf. Lk 23,41) in Gospoda prosil: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo," (Lk 23, 42) ter dobil jasno in nedvoumno zagotovilo: "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju." (Lk 23,44) Kako se je lahko kaj takega sploh zgodilo? Je desni hudodelec storil kakšno veliko in dobro delo, da se je odkupil?  Nič takega, preprosto, mož je veroval in bil odrešen. Do odrešenja se ne pride po kakršnih koli zaslugah, ampak ga prejmemo iz milosti po veri: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9)  Tako pravi apostol Pavel.  Če bi se zanašali na svoje zasluge, ne bi bil nihče odrešen, zato pravi psalmist: "Če boš pozoren na krivde, o GOSPOD, Gospod, kdo bo mogel obstati? Toda s teboj je odpuščanje, da bi te strahoma spoštovali." (Ps 130,3.4)  Krivde našega greha so prevelike, da bi se mogli odkupiti iz lastne moči. Jezus je tisti, ki nas je odrešil krivde in kazni za greh. Tega se je zavedel desni hudodelec in bil sprejet v Božje kraljestvo. To kraljestvo je polno raznovrstnih ljudi, hudobnih in dobrih ter tistih, ki so nekje vmes (cf. Mt 22,10), v določenem pogledu je celo zelo podobno "kraljestvom" tega sveta. 

 

Toda vsi tisti, ki so del Božjega kraljestva imajo eno skupno lastnost: zanašali so se in se zanašajo na Jezusa Kristusa in na njegovo na križu dokončano delo. Rimskokatoliška cerkev vsake toliko kanonizira kakšno pokojno osebo in ji prizna status svetnice ali svetnika. Podobno počnejo pravoslavne cerkve, s tem, da je postopek pri njih  enostavnejši. Toda edina oseba, ki je bila kdajkoli kanonizirana neposredno s strani našega Gospoda je desni hudodelec. To je najbolj zanesljivo jamstvo, da Bog sprejme v svoje kraljestvo vsakega, ki prizna svojo grešnost in se oklene Jezusa Kristusa kot Odrešenika in Gospoda. 

Jezus je namesto nas živel popolno in brezgrešno življenje, bil križan za naše grehe in  s svojim vstajenjem jamči popolno opravičenje vsakomur, ki vanj veruje. 

Ali veruješ vanj?