Naše breme in iluzija

Živimo pod bremenom in z iluzijo, da smo lastniki samih sebe.

 

~ Kelly Kapic 

Prihodnja slava

Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. 19 Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. 20 Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, 21 da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. 22 Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. 23 Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa.    (Rim 8,18-23)

Apostol Peter je v 1Pt 5,10 zapisal, da nas je Kristus poklical v svojo večno slavo, zgornji odlomek pa nam pripoveduje prav o tej slavi. 

Na začetku zgornjega odlomka apostol Pavel hrabri Božje ljudstvo, ki je šlo skozi težke preizkušnje. Tudi današnjemu času take preizkušnje niso povsem tuje, zato je tudi te vrste ohrabritev še vedno smiselna in potrebna. Kristjanom namreč nihče in nič ne jamči lagodnega življenja. O tem nam pripovedujejo aktualni dogodki po svetu. Kristjani so najbolj preganjana populacija na svetu. Pri nas to še  ne prihaja do izraza, se pa to dogaja  tam  nekje daleč, na območju Sahela, na Bližnjem vzhodu, na Kitajskem, v severni Koreji in drugod.  Pri nas in sploh se seveda o tem zelo malo govori in piše. Če smo pri nas že (ali pa še) deležni tega, da živimo v relativnem miru, potem gre vsa zahvala za to milost Bogu. Nihče se seveda  ne sme zanašati, da bi  imelo njegovo trpljenje kot tako kak poseben zveličaven učinek. Trpljenje je nevšečnost, ki se nam lahko vedno pripeti, a  kristjan ve, da ne bo večno trajalo. Tudi najtežje preizkušnje, skozi katere gredo naši bratje in sestre po svetu, se ne morejo primerjati s slavo, ki je bo nekega dne deležno Božje ljudstvo. 

V 19. in naslednjih vrsticah 8. poglavja Pisma Rimljanom  imamo opravka s personifikacijo stvarstva, ki jo uporablja apostol, da bi poudaril prihodnjo slavo, ki je bodo deležni Božji otroci. Zavoljo Adamovega greha je bilo stvarstvo podvrženo ničevosti: "[N]aj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje. V potu svojega obraza boš jedel kruh." (1Mz 3,17b-19a)  Na poslednji dan pa bo Bog znova vse obnovil v smislu prvobitnega stvarstva, kot si ga je On zamislil.  Ponovilo se bo tisto, kar je bilo povedano v 1Mz 1,31: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro."

Kot pravi sv. Pavel v Rim 8,23, ne zdihuje le stvarstvo, ampak tudi Božje ljudstvo, ki je sicer že tukaj in zdaj deležno predokusa prihodnjih dobrin. Naše zveličanje ni stvar nejasne prihodnosti, ampak je udejanjeno že tukaj in zdaj. Celotno Božje stvarstvo zdihuje v hrepenenju po izvršitvi Božje obljube, ko bo Bog vse v vsem (cf. 1Kor 15,28). Predokus prihodnjih dobrin  ustvarja v nas Sveti Duh, čigar prvin smo deležni. Božji otroci so v pravnem smisl že deležni posinovljenja  (cf. Rim 8,15), a to posinovljenje bo doseglo popolno  dovršitev in razodetje na dan vstajenja poveličanega telesa.

To pričakujemo in tega se veselimo. Se tudi ti veseliš tega dne? 

Ob tridesetletnici samostojne Slovenije

Naša zemeljska domovina, Republika Slovenija, praznuje danes dan državnosti. Letos je ta dan še posebej slovesen, ker je samostojna Slovenija danes stara trideset let. 

 

Ob takih priložnostih izrečejo politiki in drugi pomembni ljudje velike in slovesne besede. Ker pa nisem ne politik ne pomembna oseba, si bom izposodil besede, ki jih je izrekel mož, ki nas je pred 471 leti nagovoril takole: 

Za vse Slovence prosim

milosti, miru, usmi-

ljenja in pravega spoznanja Boga

po Jezusu

Kristusu*

Tudi jaz želim ob tej priložnosti vsem Slovencem ter vsem državljankam in državljanom naše domovine isto kot Primož Trubar na začetku prve tiskane slovenske knjige, predvsem pa pravega spoznanja Boga!  Naj nas Bog vse skupaj blagoslovi! 

 

 

 ______________________________________

*Primož Trubar, Katekizem (1550). Združenje Trubarjev forum, Slovenj Gradec 2009. S.9.

Smisel vsega

 Jezus Kristus je tisti, Jezus Kristus edini, ki daje smisel vsemu na tem svetu. 

~ A. W. Tozer

Kristus - začetek in konec

Življenje telesa je duša. Življenje duše je vera. Življenje vere je Kristus. 

~ John Flavel

Substitucija

Bog nas nič več ne obravnava v skladu z našimi grehi, ker so bili vsi preloženi na Kristusa. 

~ Justin Perdue

Svoboda je po milosti

Človekova volja ne zadobi milosti s pomočjo svobode, ampak zadobi svobodo po milosti.

~ Jean Calvin

Življenje krajevne cerkve

 

V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker

Bog se prevzetnim upira,

ponižnim pa daje milost.

6 Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. 7 Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.

8 Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. 9 Uprite se mu, trdni v veri. Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu. 10 Bog vse milosti, ki vas je po Kristusu Jezusu poklical v svojo večno slavo, vas bo po kratkem trpljenju sam izpopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj. 11 Njemu oblast na veke. Amen.        

  (1Pt 5,5b-11)

Friedrich Nietzsche, eden najbolj znanih filozofov vseh časov, je nekoč zapisal: "Pohojen črv se zvije. To je pametno. S tem zmanjša verjetnost, da bi bil še enkrat pohojen. V jeziku morale: Ponižnost. -"*  To, kar opisuje Nietzsche, pravzaprav ni ponižnost, ampak prej njena karikatura. Toda ta karikatura  ni čisto iz trte zvita, ampak gre za nekaj, kar je véliki mislec opazoval v praksi: po svetu od pamtiveka hodi veliko takih karikatur ponižnosti, ki se najbrž niti ne zavedajo, da ponižnost ni nekakšno samozaničevanje in črvovsko zvijanje, ampak zavedanje, da smo, kar smo, nič več in nič manj. Mogoče je na to vplivala tudi pietistična vzgoja, ki je je bil deležen.

Za dobro delovanje  vsake skupnosti, tudi cerkvenega občestva, so zelo pomembni medsebojni odnosi. V skupnosti napuhnjenih ljudi, kjer iz vsakogar buta na dan predvsem njegov ego, je zelo zoprno in težko živeti. Dejstvo je tudi, da se Boga nikoli ne dao očarati z našo inteligentnostjo, delavnostjo, premoženjem, prizadevnostjo, uspešnostjo in drugimi lastnostmi, ki so same po sebi dobre, a niso nič drugega kot Božji dar. Da, tudi z narejeno pohlevnostjo ali ponižnostjo ga ne moremo očarati. Enako ni prav, da skušamo na enak ali podoben način očarati svoje brate in sestre v cerkvi. Še vedno smo namreč samo opravičeni grešniki, s poudarkom na opravičeni. Ampak taki so tudi ostali bratje in sestre. Če parafraziram razvpiti slogan iz bližnje preteklosti,  vsi smo drugačni, a vsi enaki v grešnosti, toda, hvala Bogu, tudi v opravičenosti. 

Naslednja stvar, ki nam jo v zgornjem odlomku polaga na srce apostol Peter, je, naj se podredimo pod mogočno Božjo roko. Krščansko življenje ni le nedeljsko in praznično bogoslužje, ampak nekaj, kar mora biti v nas prisotno vseh sedem dni v tednu, 24 ur na dan. Podrediti se Božji roki  pomeni svojevrstno zaščito, a ne nujno samo to, ampak tudi težave na tem svetu. Svet je tisti, ki se noče podrediti Božji roki, zato se podreja človeški roki, zato svet sumljivo gleda na tiste, ki se mu nočejo prilagajati. Zagotovo pa smemo pa biti gotovi, da bo Bog ob svojem času poskrbel za nas in nas povišal. 

Za resničnega kristjana bi moral biti hudič papirnati lev, ki je sposoben Božjim otrokom o povzročiati na tem svetu nevšečnosti, v resnici pa nima nobenega dostopa do kristjanove duše, če mu le-ta tega ne dovoli, ampak se mu upre.  9. vrstica v zgornjem besedilu je očitna aluzija na preganjanje, ki so ga bili v Petrovem času ponekod deležni kristjani, toda preganjanje ni omejeno le na davno preteklost, ampak ponekod še vedno traja.   Nihče, nobena deklaracija o takih in drugačnih pravicah  nam ne jamči, da se kaj takega ne more zgoditi tudi pri nas, saj je potreben le ustrezen kvorum in deklaracija, ali njen njen del se odpravi, ali reinterpretira v čisto nasprotnem smislu. 

Kakorkoli, ker smo poklicani v Božjo slavo, se držimo Petrove spodbude in tudi ravnajmo kot taki, seveda v duhu pristne, ne (po)narejene ponižnosti. 

 

 

___________________________________________________ 

*Friedrich Nietzsche, Somrak malikov itn. Slovenska matica, Ljubljana 1989. S. 13.

Kristjanov boj

Kristjani se najbolje vojskujejo na svojih kolenih. Vse, kar se dobrega zgodi, se zgodi preko molitve. 

~ Martin Luther