Vemo pa: kar koli govori postava, govori tistim, ki so pod postavo, da bi vsak jezik umolknil in bi se ves svet priznal krivega pred Bogom. 20 Kajti noben človek se ne bo opravičil pred njim z deli postave, kajti postava nam le omogoča, da spoznamo greh.
21 Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki. 22 Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: 23 saj so vsi grešili in so brez Božje slave, 24 opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. 25-26 Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa.
27 Kje je torej razlog za ponašanje? Ni ga. Po kakšni postavi? Po delih? Ne, temveč po postavi vere. 28 Menimo namreč, da človek doseže opravičenje po veri, brez del postave.
(Rim 3, 19-28)
Z besedo reformacija označujemo zgodovinsko dogajanje v 16. stoletju, ki se je začelo z Luthrovimi 95 tezami, nato pa se kot požar širilo po Evropi. Mnogi ljudje zmotno mislijo, da je šlo pri reformaciji predvsem za nekakšno moralno prenovo, ki je bila potrebna zaradi zlorab, ki so se v cerkvi dogajale v času renesanse in renesančnih papežev. Toda v resnici ni šlo v prvi vrsti za to, ampak za evangelij, ali točneje, za nauk o opravičenju, ki je bistvo evangelija. Za ta nauk je sam Luther rekel, da z njim cerkev stoji ali pade. Gre torej za to, kako se lahko grešni človek, posameznik, opraviči pred svetim Bogom.
Srednjeveška cerkev je glede evangelija počasi in zanesljivo zdrsnila s svetopisemske poti. Človekovo opravičenje je začela obravnavati precej mehansko. Zadevo so začeli razlagati približno takole: človek se rodi v grešnem stanju; pri krstu se mu po Kristusovih zaslugah izbriše izvirni greh in vsi morebitni storjeni grehi. Novokrščeni rimski katoličan prejme od Boga posvečujočo milost. Ta deluje kot nekakšna snov, ki je vlita vanj. Če potem naš novokrščenec zagreši katerega od velikih (smrtnih) grehov, to milost izgubi. Nazaj jo lahko pridobi s pomočjo zakramentalnega sistema (spovedi) in dobrih del. S pomočjo dobrih del torej naš katoličan raste v opravičenosti. Gre za sistem, ki ne razlikuje med dvema pojmoma, to sta opravičenje in posvečenost, ampak ju meša med sabo. Poleg tega trdijo, da se posameznik opraviči po veri in po delih, pri čemer se sklicujejo na Jakoba, ki pravi: "Vidite: človek se opraviči iz del in ne samo iz vere. Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del." (Jak 2,24.26) Pri tem nočejo vedeti, da govori Jakob iz drugega zornega kota kot Pavel, v nasprotnem primeru bi bila v kontradikciji. Svoje vere ne izkazujemo le z jezikom, ampak tudi z (dobrimi) deli. Če ni del, je z vero nekaj zelo narobe. To je poanta Jakobovega pisanja.
Zdaj pa preidimo na naš odlomek iz Pisma Rimljanom 3, 19-28. V našem odlomku je najprej govora o postavi. Izraz postava je za tiste, ki niso vešči krščanske govorice, bržkone nerazumljiv. V bistvu gre za star izraz slovenski za zakon. Z besedo postava je torej mišljen Božji zakon. Sem sodita npr. največji zapovedi: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." (Mr 12, 30.31) Ali pa deset zapovedi, Jezusovo zlato pravilo itn. vse te stvari se zelo lepo slišijo, vsi jih bolj ali manj dobro poznamo, a jih žal slabše izvršujemo. Smo torej dobri poznavalci in slabi izvrševalci. Zakaj je tako? Naša grešna narava nam ne pusti, da bi živeli popolnoma v skladu z normami, kot jih poznamo ali sprejemamo. Samo sklicevanje na grešno naravo pa vseeno ni zadosten izgovor za naše ravnanje, kajti ljudje prostovoljno grešimo. Postava je zrcalo, ki nam pokaže, kakšen je razkorak med tistim, kar bi morali delati in med tistim, kar dejansko počnemo. Zato pravi apostol Pavel, da nam postava omogoča, da spoznamo svoj greh in da se pred Bogom nihče ne more opravičiti z izpolnjevanjem postave. To je slaba novica za nas vse.
Obstaja pa tudi dobra novica, zapisana v Rim 3,22, ki pravi, da se daje Božja pravičnost vsem, ki verujejo v Jezusa Kristusa. Res je sicer, da smo vsi grešili in ostali brez Božje slave, toda vsakdo ima na razpolago opravičenje, ki ga lahko prejme po veri v Jezusa Kristusa. Pred Bogom se torej ne moremo opravičiti z izpolnjevanjem zapovedi, pa tudi ne z dobrimi deli: "Kajti iz milosti ste rešeni po veri, in to ni iz vas, dar Božji je to; ne iz del, da se nihče ne hvali." (Ef 2,8.9 CHR) Posameznik je torej odrešen po milosti, milost pa je zastonj. Ne moreš je zaslužiti, ker potem ne bi več šlo za mislost, ampak za plačilo. Zato nima opravičena oseba, torej kristjan, pred Bogom nobenega razloga za ponašanje. Dela so posledica, ne vzrok odrešenosti: "Njegovo namreč smo delo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela, ki jih je Bog naprej pripravil, da živimo v njih." (Ef 2,10 CHR) Jezus Kristus se je utelesil in prišel na svet, kjer je živel popolno življenje v popolni poslušnosti Božji postavi. Na koncu svoje zemeljske poti "je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) S svojo smrtjo nas je torej odrešil vseh naših grehov, z vstajenjem od mrtvih pa dokazal, da je resnični Odrešenik sveta in da je opravičenje na razpolago vsakomur, ki veruje vanj.
Po veri v Kristusa smo deležni njegove pravičnosti, zato pravi Luther, da je kristjan "simul iustus et
peccator," istočasno pravičen in grešnik. Grešnik, ker še vedno greši, četudi čuti do greha odpor, pravičen pa zato, ker je deležen Kristusove pravičnosti. Tu torej ne gre za inherentno pravičnost, torej pravičnost, ki bi bila lastna kristjanu, ampak za tujo, Kristusovo pravičnost. Nebeški Oče gleda na nas skozi prizmo Jezusa Kristusa, zato se tudi obračamo nanj po Jezusu Kristusu ali v imenu Jezusa Kristusa.
Reformacija pomeni ponovno odkritje evangelija, kakor je razodet v Svetem pismu, ki je Božja beseda, in je bil zakopan pod prahom človeške filozofije, teološke spekulacije in tradicije. Evangelij je veselo oznanilo o tem, da je prišel Božji Sin na svet odrešit grešnike, ali z besedami apostola Pavla: "Resnična je ta beseda in vsekakor vredna, da se sprejme: da je Kristus Jezus prišel na svet rešit grešnike, katerih prvi sem jaz." (1Tim 1,15 CHR). Ali pa jaz ali ti... Zato pravi Luther o evangeliju, da je resnični zaklad cerkve. Če veruješ temu veselemu oznanilu, ima današnji dan reformacije zate res pravi smisel. Če ne veruješ, je še vedno čas: "Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!" (Apd 16,31) Pavel pa pravi: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2) Bog daj vsem, da bi prepoznali ta milostni čas in dosegli rešitev!
