Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, 2 po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. 3 Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, 4 potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. 5 Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. 6 Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. 7 Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. 8 Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. 9 Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo. 10 Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave. 11 Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem smo zdaj dosegli spravo. (Rim 5,1-11)
Danes zelo pogosto slišimo besedi mir in sprava, miru in sprave v svetu pa ni od nikoder. Svet očitno išče mir in spravo na napačnem mestu. Že več kot trinajst let je minilo od tega, ko mi je padel v roke označevalec strani za knjige, na katerem je bila misel, ki jo je napisal katoliški duhovnik Franc Sodja, in se glasi takole: "Sprava s seboj. Najprej to. Potem sprava z ljudmi. In triumf: sprava z Bogom." To spravno zaporedje je zelo lep humanizem, a zelo slabo krščanstvo. Kot je razvidno iz odlomka Pavlovega pisma Rimljanom 5,1-1, je temelj resnične sprave sprava z Bogom. Ta nas logično privede do sprave s sabo. Sprava z ljudmi je že bolj zahtevna in ni vedno odvisna od nas. Ampak dovolj o tem.
Apostol Pavel pravi, da nam opravičenje iz vere zagotavlja mir z Bogom. V mnogih življenjskih situacijah nam je to dejstvo težko razumljivo. To se zgodi zlasti takrat, kadar nam spodrsne. Zato je tolikanj bolj pomembno, da si v takih primerih oznanimo evangelij. Kristjan je opravičen iz vere in po veri. Tu seveda ne gre za vero v karkoli ali kogarkoli, ampak za trdno zanašanje na Kristusa in na njegovo na križu dovršeno delo. Mi k temu ne moremo ničesar dodati niti odvzeti. Kristjan torej stoji opravičen pred Bogom, zato ne živi v strahu pred sodbo in obsodbo (cf. Rim 5,1.2). Tu ne gre za subjektivni občutek, ampak za objektivno resničnost, saj nam Bog to zagotavlja v svoji besedi.
Ker je tako, se kristjan ponaša s stiskami, pa ne zato, ker bi v njih užival, ampak zaradi bodoče slave, ki jo na nek način napovedujejo te preizkušnje (cf. ibid. 3.4). Kdor misli, da bo zato, ker je kristjan, rešen vseh težav, se moti. Burk Parsons je izjavil: "Tisti, ki pravijo: 'Če postaneš kristjan, bo tvojih težav konec,' nimajo pojma o tem, kaj pomeni postati kristjan. Prava vojna se takrat šele začne." Res je, toda tudi tega bo enkrat konec. Preizkušnje kalijo značaj. Resničnim vernikom se ni treba bati ponižanja na sodni dan, saj pripadajo Bogu. Vedo tudi, da so prejeli Božjo ljubezen, saj jo je vanje izlil Bog Sveti Duh (cf. ibid. v. 5).
Najlepši pasus tega odlomka in zame eden najlepših novozaveznih pasusov predstavljajo vrstice 6-8. Božja ljubezen do nas odkupljenih grešnikov je nekaj najčudovitejšega. Po svoji naravi smo bili Bogu sovražni. Nismo bili Božji otroci, kot pravi papež Bergoglio, ampak otroci Božje jeze (cf. Ef 2,3). V Božjih očeh smo bili zli in brezbožni. In ravno za take je umrl Kristus. Ni umrl za tiste, ki imajo sami sebe za pravične, ampak za brezbožne, hudobne in grešnike (cf. Lk 5,32)! Le kdo bi bil pripravljen umreti za takega? Kristus pa je umrl za nas, ko smo bili njegovi sovražniki! Ker smo opravičeni z njegovo dragoceno krvjo, smo rešeni Božje jeze (cf. Rim 5,9) Kristus je iz Božjih sovražnikov naredil Božje otroke. Če smo bili po Kristusovi smrti odrešeni, ko smo bili še sovražniki, bomo toliko bolj rešeni Božje jeze po njegovem življenju (cf. ibid. v. 10). To je sad resnične sprave, ne tiste, o kateri govori svet.
Bogu hvala za spravo, po kateri nas je On sam spravil s sabo!
