Brez Kristusa

Brez Kristusa ni  dostopa do Očeta, ampak prazno blodenje, ni resnice, ampak hinavščina, ni življenja, ampak večna smrt.

~ Martin Luther

Svet in poslednje reči

Svet bo človeku mirno pustil oditi v pekel,  ne da bi ga pri tem oviral.   Toda svet ne bo nikoli mirno pustil človeku iti v nebesa; naredil bo vse,  kar more, da bi ga obrnil nazaj.

~ J. C. Ryle

Največja potreba za svet

Največja potreba za ta svet [...] je avtoritativno oznanjevanje tega enega in edinega evangelija. 

~ Martyn Lloyd- Jones

Advent je tu

Ko so se približali Jeruzalemu in prišli do Bétfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca 2 in jima rekel: "Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla privezano oslico in oslička pri njej. Odvežita ju in ju pripeljita k meni. 3 Če vama kdo kaj poreče, recita: 'Gospod ju potrebuje,' in takoj ju bo poslal." 4 To pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: 

5 Povejte sionski hčeri: 

Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, 

krotak, jezdi na oslici 

in na osličku, mladiču vprežne živali. 

6 Učenca sta šla in storila, kakor jima je Jezus naročil. 7 Pripeljala sta oslico in njenega mladiča, položila nanju svoja plašča in Jezus je sédel gor. 8 Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot. 9 In množice, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: »Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« 10 Ko je prišel v Jeruzalem, se je vse mesto razburkalo in govorilo: "Kdo je to?" 11 Množice pa so govorile: "To je prerok, Jezus iz Nazareta v Galileji." 

Jezus je stopil v tempelj in izgnal vse, ki so v templju prodajali in kupovali. Menjalcem denarja je prevrnil mize, prodajalcem golobov pa stole 13 in jim rekel: "Pisano je: 

Moja hiša naj se imenuje hiša molitve, 

vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo."                     (Mt 21,1-13)

Ciklus cerkvenega leta je del cerkvene tradicije. Ob besedi tradicija se mnogi evangelijski kristjani zmrdujejo, češ, Jezus je bil proti tradiciji, kar je v precejšnji meri res. On je bil proti tisti vrsti tradicije, ki je zamegljevala bistvene stvari. Tradicija mora biti v službi evangelija in cerkve, ne obratno. Zato vidim v cerkvenem letu soliden didaktični pripomoček za učenje in poglabljanje vere. 

Dolgo mi ni bilo jasno, zakaj imajo tradicionalni protestantski lekcionarji predviden ravno zgornji odlomek kot eno od beril na prvo adventno nedeljo. Tovrsten odlomek gre na prvi pogled veliko bolje v kontekst cvetne nedelje, kar je tudi res. Toda tisti, ki so oblikovali lekcionar tega zagotovo niso počeli na slepo, ampak so morali videti v Jezusovem slovesnem vhodu v Jeruzalem na cvetno nedeljo in v očiščevanju templja nekaj več. V tem kraljevskem vhodu in očiščenju templja so videli predpodobo Jezusovega drugega prihoda, ko bo prišel v kot kralj sodit živim in mrtvim in bo nekatere vzel k sebi v svoje kraljestvo, druge pa pahnil v večno pogubljenje. 

Na tisti strašni dan naš Gospod ne bo jezdil na oslu, ampak: "Kakor namreč pride blisk od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sina človekovega." (Mt 24,27) Ob svojem prvem prihodu je Jezus vstopil v Jeruzalem, po drugem prihodu se bo nebeški Jeruzalem spustil na novo  zemljo: "Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več.  Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina.  In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: 'Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.'" (Raz 21,1-4) O tem mestu je pisano: "Vanj ne bo nikdar stopilo nič nečistega, tudi ne, kdor počenja gnusobo in laž, ampak bodo vstopili samo tisti, ki so vpisani v Jagnjetovi knjigi življenja." (Raz 21,27) Pred Bogom ni nobena stvar dovolj čista. (cf. Job 15,14.15). Te čistosti nam ne more zagotoviti nobena pobožna vaja, nobeno dobro delo, nobeno prizadevanje, nobena spoved, noben zakrament. Vse to so dobre stvari, ne zagotavljajo pa popolne čistosti. Vsa naša čistost je edino v Gospodu Jezusu Kristusu (Raz 7,14. 12,11). Zato pravi, da bodo vstopili v kraljestvo le tisti, ki so vpisani v Jagnjetovo knjigo življenja, torej tisti, ki so Kristusovi. 

Takrat tudi ne bo nihče spraševal: "Kdo je to?" kajti videlo ga bo sleherno oko (cf. Raz 1,7). Vsi bodo vedeli, kdo je On. Ni skrivališča, ki bi nas lahko zavarovalo pred njim, pred njim je vse razgaljeno in odkrito (cf. Heb 4,13). 

Kot sem že zapisal, je vzporednica Jezusovemu očiščevanju templja (cf. Mt 21,12-13)  poslednja sodba. Nekoč sem nekje prebral naslednjo trditev: "Kdor nima Jezusa za Odrešenika, ga bo imel za sodnika." Res je, toda, hvala Bogu, zaenkrat še vedno živimo v času milosti, zato zaključujem ta prispevek z Jezusovimi besedami, ki vabijo k spreobrnjenju. Naš Gospod govori:  "Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej." (Mt 7,13).Vrata pa je Jezus Kristus osebno, saj na drugem mestu pravi: "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil". (Jn 10,9)  V Njem je vse naše odrešenje.

Intervju z Joelom Beekejem

Joel Beeke je reformirani pastor in teolog. V intervjuju  v zgornjem videu je podal definicijo Božje suverenosti, razložil red odrešenja (ordo salutis), povedal, katera je trenutno največja potreba evangelijske cerkve itn. 

Priporočam! Intervju traja malo manj kot 28 minut.

Postava in evangelij

Postava zahteva vse in ničesar ne daje. Evangelij  daje vse in ničesar ne zahteva.

~ Justin Perdue

Coram Deo

Coram Deo ne vključuje le zamisli o življenju v Božji prisotnosti,  ampak tudi življenje pod Božjo suverenostjo in Bogu na slavo - v njegovi prisotnosti, pod njegovo oblastjo in njemu na slavo.  To zajema bistvo krščanskega življenja. 

~ R. C. Sproul

Največje veselje

 Največje veselje v tem življenju je to, da vemo,  da naše največje veselje ni v tem življenju.

~ Burk Parsons

Maliki in živi Bog

 Poslušajte besedo, ki vam jo govori Gospod, Izraelova hiša! 2 Tako govori Gospod:

Ne učite se poti narodov

in ne bojte se znamenj na nebu,

kajti le pogani 

se jih bojijo.

3 Običaji 

ljudstev so namreč ničnost,

le les, ki ga posekajo v gozdu

in ga obrtnikova roka obdela s sekiro.

4 Okrasí ga s srebrom in z zlatom,

pritrdi z žeblji in s kladivom,

tako da ne omahne.

5 Maliki 

so kakor strašilo na polju s kumaricami,

ne morejo govoriti;

nositi jih morajo,

ker ne morejo hoditi.

Ne bojte se jih,

saj ne morejo škodovati,

a tudi dobro storiti ni v njihovi moči.

6 Nobeden ni tebi, Gospod, enak;

ti si velik in veliko je tvoje ime v môči.

7 Kdo bi se te ne bal, kralj narodov?

Zares, tebi to pritiče.

Saj med vsemi modreci narodov

in v vseh njihovih kraljestvih

ni nobeden tebi enak.

8 Vsi po vrsti so neumni in bedasti,

nauk o ničnostih: les je to.

9 Kovano srebro prinašajo iz Taršíša

in zlato iz Ufáza.

Delo kiparja in rok zlatarja so,

višnjev in rdeč škrlat je njihovo oblačilo,

vsi so delo spretnih obrtnikov.

10 Gospod pa je resnični Bog,

živi Bog in večni Kralj.

Od njegovega gneva se strese zemlja,

narodi ne vzdržijo njegovega srda.

                                                                (Jer 10,1-10)

Pričujoči odlomek se sestoji iz dveh delov. Prvi del (vv. 1-5) je poziv Božjemu ljudstvu, naj ne malikuje, drugi (vv. 6-10) pa hvalnica, namenjena Bogu.  

Čaščenje lažnih bogov je (bilo) močno povezano z opazovanjem in celo češčenjem nebesnih teles. Nekaj podobnega je danes napovedovanje prihodnosti iz zvezd. Spremembe na nebu še danes pri mnogih ljudeh povzročajo strah, toda Bog poziva svoje ljudstvo, naj v tem ne vidi znamenj in naj se ne boji. Bojimo se lahko kvečjemu tega, da na nas pade kakšen kos meteorita (za kar obstaja zanemarljiva možnost), sicer pa nimajo nebesna telesa nobenega vpliva na tako imenovano "usodo" (cf. Jer 10,2). 

Vsa verovanja poganov niso nič drugega kot ničnost, ničnost so tudi maliki, ki jih ti ljudje izdelujejo z namenom čaščenja. Nekatere od podob malikov so bile tedaj narejene iz lesa in okrašene z dragocenimi kovinami. Družinski maliki so bili povečini iz žgane gline. Te podobe seveda niso mogle ne hoditi, ne govoriti, ne komur koli škodovati, zato se jim prerok posmehuje. In kako je s tem pri nas danes? Pravzaprav ni kaj dosti drugače. Med čaščenjem podob v krščanskem svetu in tistim v poganskem ni bistvene razlike. Božja zapoved je namreč jasna: "Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo!  Ne priklanjaj se jim in jim ne služi[.]" (2Mz 20,4.5a) Mnogi ljudje, med njimi so tudi takšni, ki se imajo za kristjane, verjamejo v horoskop, torej v vpliv nebesnih teles na "usodo". Toda vse to so stvari, ki jih Bog ne odobrava, še več, Bog to prepoveduje. 

Bog sprašuje svoje ljudstvo preko preroka Izaija: "S kom me hočete vzporejati in enačiti, da bi me primerjali in bi si bila podobna?"  (Iz 46,5) Res je, Boga se ne da primerjati z nobeno upodobitvijo, čeprav vidimo kje kakšno sliko, na kateri je Bog upodobljen kot nekakšen starček. Ampak Bog je Bog, kajti on ni  del stvarstva, niti ni stvarstvo kakšen podaljšek Boga. Njemu ni  enaka nobena stvar niti nobeno bitje (cf. Jer 10,6).  On si zasluži, da se ga bojimo (cf. ibid. v. 7), a ne na takšen način, kot bi večina mislila. Svetopisemski strah Božji je več kot nekakšno golo trepetanje pred njim. Pri njem gre za odgovor na  zavedanje Božjega veličastva in njegove svetosti, zaradi česar vključuje čudenje, spoštovanje in čaščenje. Takšni in drugačni modreci in oblastniki se lahko napihujejo in bahajo s svojo modrostjo, a Bog se jim lahko samo smeje: "Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje, Gospod se jim posmehuje."  (Ps 2,4)  Religiozni in filozofski sistemi tega sveta štejejo v njegovih očeh toliko kot nič. Edino GOSPOD je resnični, večni in živi Bog, Vladar nebes in zemlje, Stvarnik vesoljstva. Poznavanje tega Boga je zato ideal sleherne duhovne osebe. Le-to nam prinaša odnos, poln vere, ki vodi v odrešenje in večno življenje, v posamezniku pa zbuja ljubezen, upanje, poslušnost in veselje. Jezus pravi v svoji velikoduhovniški molitvi: "Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa." (Jn 17,3) Boga poznamo kot našega, ker nas on pozna kot svoje, saj pravi naš Gospod: "Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene." (Jn 10,14)

Troedinemu  večnemu in živemu Bogu vsa čast in slava na veke!