Pravilna raba postave

V soboto je učil v neki shodnici. 11 In glej, tam je bila tudi žena, ki je že osemnajst let imela duha bolezni. Bila je sključena in se sploh ni mogla vzravnati. 12 Ko jo je Jezus videl, jo je poklical k sebi in ji rekel: "Žena, rešena si svoje bolezni." 13 Položil je nanjo roke in takoj se je vzravnala in slavila Boga. 14 Oglasil pa se je predstojnik shodnice. Nejevoljen je bil, ker jo je Jezus ozdravil v soboto, in je govoril množici: "Šest dni je, v katerih je treba delati. Ob teh dneh torej prihajajte in se dajajte zdraviti, ne pa na sobotni dan." 15 Gospod pa mu je odgovoril: "Hinavci! Ali ne odveže vsak od vas v soboto svojega vola ali osla od jasli in ga žene napajat? 16 Te pa, ki je Abrahamova hči in jo je satan zvezal za – poslušajte – osemnajst let, ni bilo potrebno rešiti te vezi na sobotni dan?" 17 Ko je to govoril, je bilo vse njegove nasprotnike sram, vsa množica pa se je veselila vseh veličastnih reči, ki jih je delal.

 (Lk 13,10-17)

Pravilna raba sobote je bil pogost razlog za Jezusov prepir z njegovimi nasprotniki. V zgornjem odlomku imamo opravka z enim od takih dogodkov.

Kot je razvidno iz Lk 13,11, je imela sključenost žene, ki je bila prisotna v shodnici, duhovni vzrok. Zanimivo je, da ženska sploh ni prosila Jezusa, da bi jo ozdravil, ampak je to naredil na lastno pobudo. Njena bolezen je trajala dolgih osemnajst let, naš Gospod pa jo je odpravil v trenutku, kar kaže na njegovo božansko moč, ki jo je posedoval. Znotraj občestva, zbranega v shodnici, pa je bilo tudi nekaj njegovih nasprotnikov.

Vsaka shodnica ali sinagoga je imela predstojnika, ki je določal red pri bogoslužju ter osebe, ki so brale iz Svetega pisma in tiste, ki so vodili občestvo v molitvi. Predstojnik iz Lk 13,14 se je razjezil, ker je naš Gospod žensko ozdravil na sobotni dan. Res je, da je bil sobotni počitek določen z Božjo zapovedjo, toda rabini so s svojim izročilom to zapoved  do skrajnosti zapletli. Na kratko poglejmo, kaj je izročilo. Rabini so trdili, da je Mojzes poleg pisane postave, zapisane v Tori (Mojzesovih knjigah), prejel tudi ustno postavo in jo izročil naprej. Ta tako imenovana ustna postava, ki se je je nabralo za nekaj tisoč strani, je bila nekaj stoletij po Kristusu zbrana v Talmudu. V Kristusovem času se je temu reklo "izročilo starih" (cff. Mt 15,2. Mr 7,5). Tu torej ni šlo za eno od 513 zapovedi iz Tore, ampak za rabinsko iznajdbo. Naš Gospod je odločno nasprotoval tovrstnim inovacijam! Predstojniku shodnice je ostro odgovoril in označil njega ter druge preurejevalce postave za hinavce. Njihovo razumevanje postave je dopuščalo, da so smeli ob sobotah gnati napajat živino, kar je čisto logično, ni pa dovoljevalo ozdravljanja ljudi, kar je nelogično. Po njihovi logiki je imela živina prednost pred ljudmi. S to primerjavo je dodobra osramotil nasprotnike, drugi pa so se veselili njegovih del. 

Tudi sodobni krščanski svet ni imun pred dodajanjem ali kreativnim preoblikovanjem zapovedi. V nekaterih konservativnih denominacijah učijo, da kristjan ne bi smel piti vina in drugih alkoholnih pijač in so iz tega razvili celo znanost v slogu precejanja komarjev (cf. Mt 23,24). Nekateri trdijo, da kristjan ne sme kaditi. Potem so tu nasprotniki pitja kave. Imamo tudi različne kombinacije prej naštetih. Ampak vse to ni nič drugega kot dodajanje postavi, podobno kot so to počeli rabini. Še hujše stvari se dogajajo v liberalnih denominacijah, ki so popolnoma redefinirale krščanski nauk in etiko. Če prvi s svojo pretirano strogostjo marsikoga odbijajo, pa ti drugi vlečejo svoje ljudi v pogubo.

Jezus je ob svojem prvem prihodu ozdravljal, pri čemer se ni oziral na dneve v tednu. Toda telesno ozdravljanje ni bila njegova glavna naloga. Na svet je prišel predvsem zato, da bi  reševal grešnike pred večnim pogubljenjem. Pri tem se ne ozira na to, kako globoko je kdo v grehu, kajti po naravi smo vsi dovolj  grešni, da si ne zaslužimo nebes. On nam je s svojo smrtjo na križu in vstajenjem prislužil večno odrešenje in ga daje vsem, ki se nanj zanašajo.

Ali se zanašaš na Jezusa Kristusa? 

Argumenti za protestantizem

 

 Protestantizem je deležen mnogih očitkov in kritik s strani rimskokatoliške, vzhodno pravoslavne in orientalno ortodoksnih cerkva. Na primer glede tega, kako deluje princip sola Scriptura, očitki o 30.000 in več denominacij in glede mnogih drugih stvari. 

O tem in o novi knjigi Gavina Ortlunda, What it means to be Protestant, se je z omenjenim avtorjem knjige pogovarjal Javier Perdomo. 

Pogovor traja skoraj dve uri. 

Največji problem današnje cerkve

Največji problem v današnji cerkvi je, da ne vemo, kdo je Bog, in da ne vemo, kdo smo mi.

~ R. C. Sproul

Najslavnejši človek

"[N]obenega dvoma ni, da je Jezus iz Nazareta najslavnejši človek, ki ga je svet poznal. Toda Jezus ni imel na voljo nikakršne infrastrukture. Podpirala ga ni nobena vlada. On in njegovi učenci so bili odvisni od miloščine drugih, da so dobili hrano in zavetje, in imeli niso nobene organizacije razen ducata zvestih privržencev. V človeški zgodovini ni nihče drug dosegel svetovne slave brez  kakršnih koli virov in sredstev."

 

Iz: Bill O'Reilly/Martin Dugard, Jezusova zgodba. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana 2014. 

 

Ko gre vse narobe...

Čeprav se zdi, da so stvari izven nadzora, obstaja v zakulisju Bog, ki se ni odrekel svoji avtoriteti.

~ A. W. Tozer

Ko Bog deluje

Nobena stvar ne naredi grešnikovega srca bolj ponižnega in strtega kot Božje usmiljenje in ljubezen.

~ Thomas Brooks

Resnični ti?

Jezus ne pravi: "Bodi samo resnični ti." On pravi: "Moraš se na novo roditi."

~ Greg Morse

Usmiljeni Samarijan

Prilika o usmiljenem Samarijanu sodi skupaj s kontekstom, v katerega je umeščena, med najbolj znane Jezusove prilike, in je zapisana v Lukovem evangeliju 10,25-37.

Neki učitelj postave je Jezusu zastavil vprašanje, kaj mora storiti, da bi dosegel večno življenje. Toda tega vprašanja  ni postavil zato, ker bi se hotel poučiti, ampak da bi skušal Jezusa.  (v. 25) Ker bil mož izvedenec v postavi, in ker  je Jezus hitro ustrezno ocenil njegovo (ne)iskrenost, mu je zastavil protivprašanje: "Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?" (v. 26) Za našega Gospoda je bilo tisto, čemur pravimo danes Stara zaveza nezmoten temelj vere in ravnanja. Oni mu je seveda odgovoril: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe."  (v. 27) Naš pismouk je torej  odlično obvladal lekcijo na teoretičnem nivoju, saj je bil izvedenec  v Mojzesovi postavi, kjer lahko najdemo omenjeno besedilo.  (cf. 5Mz 6,5. 3Mz 19,18)   "Ljubi Gospoda..." pa ne vključuje le čustvenega področja, temveč tudi vero ter voljno in miselno področje. Kakorkoli, Jezus  je  potrdil pravilnost pismoukovega odgovora in dodal:  "[T]o delaj in boš živel." (v. 28) Toda delati ni tako preprosto, kot govoriti. 

Da učitelj postave pri spraševanju ni bil iskren, potrjuje   njegovo naslednje vprašanje: "In kdo je moj bližnji?"  (v. 29)  S pravilnim odgovorom na Jezusovo vprašanje, je dokazal, da je spraševal samo zato, da bi Jezusa preizkušal. Zdaj je moral opravičili samega sebe, zato je  zastavil Jezusu novo vprašanje. 

Gospod mu je nato povedal priliko, v kateri nastopajo:  "neki človek", razbojniki, duhovnik, levit, Samarijan in gostilničar. Glavni junak zgodbe je predzadnji s seznama. Torej, "neki človek" se je podal na nevarno pot iz Jeruzalema v Jeriho, na kateri so tedaj redno prežali razbojniki. Ti so "nekega človeka" napadli, oropali in pošteno zdelali, tako da je obležal ob poti. Mimo sta prišla predstavnika judovskega versko-političnega establišmenta, ki se nista zmenila za ranjenca. Potem  je prišel mimo pripadnik samarijanskega ljudstva, ki ni bilo v tistem času pri Judih niti najmanj v čislih. O, glej to čudo, Samarijan je oskrbel  ranjenca, ga  spravil do prvega gostišča in  gostilničarju plačal za njegovo nadaljnjo oskrbo. (cf. Lk 10,29-35) Kaj takega si v tistem času nihče ni mogel predstavljati! Na koncu je Jezus zastavil učitelju postave vprašanje, kdo od onih treh na cesti je bil bliže ranjencu. Učitelj je le s težkim srcem odgovoril, kateri. Po čem sklepamo, da s težkim srcem? Mož kar ni mogel izdaviti besede Samarijan, zato mu  je dal opisni odgovor: "Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje."  Jezus mu je nato velel, naj tudi on tako ravna. (v. 37)

Ker sem o tej priliki nekoč  pisal z drugega zornega kota, želim v tem sestavku na kratko izpostaviti dve  stvari: Jezusov odnos do tujcev in njegov odnos do tistih, ki niso iskreni pri zastavljanju vprašanj. 

Starozavezno cerkev ali Božje ljudstvo so sestavljali le pripadniki enega samega ljudstva, to so bili Izraelci, pozneje Judje. Mojzesova postava sicer govori o tem, da je treba tujce, ki so živeli med Božjim ljudstvom obravnavati enako kot domačine: "Če pri tebi biva tujec v vaši deželi, ga ne zatirajte! Tujec, ki biva med vami, vam naj bo kakor domačin, kakor eden izmed vas! Ljubi ga kakor sebe, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi; jaz sem GOSPOD, vaš Bog." (3Mz 19,33.34) Po drugi strani se Izraelci niso smeli ravnati po običajih sosednjih ljudstev in tistih, ki so pred njimi živela v Palestini:  "Izpolnjujte torej, kar sem ukazal izpolnjevati; ne ravnajte se po gnusnih zakonih, kakor so počeli pred vami, da se ne onečistite z njimi; jaz sem GOSPOD, vaš Bog." (3Mz 18,30) In: "Dajte zdaj hvalo GOSPODU, Bogu vaših očetov, in izpolnite njegovo voljo. Ločite se od ljudstev dežele in od tujih žena!" (Ezr 10,11) V Jezusovem času so dajali Judje absolutno prednost negativnemu odnosu do tujcev, kar pa Jezus zavrača. On je na drugem mestu zelo razločno povedal, da on ni le judovski Mesija, ampak Mesija sveta: "Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir." (Jn 10, 16) Jezus je dal že takrat na znanje, da bodo novozavezno Božje ljudstvo sestavljali Judje in pogani in seveda Samarijani, ki so bili nekje vmes.

Zdaj pa še nekaj besed o Jezusovem ravnanju z neiskrenim spraševalcem. Kljub očitno nepoštenim namenom  spraševalca ga Jezus ni grobo zavrnil, ampak mu je odgovoril z novim vprašanjem. Ko mu je pismouk pravilno odgovoril, mu je Jezus pritrdil. Ko se je začel mož  izmikati s podvprašanjem, kdo naj bi bil njegov bližnji, mu je Jezus odgovoril s priliko in ga tako privedel do ustreznega odgovora. Nobene grobosti, nobenega zavračanja, poniževanja ali česa podobnega. Predvsem je pokazal veliko mero potrpežljivosti, pa tudi ljubezni do človeka, četudi slednji ni ravno kazal znakov  iskrenosti. 

Torej, kot pravi komentar v Angleški standardnem prevodu Biblije (ESV se pravo vprašanje ne glasi: "Kdo je moj bližnji?" ampak: "Kako biti drugemu bližnji?"  Odgovor najdemo v Jezusovem odnosu in ravnanju s tujci ter ljudmi, ki zastavljajo vprašanja, pa pri tem nimajo čistih namenov.

Moč evangelija

Zanesljivo je, da so vsi ljudje  neukrotljivi, dokler jih Kristus ne obvlada z evangelijem.

~ Jean Calvin