21/01/2009

Maša, maša, maša...

Naši mediji nas zadnje dni tako pridno bombardirajo z mašami, ki naj bi jih v teh dneh imeli v ZDA ob inavguraciji novega predsednika, da sem se že skoraj ustrašil, da so vsi Američani prečkali Tibero (kot pravijo tistim, ki se spreobrnejo v rimsko katolištvo).

Novinarji nas obveščajo, da je predsednik Obama obiskal to mašo, nato spet drugo mašo, pa tisto mašo v episkopalni cerkvi svetega Johna (čeprav imamo Slovenci že zelo dolgo svoje lastno poimenovanje za tega Janeza). Danes so v nacionalni katedrali v Washingtonu (gre za katedralo episkopalne cerkve, ki je ameriška varianta anglikanske cerkve) po poročanju našega TV dnevnika "mašo [...] darovali predstavniki različnih verskih skupnosti". Kako je to mogoče, mi ni jasno. Namreč, da bi darovali mašo predstavniki različnih verskih skupnosti. Protestanti je že niso darovali. Po mojem sklepanju je šlo za skupno molitveno bogoslužje različnih krščanskih cerkva, ali celo za molitveno srečanje različnih religij. Ampak maša to zagotovo ni bila.

Tako večkrat poslušamo o protestantskih in celo o muslimanskih mašah. Pred leti, ko je prišlo do kolektivnega samomora članov neke sekte v Ugandi, je po poročanju naših slabo obveščenih novinarjev, mašo opravila kar neka ministrica (pozabil sem, kateri resor je vodila). V resnici je seveda šlo za žalno komemoracijo. Ob smrti princese Diane smo neštetokrat slišali o žalni maši v westminstrski katedrali, šlo pa je za žalno ali pogrebno bogoslužje v westminstrski opatiji (ki je kak kilometer vstran od katedrale podobnega imena).

Nekateri bi se res lahko poučili, da je maša obred v rimskokatoliški, pravoslavni in predkalcedonskih cerkvah, pri katerem naj bi se ob posvetitvi kruha in vina ("spremenjenje") ponovno, a na nekrvav način, daroval Kristus. Protestanti ne verjamemo v Kristusovo ponovno darovanje, zaradi česar zavračamo izraz maša in seveda doktrino o mašni daritvi. Razen tega bi lahko izraz maša uporabili kvečjemu za obhajanje Gospodove večerje, ker po zunanji obliki spominja na mašo (švedski luteranci temu obredu res pravijo maša), čeprav gre, teološko gledano, za nekaj drugega. 80. člen Heidelberškega katekizma reformirane cerkve govori zelo ostro in brez prizanašanja: "Maša torej ni v osnovi nič drugega kot zatajitev edine daritve in trpljenja Jezusa Kristusa (Heb 9 in 10) na križu in prekleto malikovalstvo." Toliko o tem. Molitvena bogoslužja, pri katerih ni Gospodove večerje, se pa sploh razlikujejo od maše.

Na osnovi povedanega menim, da bi bil že skrajni čas, da bi se novinarji v naših medijih že enkrat priučili tudi izrazoslovja s področja religijskih praks. Ni tako komplicirano, kot bi se komu zdelo na prvi pogled.


Ni komentarjev: