Edina Marijina zahteva

Vir slike: Wikipedia

Svatba v Galilejski Kani je eden izmed precej znanih novozaveznih dogodkov, čeprav pripoveduje o njem le apostol Janez v svojem evangeliju. Na svatbi se je gostiteljem zgodila nerodnost, ker so slabo preračunali, koliko pijače potrebujejo, zaradi česar so naročili premalo vina, tako da ga je prehitro zmanjkalo. Skoraj bi prišlo do blamaže, tedaj pa se je  v zadevo vpletla Gospodova mati Marija, ki je na nevšečnost opozorila svojega  Sina.  Kot nam je najbrž vsem znano, je Jezus rešil ta problem, toda to ni namen tega pisanja. 

V omenjenem odlomku najdemo eno samo in edino Marijino zahtevo, ki jo je zapisal katerikoli od bibličnih piscev. To je zahteva, ki jo je Marija dala služinčadi: "Kar koli vam reče, storite." (Jn 2,5)  Danes mnogi ljudje po svetu verujejo, da je Marija rekla to in ono, toda kar trdijo, nima nobene svetopisemske osnove. Pred nami je praznik "Marijinega vnebovzetja."  V spletnem Časniku lahko ob tej priložnosti lahko med drugim preberemo naslednje: 

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.

Gre za besedilo, ki se v rimskih sferah  v takšni in podobni obliki pojavlja vsako leto ob omenjenem prazniku. Toda, kaj sta sploh ta pisna vira in ostali navedeni viri?  Rimski škof Gelazij (za njim pa še Hormizd) je leta 500 razglasil Zaspanje za prepovedan spis, Timotej Jeruzalemski je zelo nezanesljiv vir, saj niti ni dokazano, ali je ta mož kdajkoli živel, Efrem Sirski je glede na čas, v katerem je živel, še najbližji 1. stoletju, ga pa  demantira njegov sodobnik sv. Epifanij, ki pravi, da o Marijini smrti ni nič znanega. Enako govorita sv. Hieronim in sv. Izidor Seviljski. Janeza Damaščana ne moremo umestiti v prva stoletja krščanstva, saj je živel v 7. in 8. stol. Gre torej za človeško izročilo in za človeške nauke. O teh in takih naukih ter izročilih pa je Jezus rekel naslednje: "Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi. S svojim izročilom, ki ga izročate, razveljavljate Božjo besedo. In še veliko podobnega delate." (Mr 7,7.13)  Papežniki velikokrat očitajo nam evangelijskim, da zaničujemo Marijo in podobne nesmisle. Toda ravno mi smo tisti, ki resnično spoštujemo edini v Svetem pismu zapisan ukaz, ki ga je dala Marija: "Kar koli vam reče, storite."

Jezus je izrecno nasprotoval razveljavljanju Božje besede s človeškim izročilom, zato vsak nauk preverjamo skozi sito Božje besede. S tem delamo tisto, kar ukazuje Marija, ona pa ukazuje, naj poslušamo njenega Sina. On je rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 4,6)  Nič ne omenja, da bi prišli k njemu po Mariji, po priprošnjah svetnikov, po papežu ali kakemu drugemu pastirju cerkve. Marija nas lahko le usmeri k Jezusu: "Kar koli vam reče, storite." Niti Marija niti Jezus niti noben apostol ali evangelist ni zapisal, da bi se morali pri svojih prošnjah obračati na svetnike ali Marijo. To je navadno  človeško izročilo, na katero se zanaša institucija rimske cerkve, a žal ne le nje.

Sv. Peter je v nekem svojem govoru rekel: "V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili." (Apd 4,26) Marija je sicer rodila Odrešenika na ta svet, toda v njej ni odrešenja. Ona ni nobena soodrešenica (coredemptrix), kar ji pripisujejo mnogi v rimskih krogih. Nekdo lahko zmoli dnevno devet rožnih vencev, a ostane brez odrešenja, kajti odrešenje je edino in samo v Jezusu Kristusu!  Jezus pravi: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.  Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,17.18) Edini pogoj za odrešenje je vera v Božjega Sina Jezusa Kristusa, ki je umrl za naše prestopke in vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3.4). V njem imamo in uživamo popolno opravičenje (cf. Apd 13,38.39). Ko so Judje vprašali Jezusa, kaj naj storijo, da bodo delali Božja dela (cf. Jn 6,28), jim ni odgovoril: "Žrtvujte več živali, dajte denar za vzdrževanje templja, opravljajte take in drugačne pobožnosti, pomagajte tem in onim" ampak: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." (Jn 6,29) Vera je roka, s katero lahko sprejmemo odrešenje. Sveti Pavel piše v pismu Rimljanom: "Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen." (Rim 10,9) Tudi on nikjer ne pravi, da je za odrešenje treba opravljati take in take molitve, pobožnosti in dobra ter spokorna dejanja, ampak preprosti verovati v Jezusovo na križu dokončano delo, ki se je zaključilo z vstajenjskim finalom ter izpovedovati vero vanj. Zelo enostavno. Evangelij je preprost, ljudje smo tisti, ki radi zapletamo stvari.

Odrešenje pa ni nekaj, kar bi lahko danes imeli, jutri izgubili, pojutrišnjem spet dobili in tako naprej. Tako učijo v Rimu in žal še marsikje. Jezus pravi drugače: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel,  kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal.  Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan.  Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,37-40)  Božja beseda nam daje gotovost vere. Če poslušamo Jezusa in mu verujemo, smo med tistimi, ki mu   jih je dal nebeški Oče. Kdorkoli pride v skladu z Očetovo voljo k Jezusu, ima gotovost odrešenja. Vsakdo, ki pride k Jezusu,  ima večno življenje, ker je taka Očetova volja. Kdor je Božji otrok, ne more biti jutri hudičev otrok, pojutrišnjem spet Božji otrok, čez teden dni hudičev itn. Danes v milosti, jutri brez milosti? To je v popolnem nasprotju s tem, kar uči Jezus! Je pa skladno z naukom Rima, Konstantinopla, arminijancev različnih barv in še koga. Ko govori Jezus o svojih "ovcah", pravi: "Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke." (Jn 10,28.29) To pomeni, da kdor je odrešen, je definitivno odrešen! Sam Jezus nam svojo besedo jamči, da so tisti, ki vanj verujejo, varni in jih nihče ne more iztrgati iz njegove ter Očetove roke.  Apostol Janez pravi: "To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina." (1Jn 5,13) Še eno zagotovilo, torej. Večnega življenja nimamo, ker bi molili k Mariji in svetnikom, hodili k mašnim daritvam, prejemali zakramente, pripadali tej ali oni cerkvi, denominaciji ali sekti in podobno, ampak zato, ker / če verujemo v ime Božjega Sina Jezusa Kristusa. V njem je popolno zagotovilo našega odrešenja. 

Marija nas uči in od nas zahteva:  "Kar koli vam reče, storite." Jezus pravi: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." Ali veruješ vanj?