V sebi nimaš vrednosti, s katero bi plačal

V soboto, 22. oktobra sem postal pozoren na pesem nedavno preminulega slovenskega pesnika Daneta Zajca, objavljeno v časniku Delo. Pesem me je pretresla predvsem zaradi brezizhodnosti, katero odraža, glasi pa se takole:

Za vse boš plačal.
Največ boš plačal za svoje rojstvo.
Jata zasmehljivih ptic te bo zasle-
dovala
skozi življenje.
Ob uri miru
in ob uri nemira
se bo spuščala na tvoje prsi.

Terjala bo plačilo.
In ti boš dajal in dajal.
Ampak odrešitve ne bo nikoli.
Ker ni nikjer odpuščanja.
Nikjer ni odrešitve za človeka.
V sebi nimaš vrednosti,
s katero bi plačal.
In sam si plačilo za vse.

Ne poznam natančno pesnikovega svetovnega nazora. Je pa njegova pesem zanimiva, saj med drugim izraža nekatere pomembne resnice, ki so lastne tudi nam kristjanom in jih tisti del sekularnega humanizma, ki izhaja iz razsvetljenske paradigme o dobrem človeku, zavrača. Kristjani verujemo, da bo treba nekoč vse plačati: "Plačilo za greh je namreč smrt." (Rim 6,23)
"Glej, pridem kmalu in z mano pride moje plačilo, da povrnem vsakomur po njegovem delu." (Rz 22,12) Tudi Sveto pismo torej pravi, da bo nekoč treba polagati plačilo, nakar bo sledilo ali večno življenje ali večna ločenost od Božjega obličja. Srednje poti ne bo.

"In ti boš dajal in dajal," pravi pesnik. Ljudje se v glavnem kar dobro zavedamo, da je v situaciji, v kakršni smo, treba nekaj storiti. Zato dajemo, dajemo, dajemo... Delamo, delamo, delamo... Opravljamo najrazličnejša dela in upamo, da nas bodo naša dela in naša dobrota pripeljali v raj, "če že je čisto slučajno kaj na tem". Ampak to je zmota, velika zmota. Pesnik ugotavlja, da človek nima v sebi vrednosti s katero bi lahko plačal. Ni denarja niti del niti trudov in naporov, s katerimi bi lahko poplačali svoj dolg. Zanimivo, kako se nek pesnik, ki ni kristjan, zaveda tega dejstva.

So pa tudi stvari, ki se jih pesnik ne zaveda. Pri tem mislim predvsem naslednje: "Ker ni nikjer odpuščanja. Nikjer ni odrešitve za človeka." Res je, znotraj tega sveta ni nikjer odpuščanja in odrešitve, je pa pri Bogu. Jezus je nekoč rekel ob neki priložnosti: "Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče. (Mr 10,27) Tudi odpuščanje obstaja, čeprav ne pri ljudeh: "V njegovem (t.j. Kristusovem, op. Dizma) imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov". (Lk 24,47)

Že kar standardno citirano mesto iz Svetega pisma, ki govori o tem, da je odrešitev možna in pripravljena pa je: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Jezus Kristus nam s svojim na križu dokončanim delom jamči, da odrešenje obstaja, in da je to odrešenje v Njem.

Pesnik pravi: "In sam si plačilo za vse." Ne, ni res, če bi bil sam plačilo, ne bi mogel nikoli poplačati, ampak bi ostal pogubljen. Drug je, ki je plačal zame: "Nato pa je prišel Kristus kot véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile... je stopil v svetišče enkrat za vselej, ... s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje." (Heb 9,11.12) Cena je plačana, odkup je izvršen, rešitev obstaja, ali, kot pravi apostol Pavel: " V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti." (Ef 1,7)

Videli smo, da je pesnik postavil pravo diagnozo za bolezen človeštva, a zanjo ne pozna zdravila. Še več, znašel se je v brezizhodni situaciji. Zaveda se človekove omejenosti, šibkosti, nesposobnosti samoodrešitve, a na koncu ostane brez rešitve problema. Koliko čudovitim in poštenim ljudem se to dogaja! Pa vendar obstaja rešitev na dosegu roke: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2) Res je, čas je pravi in kdor ne pozna odpuščanja in odrešenja, ga vabim, da sprejme Jezusa Kristusa za svojega Odrešenika in Gospoda. Jezus Kristus govori: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Rz 3,20)

Opomba: Vsi svetopisemski navedki so vzeti iz SSP