"Najbolj ekstremna oblika genocida"

Antisemitizem je bil pred drugo svetovno vojno razširjen tudi med vsemi slovenskimi družbenimi sloji in s tem vsemi političnimi strankami, pravi zgodovinar Andrej Pančur z Inštituta za novejšo zgodovino.

Dostop do članka  v Delu >>>>>>>>>>



     

Rimska volkulja menja dlako, svoje narave pa ne

Rim ima  zadnjih približno petdeset let polna  usta ekumenizma, kar povzroča precejšnjo vzhičenost v nekaterih protestantskih in drugih nerimskih krogih, vsake toliko pa pride do kakega razočaranja, ko naivneži izvedo, da se Rim ne spreminja, ampak pričakuje od drugih, da bodo prej ali slej prišli pod njegov vpliv, na koncu pa pod  njegovo duhovno nadoblast.

Včeraj zvečer sem na Facebooku naletel na   razmišljanje superintendenta Protestantske reformirane krščanske cerkve v Republiki Hrvaški, dr. Jasmina Milića, ob nedavnem "ekumenskem" incidentu, ki se je zgodil v Osijeku. nakar sem poiskal še več podatkov o tej zadevi. 

Pred tednom dni so imeli v osiješki kapucinski cerkvi ekumensko bogoslužje, ki se ga je hotel udeležiti tudi diakon Hrvaške starokatoliške cerkve Mario Čengić. Tega je đakovsko-osiješki pomožni škof dr. Đuro Hranjić poklical in mu rekel: "Izvolite zapustiti cerkev (...) vi ste ekskomunicirani iz katoliške cerkve (...) mi ne moremo biti za isto mizo." Izgon diakona Čengića ni bil nič kaj bratski. Mario Čengić je bil prej učitelj rimskokatoliškega verouka, nakar je prestopil v Starokatoliško cerkev in tam prejel red diakonata.

Res je, da je gospod Čengić zapustil Rimsko cerkev in si izbral drugo veroizpoved. Glede na mednarodne deklaracije je to njegova pravica. Po drugi strani kaže Rim zadnje čase veliko veselje nad prestopanjem anglikanskih škofov, duhovnikov in vernikov v Rimsko cerkev (kar je omenjeno tudi v razmišljanju dr. Milića).  Rimska cerkev s tem dejanjem znova dokazuje, da ima dvojna merila, je torej kot starorimski bog Janus z dvema obrazoma. Ves njihov ekumenizem ima en sam cilj: spraviti vse "ločene brate" pod palico rimskega škofa, da bi nastala po njihovem "ena čreda in en pastir".  Po njihovem je seveda ta pastir papež, po našem pa Kristus.

Vijesti >>>>>>>>>>>>

Vera v tistega, ki ima oblast - II. del

V pridigi (ali govoru) na gori je Jezus nastopal, oziroma govoril kot tisti, ki ima oblast, in ne kot so to počeli pismouki, ki so se v svojih nastopih vedno sklicevali na druge avtoritete (cf. Mt 7,29).

Pred tednom dni smo preleteli dve Jezusovi ozdravljenji, ki sta sledili govoru na gori. Danes se bomo posvetili še dvema čudežema: enemu, ki se nanaša na intervencijo v naravne zakone in drugemu, ki se nanaša na posredovanje v področje zlih duhovnih sil.

V Mt 8,23-27  stopijo Jezus in učenci v čoln, da bi se prepeljali čez Galilejsko jezero. Naenkrat je nastal vihar in začel premetavati plovilo, Jezus pa je mirno spal. Povsem razumljivo je, da so bili učenci prestrašeni in so ga zbudili, za kar pa niso od njega  poželi pohvale:  "Dejal jim je: 'Kaj se bojite, maloverni?' Tedaj je vstal, zapretil vetrovom in jezeru in nastala je globoka tišina." (v. 26) Izraz maloverni ne pomeni, da bi bili učenci brez vsake vere, ampak, da je bila njihova vera pomanjkljiva. Tudi nam se rado zgodi, da nam v določenih situacijah skorajda zmanjka vere.  V zgornjem primeru so se njegovi sopotniki začudili, saj se je dokazal kot tisti, ki je nad naravnimi zakoni.

V nekaj naslednjih vrsticah, torej v Mt 8,28-34 pa se ni spopadel z naravnimi silami, ampak je nastopil  "proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam" (Ef 6,12). Srečanje z dvema človekoma, ki so ju obsedali demoni zagotovo ni nekaj, kar bi si nekdo moral posebej  želeti. Njuni posedovalci so se zavedali, da se jim je približal tisti, ki ima oblast, kar dokazuje vprašanje:  "Kaj imava s teboj, Božji Sin? Ali si nas prišel sèm pred časom mučit?" (Mt 8,29) Iz drugega stavka je razvidno,  da so tudi zelo dobro vedeli, da bodo ob določenem času v prihodnosti deležni Božje končne kazni, od tod njihov izraz "pred časom". Jezus je rešil problem tako, kakor so sami želeli (cf. v. 31) ter jih poslal v čredo svinj, ki se je nato zapodila v jezero (cf. v.32). Od destruktivnih duhovnih sil česa manj uničujočega tudi ni bilo pričakovati. Usoda  svinj je predpodoba končne usode demonov v ognjenem jezeru (cf. Raz 20,10). Čez kaka tri leta je Jezus s svojo smrtjo na križu in vstajenjem izvršil  prelomno zmago nad peklenskimi silami  (cf. Kol 2,12-15).

Reakcija Gadarenov, tamkajšnjega lokalnega prebivalstva, je razumljiva. Bali so se in prosili Jezusa, naj odide iz njihovih krajev (cf. Mt 8,34). Človek v svojem naravnem stanju niti ne more reagirati drugače, kot da reče Jezusu naj odide. Za kaj več je potrebna milost. Po tej milosti je človek deležen vere v tistega, ki ima oblast. Želim, da bi jo Bog podelil vsem, ki so kakorkoli zašli na to stran.

Evropski parlament sprejel resolucijo o verski svobodi

Evropski parlament je sprejel resolucijo o verski svobodi v kateri obsoja nasilje in diskriminacijo na podlagi vere ter poziva EU naj pri svojih pogodbah s tretjimi državami zahteva spoštovanje krščanske veroizpovedi.

Izjavo objavljamo v celoti.

Izjava je objavljena na spletni strani Časnika >>> 

Več o tem na spletni strani predsednika evropskega parlamenta. >>> 

Vera v tistega, ki ima oblast

Tradicionalni lekcionar ima za tretjo nedeljo po razglašenju izbrano evangeljsko berilo iz Mt 8,1-13. V predhodnih treh poglavjih (znameniti Govor na gori) se Jezus razodeva kot Mesija z besedo, v 8. in 9. poglavju pa z dejanjem. 

Prva vrstica našega besedila pomeni prehod od Govora na gori k oznanjevanju nebeškega kraljestva preko znamenj: Jezus sestopi z gore, spremljajo pa ga "velike množice". Temu sta sledili dve ozdravljenji, v kateri sta bila vključena en marginalec in en tujec, skratka človeka, ki nista spadala v običajno judovsko družbo.

K Jezusu je najprej pristopil "gobavec", torej človek s neko nadležno  kožno boleznijo (uporabljeni izraz gobavost lahko pomeni več kožnih bolezni). Ljudje s to vrsto bolezni so bili obredno nečisti, pa tudi tisti, ki se je take osebe dotaknil, je bil obredno nečist (prim. 3Mz 13.14). Gobavec mu je rekel: "Gospod, če hočeš, me moreš očistiti." (v. 2b) S tem je izrazil naslednje: z besedo "Gospod" je priznal Jezusovo božanskost in hkrati  izpovedal vero vanj in v njegove zmožnosti: "Gospod, če hočeš, moreš očistiti.".  Gospodov odgovor je bil seveda: "Hočem, bodi očiščen!" (v. 3) Pri tem se ga je Jezus dotaknil, ne da bi sam postal obredno nečist. Možakarju je prepovedal, da bi o dogodku govoril naokrog,  ampak mu je rekel, naj gre k duhovniku, ki bo ugotovil in  potrdil ozdravljenje. Jezus ni hotel pritegovati množic, da ga hodile občudovat zaradi znamenj in čudežev.

Naslednji dogodek je bilo ozdravljenje služabnika rimskega stotnika, torej častnika okupacijske vojske. Luka pričenja ta dogodek malo drugače (prim. Lk 7,1-5). Za razliko od Mateja, ki je pripoved skrajšal,  nam pove, da je stotnik povabil Jezusa preko drugih oseb. Ko sta se srečala, je častnik rekel Jezusu: "Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: 'Pojdi' in   gre; in drugemu: 'Pridi' in pride; in svojemu služabniku: 'Stôri to' in stori." (vv. 8.9) Rimski častnik je bil pogan in je vedel, da postane Jud, ki stopi v poganovo hišo, obredno nečist. Zato je začel z besedami: "Gospod, nisem vreden" itn. Toda, vera, ki jo je Rimljan  v čisto oficirski maniri izrazil  z nekaj stavki, je Jezusa tako osupnila, da je rekel: "Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere," (v. 10b) na koncu pa: "Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!" (v. 13) In se je zgodilo. 

Oba dogodka imata skupno to, da se Jezus v njih ni ukvarjal niti z judovsko elito niti s povprečnimi pripadniki judovske družbe, ampak v enem primeru s človekom, ki je bil na družbenem obrobju, v drugem pa s takim, ki ni pripadal tej družbi in kulturi. Še več,  Jezus je pohvalil vero tujca in napovedal: "Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Sinovi kraljestva pa bodo vrženi ven v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi." (vv. 11.12) Telesna, oziroma rasna, jezikovna, razredna ali religijska  pripadnost izvoljenemu ljudstvu ni nikakršno jamstvo za zveličanje. To, kar sta imela gobavec in rimski stotnik je bila vera v tistega, ki ima oblast. Po njej sta se razlikovala od ostalih.

Naj Bog vsem podeli to vero!



 

Polomijada v "slovenski" cerkvi

Kaj se dogaja v cerkvi, ki sama o sebi rada pravi, da je slovenska, v resnici pa je rimska:

Ko smo pred časom brali novice o propadanju in izginjanju ameriških župnij in finančnem polomu velikih škofij, ki so morale plačevati podkupnine ali pa odškodnine zaradi pedofilskih zločinov tamkajšnjih duhovnikov in prikrivanja zločincev med tamkajšnjimi škofi, se nam še sanjalo ni, da utegne kaj gmotno tako hudega doleteti tudi Cerkev na Slovenskem. Ne samo Američane torej, tudi Slovence, pa ne samo Cerkev.

Takrat se je zdelo skoraj pravično, da kazen plačujejo tisti, ki so storilce skrivali, in tudi njihovi verniki. Zdaj smo pretreseni, ko v Vatikanu povedo, da nimajo nič opraviti z napakami mariborske nadškofije. Vse njene zablode in njeno pogoltnost bo plačala Cerkev na Slovenskem, z njo njeni verniki in trideset tisoč varčevalcev, ki so mariborski škofiji zaupali[...]

Dostop do članka "Sveti polom" v Mariboru v  časniku Delo>>>> 

Kako je že rekel Jezus?  "Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo.   Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce." (Mt 6,19-21)  Malo naprej pa: "Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu." (Mt 6,24)

Čudna "vladavina ljudstva"

 Na spletni strani KUL24.si lahko preberemo naslednje: 

V sredo dopoldne se je zgodil eden najhujših homofobnih napadov na svobodo izražanja v Evropi v zadnjih letih. Klemen Mišič, državni nadzornik za varstvo osebnih podatkov, je namreč na pobudo za zdaj neznanih prijaviteljev izvedel cenzuro na spletni strani www.24kul.si in prepovedal objavo javno dostopnih službenih elektronskih naslovov predsednika države, predsednika vlade, poslank in poslancev, ministric in ministrov ter nekaterih drugih državnih uradnikov. Odločbo si lahko preberete.

 Več na spletni strani KUL24.si>>>> 

Moj komentar:
res čudna in nenavadna je demokracija, ali po domače vladavina ljudstva, v kateri je treba pred ljudstvom skrivati naslove tistih, ki temu ljudstvu vladajo v imenu taistega ljudstva.

 

Kana

Kana Galilejska bi bila verjetno danes od vseh pozabljen kraj, če se ne bi v njem zgodil prvi Jezusov čudež. Dogodek je opisan v Janezovem evangeliju 11,1-11. Za kaj je pravzaprav šlo?

• V Kani je bila neka svatba, na katero so bili povabljeni tudi Jezusova mati, Jezus in njegovi učenci.
• Zmanjkalo je vina.
• Jezusova mati posreduje ta podatek Jezusu.
• Jezus odvrne materi: "Kaj imam s tabo žena? Moja ura še ni prišla." Te besede zvenijo danes trdo, toda  v kontekstu takratnega načina izražanja gre za vljudno zavrnitev. S temi besedami  je izrazil, da še ni napočila ura njegovega križanja, ko bo  izpolnjeno, oziroma dovršeno njegovo dejanje sprave za greha sveta. V tem trenutku seveda nihče ni vedel, kaj je hotel Jezus izraziti s svojimi besedami.
• Marija naroči strežnikom, naj naredijo vse, kakor jim bo naročil Jezus.
• Jezus naroči strežnikom, naj napolnijo kamnite vrče (bilo jih je šest), ki so bili sicer namenjeni obrednemu umivanju, z vodo. 
• Voda se je spremenila v izvrstno vino.

To bi bila kratka in jedrnata obnova dogodka. Rimski katoličani vidijo v dogodku predvsem Marijino "sredniško vlogo" in dokaz, kako še danes Marija posreduje za  ljudi. Če je tedaj, zakaj ne bi tudi danes? Marija je res imela določeno vlogo pri tem dogodku. Nikjer v Svetem pismu pa ne piše, da bi to počela tudi sedaj, kot tudi nikjer ne piše, da bi se voda še danes kakorkoli spreminjala v vino (kaki zviti gostilničarji izvedejo ta čudež kvečjemu v obratni smeri). Skeptiki se seveda takemu dogodku kvečjemu posmehnejo. Richard Wurmbrand  piše, da je nek profesor kemije v eni od nekdanjih držav vzhodno od železne zavese svojim študentom "pričaral"  iz vode nekaj, kar je sicer imelo videz vina, a si potem tistega napitka  ni upal popiti.  Nekateri kristjani, predvsem taki iz raznih ameriških logov, delajo na temelju jezikovnih analiz  iz dogodka celo znanost, dokazujoč, da pravzaprav ni šlo za fermentirano vino, ampak za grozdni sok.

Kakorkoli, Jezus tega dejanja ni naredil, ker bi hotel fascinirati zbrano množico, ampak v precejšnji meri zato, da bi gostitelja, torej ženina, spravil iz zadrege, v kateri se je  le-ta znašel zaradi slabega načrtovanja pri pripravi zadostne količine  pijače.  Samo  dejanje pa ima tudi globoko simboličen pomen.  Vino je v Stari zavezi znamenje obilja in simbol veselja. Pri tem je seveda mišljena pravilna uporaba vina, ne njegova zloraba! To spremenjenje vode v vino je simboliziralo, oziroma anticipiralo  obilje Božje milosti, ki je prišla po Jezusu Kristusu in smo je deležni po njem ter po njegovi krvi, preliti za odpuščanje grehov:  "V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti."  (Ef 1,7)

V Jn 2,11 je poudarjeno, da pomeni ta dogodek za prvo Jezusovo znamenje. Iz tega sledi, da v otroškem in mladostniškem obdobju Jezus ni delal nobenih znamenj in čudežev, o katerih pišejo razni apokrifni "evangeliji". Še eno pomembno dejstvo, ki je tudi izpostavljeno v 11. vrstici  pa je to, da so njegovi učenci po tem dogodku verovali vanj. Za nas pa veljajo Jezusove besede: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,29b)

Nista razumela

 Moj današnji zapis se nanaša na besedilo iz Lukovega evangelija 2,41-52. Gre za eno od redkih pričevanj o Jezusovem otroštvu, ki je hkrati zadnje.

Marija in Jožef sta, kot opisuje evangelist, vestno izpolnjevala Postavo glede praznovanja pashe in v ta namen vsako leto z  Jezusom potovala v Jeruzalem. Enako sta naredila, ko je bilo Jezusu dvanajst let.Ta potovanja so bila najbrž zelo zanimiva, saj so tedaj Judje množično, v karavanah obiskovali svoje sveto mesto in se potem iz njega vračali. V omenjenem primeru se jima je pripetilo, da sta, ko sta se vračala, ostala brez njega,  sprva misleč, da je našel kako družbo. Toda potem sta ugotovila, da ga ni in sta se vrnila v Jeruzalem.

Ko sta ga končno našla v templju in ga je Marija prijazno pokarala, ker se jima je ob vrnitvi domov izmuznil, jima je odgovoril: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" (Lk 2,49)  Tu jima je dal razločno vedeti, da se zaveda, da je Božji Sin. Toda Pismo pravi dalje: "Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel." (Lk 2,50)

Nista razumela! Danes mnogi ljudje kažejo začudenje, kako sploh lahko kristjani verujemo v "take pravljice", kot je deviško rojstvo, učlovečenje druge Božje osebe in kar je še takega. Logično se jim sicer zdi, da so ljudje verjeli v te reči v tistih davnih časih,ko so bili še "tako zaostali" in podobno.  Toda iz zgoraj zapisanega je razločno razvidno, da tudi v tistih "zaostalih časih" Jožef in Marija, podobno kot sodobni skeptiki,  nista doumela Jezusovih besed, kot že nekaterih drugih stvari, ki so se zgodile  pred tem. 

Ko je Mariji angel Gabriel oznanil, da bo spočela in rodila Sinu Najvišjega (cf. Lk 1,31-33), so bile njene prve besede: "Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?" (Lk 1,34) Mariji je bilo torej popolnoma jasno, da otrok ne nosijo štorklje, niti se po naravni poti ne pojavijo kar tako. Marija pa je bila tedaj zaročena z Jožefom. Ampak, ko je ta spoznal, v kakem stanju je njegova zaročenka:   "Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil." (Mt 1,19) Tudi njemu je bilo jasno, da device skladno z naravnim redom stvari  ne rojevajo. Šele intervencija "od zgoraj" ga je prepričala, da se je premislil (cf. Mt 1,20-24). 

Dvom, oziroma nevera  skeptikov torej ni nič novega. Gre za zgodbo, ki se vleče že vse od učlovečenja Božjega Sina. Mnogi ne sprejmejo Jezusa, učlovečene Božje Besede; tisti pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, "da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime  in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12.13) 

Bog daj vsem pravo razumevanje in sprejetje njegove učlovečene Besede!

Blagoslovljeno leto 2011

Za vse stalne, občasne in naključne bralce tega spletnika prosim, prosto po Trubarju, "milosti, miru, usmiljenja in pravega spoznanja Boga po Jezusu Kristusu", povrh tega pa tudi obilje zdravja, pristnega zadovoljstva in resnične sreče. 

Torej, vse najboljše v novem letu in naj vas na vseh potih spremlja Božji blagoslov!

"Kralju vekov pa, neminljivemu in nevidljivemu, edinemu Bogu čast in slava na veke vekov. Amen" 

(1Tim 1,17)