Čigav suženj?

Ilustracija: Joyce Thimsen. Iz: F. Ridenour, Biti kršćanin a ne religiozan. Zagreb 1978.

Perikopa za berilo na 7. nedeljo po Sveti Trojici je  odlomek iz Pisma  Rimljanom 6,19-23, govori pa, enako kot odlomek, ki smo ga obdelali pred tednom dni, o nelogičnosti greha v življenju kristjana. Naj kristjan nadaljuje z grehom, ko je bila  vendar oblast greha nad njim zlomljena? 

Vsak človek nekomu ali nečemu sužnjuje, česar seveda večina ne prizna, saj tega niti ne opazi. Toda na splošno obstajata v človekovem življenji dve vrsti sužnjevanja, sužnjevanje grehu in sužnjevanje pravičnosti. Sveti Pavel pravi glede tega: "Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost." (Rim 6,16) Tretje variante ne pozna. Preden je kristjan spoznal Gospoda, je bil tudi on suženj greha. Vsi smo torej  začeli iz istega izhodišča. Ko je kristjan svoje življenje predal Kristusu, ali bolje povedano, ko je Kristus po Svetem Duhu prevzel nadzor nad njegovim življenjem, se je legalni status kristjana spremenil za 180°. Po naravi ni več suženj greha, ampak je postal suženj pravičnosti (cf. Rim 6,18). Ta sprememba legalnega statusa vsekakor mora vplivati na kristjana,  greh torej ni več naravno okolje v katerem bi kristjan užival. kristjan se sramuje del, ki jih je nekoč počel, saj gre za dejanja, ki vodijo v smrt in pogubljenje, pa tudi Bogu niso všeč  (cf. Rim 6,21). Z življenjem v Kristusu pa je drugače: "Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje." (Rim 6,22) V nadaljevanju pa pravi: "Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Rim 6,23) 

Kot sem že zadnjič poudaril, kristjan kljub spremembi legalnega statusa še vedno greši, toda greh ni več njegovo naravno stanje, podobno kot ni naravno stanje postrvi, da bi dihala na zraku. Obstajajo krščanske denominacije, ki svojim članom postavljajo zelo striktne omejitve glede pijače, oblačenja, nekatere celo grede prehranjevanja. Svoje člane hočejo zdresirati v smehljajoče se popolneže, in to take s točno določenim nasmehom in pobožnim žargonom. Na drugi strani obstajajo taki, ki dopuščajo vse, "saj nas vendar več ne veže nobena postava," kot približno pravijo. Prava pot pa ni ne legalizem ne laksizem, prva prerada naredi farizeje, druga pa povzroči razpuščenost.  

Apostol Janez pravi zelo preprosto in dovolj jasno:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen."  (1Jn 1,8.9)  Čeprav nismo več sužnji greha, se nam torej greh še vedno dogaja. Toda Bog je  za nas pripravil zdravilo, to je priznanje. On naj nam tudi pomaga, da bo takih zdrsov v našem življenju čim manj.