 |
| Crystal Cathedral. Vir slike: Wikipedia |
Prijazno, odprto in brez obsodb zaradi preteklih zablod. Ameriške (mega)- cerkve niso le zanimiv družbeni fenomen.
Na veliko parkirišče se je prilesketal bel harley-davidson. Njegov voznik je usnjeno motoristično jakno z izvezeno mrtvaško glavo pospravil pod sedež in si nadel bel klobuk. »Ko bo Kristus drugič prišel, bo prijezdil na belem konju. Takrat se bom pridružil njegovim angelom in odletel z njimi v nebesa. Pridi, brat moj, pojdiva prisluhnit njegovi besedi,« je vzkliknil, mi stisnil roko in me vodil med parkiranimi avtomobili[...]
Ameriška raziskovalca Scott Thumma in Dave Travis sta v knjigi Beyond Megachurch Myths pokazala, da so megacerkve večplasten in zelo raznolik družbeni pojav, ki ga ni mogoče zajeti samo s slikovitimi opisi cerkvenih šovov in zgodbami o premožnih pastorjih, ki se v zasebnem življenju predajajo vsem prelestim posvetne slave dolarskih milijonov. Strinjala sta se, da megacerkve pestijo vse težave velikih organizacij (neosebnost …), da iz svetega pisma pogosto izpuščajo manj prijetna poglavja in da včasih za ozvočenje porabijo več denarja, kot ga namenijo brezdomcem. Vendar sta opozorila tudi, da so Američani tradicionalno veren narod, za katerega cerkev pomeni prostor za molitev in srečanje z Bogom. Ne glede na njeno velikost, organizacijsko strukturo in arhitekturne značilnosti.
Avtorja poudarjata, da so Američani že od konca druge svetovne vojne izpostavljeni velikim megaorganizacijam (bolnišnicam, šolam, tovarnam, zabaviščnim parkom, nakupovalnim središčem …) ter ideologiji osebne svobode in individualne (potrošniške) izbire. Zato verjameta, da so ameriške megacerkve – tako kot nekoč velike evropske katedrale – predvsem odsev družbenih, političnih in kulturnih okoliščin, v katerih poskušajo ameriški verniki izpolnjevati potrebe po duhovnosti, pastorji pa učinkovito širiti božjo (in svojo) besedo[...]
Avtorja poudarjata, da so Američani že od konca druge svetovne vojne izpostavljeni velikim megaorganizacijam (bolnišnicam, šolam, tovarnam, zabaviščnim parkom, nakupovalnim središčem …) ter ideologiji osebne svobode in individualne (potrošniške) izbire. Zato verjameta, da so ameriške megacerkve – tako kot nekoč velike evropske katedrale – predvsem odsev družbenih, političnih in kulturnih okoliščin, v katerih poskušajo ameriški verniki izpolnjevati potrebe po duhovnosti, pastorji pa učinkovito širiti božjo (in svojo) besedo[...]
Še moj PS.:
V članku se najde tudi kaka manjša terminološka napaka. V primeru omenjene lasvegaške cerkve ne gre za evangeličansko cerkve, ampak evangelijsko. V angleščini pravijo obojemu evangelical, zato je slovenskemu novinarju to rahlo težko razlikovati. Tudi uporaba termina maša je neustrezna. protestantsko bogoslužje ali bogoslužno srečanje ni maša. Sicer pa moram članek pohvaliti.
Zdaj bi pa še posebej izpostavil in pokomentiral zadnji stavek, ki sem ga zgoraj citiral. Drznem si trditi, da je oklepaj v zvezi z oznanjevanjem pastorjeve besede nepotreben. sam bi tisto "in svoje" celo posebej poudaril. V teh cerkvah bolj poslušajo človeško kot Božjo besedo. Pomembno se jim zdi predvsem to, kaj čutijo, kako se počutijo, kaj je storil Jezus za njihovo zdravje, srečo, premoženje in kar je še takega. Čisto potrošniško, toda prepričan sem, da se bo ta balon prej ali slej razpočil. Ogromno Kristalno "katedralo" v Garden Grovu (gl. sliko), kjer je ekipa dr. Roberta Schullerja in naslednikov oznanjala zvodeneli "evangelij" pozitivnega razmišljanja, bodo morali prodati. Bolje majhno, skromno in evangeljsko, kot cerkvena megaštacuna, kjer prodajajo nekaj, kar ni evangelij, ampak pastorjeva beseda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar