Zgledni primeri

  
Na tem mestu bomo na kratko preleteli vsebino besedila 1 Kor 10,1-13.  Korintska cerkev ni bila ravno neka idealna skupnost idealnih kristjanov. Idealne cerkvene skupnosti pravzaprav nikoli ni bilo in je tudi nikoli ne bo. Ravno zato, ker cerkev že od začetka ni bila idealna, so nastala Pavlova pisma, v katerih je apostol narodov opominjal in poučeval cerkve in njihove voditelje. Odlomek, ki ga tu obravnavam, ne vsebuje vseh problemov, ki so se pojavljali v korintski cerkvi, ampak le štiri.  Apostol Pavel je za vsak greh, ki je bil navzoč v cerkvi našel zgledni primer iz tistega, čemur danes pravimo Sveto pismo Stare zaveze. Obenem je pojasnil, zakaj so taki primeri  za cerkev tako pomembni.

V 1. vrstici pravi apostol Izraelcem, ki so izšli iz Egipta, "naši očetje". Korintsko cerkev so sestavljali pretežno pogani, katerim Izraelci niso bili biološki predniki. V biološkem smislu torej ni šlo za "očete" večine korintskih kristjanov.  Toda Pavel  govori o cerkvi Stare in cerkvi Nove zaveze kot o enem samem ljudstvu.  Starozavezni Izraelci sicer niso biološki, so pa zato duhovni predniki novozaveznega Božjega ljudstva.  V vrsticah 1 - 2 dalje pravi, da je bilo  starozavezno Božje ljudstvo deležno krsta v oblaku, ki jih je spremljal na poti iz suženjstva  in v morju (cf. 2Mz 13,17-14,31).

V 3. in 4. vrstici pravi:  "Vsi so jedli isto duhovno jed  in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala. In ta skala je bil Kristus."  Izraz duhovna jed aludira na mano, duhovna pijača pa na vodo, ki so jo dobili iz skale na začetku (cf. 2Mz 17,1-7) in proti koncu (4Mz 20,2-13) potovanja.  Rabini Pavlovega časa so učili, da je skala pravzaprav ves čas spremljala Izraelce. Pavel se s tem mnenjem ni strinjal, ampak je rekel, da je pravzaprav Kristus tista Skala, ki jih je spremljala. Tu torej ni bila mišljena neka dobesedna skala, ampak Kristusova duhovna prisotnost med Izraelci na njihovem popotovanju skozi puščavo.

V 5. vrstici pa pravi: "Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji. Popadali so zatorej v puščavi." Večina izmed njih ni nikoli prišla v obljubljeno deželo, ker niso verovali, ampak so  v svoji neveri počeli stvari, ki so bile v nasprotju z  Božjo voljo. Nato nadaljuje: "To se je zgodilo nam v zgled, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni."  Ne glede na to, kaj  govori svet o Svetem pismu Stare zaveze, ki ga pač interpretira v "duhu časa", je za kristjana  starozavezna zgodovina polna zglednih primerov pravilnega in napačnega ravnanja ter posledic, ki temu sledijo. 

Pavel  v vrsticah  7- 10 svari pred ponavljanjem istih grehov, kot so jih v svoji neveri počeli Izraelci na poti skozi puščavo:

• malikovanje
• spolna nemorala
• preizkušanje Gospoda
• godrnjanje

Vzrok za vse te grehe je bila v bistvu nevera. Zakaj navaja ravno te primere? Mnogi Korinčani so menili, da ni nič narobe, če v poganskem templju zaužijejo hrano, posvečeno bogovom (cf. 1Kor 8. 10,19 sl.). Znotraj korintske cerkve so bili tudi primeri spolne nemorale (1Kor 5. 16,12-22). Korintska cerkev je bila tudi zelo "karizmatična", tako zelo, da je moral Pavel to karizmatično navdušenost brzdati (cf. 1Kor 12.14). Hlastanje za duhovnimi doživetji in darovi ter pozabljanje na Darovalca je privedlo do ekscesnih primerov, tudi do preizkušanja Gospoda. Na koncu svari tudi pred godrnjanjem, ki ga sicer na drugih mestih v pismih Korinčanom ne omenja. V 11. vrstici pa apostol ponovi tisto, kar je povedal v 6. vrstici: "To se je onim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam, nad katere je prišel konec vekov." Nekdo je napisal, da živi cerkev v podaljšanem času. To je tako Pavlov kot naš čas. Njegova generacija in vse naslednje generacije smo tisti, nad katere je prišel konec vekov. Starozavezni primeri so primeri, iz katerih se lahko poučimo o pravilnem in napačnem ravnanju ter posledicah. Izraelci so bili ob izhodu iz Egipta deležni prav posebne Božje prisotnosti, a so vseeno velikokrat na celi črti odpovedali. Mi smo deležni te prisotnosti na drug način, na voljo pa imamo Svetom pismo, v katerem so popisani mnogi zgledni primeri kot vodilo pravilnega ravnanja.

Kristjani mnogokrat mislimo, da trdno stojimo, a ni vedno tako: "Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade." (1Kor 10,12) Morda gre za aluzijo na krščanske jedce v poganskih templjih. Vsekakor je ta stavek dober opomin za primer, da se kristjani  iz napačne prepričanosti v svojo neomajnost, ne bi zapletli v kake sumljive mreže in potem padli. 

 Pavel pravi v 13. vrstici: "Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati." Kristjani se velikokrat znajdemo pred različnimi preizkušnjami. Včasih so videti tako močne in nepremagljive, da postanemo malodušni. Ob malodušnosti naša vera seveda plahni in posledice so tu. Preizkušnje niso zato, da bi omagali, ampak se ob njih preizkusi naša vera. Bog ne potrebuje tega preizkusa, ampak mi. To pa preprosto zato, da bi približno poznali stanje naše vere. Hvala Bogu, ki naredi ob vsaki taki preizkušnji tudi izhod. Potrebno je le obdržati mirno kri in ga najti. Pri tem pridejo prav tudi zgledni primeri iz Svetega pisma.