Pavel obrača, Bog obrne

Korint v Pavlovem času

Neke noči pa se je Gospod prikazal Pavlu in mu rekel: "Ne boj se! Govôri in ne mólči! Zakaj jaz sem s teboj. Nihče se te ne bo dotaknil, da bi ti storil kaj zlega, kajti v tem mestu imam veliko svojih ljudi." Ostal je tam eno leto in šest mesecev ter med njimi učil Božjo besedo. 

(Apd 18,9-11)

Zgoraj opisano videnje je apostol Pavel doživel na svojem drugem potovanju, ko se je mudil v Korintu. Korint je bil v 1. stoletju po Kristusu imenitno mesto, gospodarsko in politično središče rimske province Ahaje. Mesto je imelo status rimske kolonije, v njem so prevladovali rimski običaji in rimsko pravo. V tem kozmopolitskem kraju so bile prisotne različne religije, v njem pa je živelo tudi veliko Judov. 

Pavlovo delo evangeliziranja korintskih Judov je imelo omejen uspeh, kateremu je sledilo nasprotovanje, zato se je Pavel odločil, da bo oznanjal poganom. Pavel je imel navado, da je hitro zapustil kraje, kjer se je pojavilo nasprotovanje evangeliju, zato smemo sklepati, da je tudi v Korintu kanil storiti enako. Toda Božji načrt je bil drugačen. Gospod, ki se mu je prikazal, mu je povedal tri stvari.

1. Pavel naj nadaljuje z oznanjevanjem.
2. Pavla naj ne bo strah, saj ga bo Gospod (ob)varoval.
3. Gospod ima v Korintu veliko svojih ljudi. 

Menim, da prva in druga točka ne potrebujeta komentarja, zato se posvetimo tretji, kjer pravi, da je imel Gospod v Korintu veliko svojih ljudi. Med te ljudi niso sodili samo tisti, ki so že sprejeli evangelij, kot so bili Akvila in Priskila (cf. Apd 18,2), Titij Just (ib. v. 7) in Krisp (ib. v. 8), ampak tudi taki, ki evangelija še niso poznali, a jih je  Bog kljub temu že poznal kot svoje ljudi. Pavel je nato nepričakovano dolgo, celo leto in pol, sejal seme besede v Korintu. Mnogo semena je padlo na rodovitno zemljo (cf. Mt 13,8), sprejeli pa so jo vsi tisti, ki so bili določeni za večno življenje (cf. Apd 13,48 JUB. EKU). Gospod je torej štel za svoje ljudi vse, ki so že sprejeli vero, pa tudi  tiste, ki naj bi jo šele sprejeli po Pavlovem oznanjevanju v naslednjem letu in pol. Gospod namreč v naprej pozna svoje (cf. 2Tim 2,19).  Kako to vse skupaj deluje, opisuje Pavel na drugem mestu: "Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati. Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,29.30)  Pavel je besedo le sejal, Bog pa je bil tisti, ki je poskrbel, da je padla ob pravem trenutku na prava tla. Da, tukaj je govora o  izvolitvi in vnaprejšnji določitvi, ki sta žal mnogim evangelijskim kristjanom trn v peti. Ampak beseda, Scriptura,  pravi tako.

Tudi danes ima Bog na svetu veliko svojih ljudi. Nekateri med njimi so ga že spoznali, drugi ga pa šele bodo preko sejanja besede. O tej pa pravi Bog preko preroka Izaija: "[T]akó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal." (Iz 55,11)