Eksodus

GOSPOD je rekel Mojzesu: "Kaj vpiješ k meni? Ukaži Izraelovim sinovom, naj se odpravijo! 16 Ti pa povzdigni palico in iztegni roko nad morje in ga razdeli, da bodo šli Izraelovi sinovi po suhem sredi morja! 17 In jaz bom zakrknil srce Egipčanom, da pojdejo za njimi. Potem bom pokazal svoje veličastvo nad faraonom in vso njegovo vojsko, nad njegovimi vozovi in konjeniki. 18 Egipčani bodo spoznali, da sem jaz GOSPOD, ko pokažem svoje veličastvo nad faraonom, nad njegovimi vozovi in konjeniki."

19 Tedaj se je premaknil Božji angel, ki je hodil pred Izraelovo vojsko, in se postavil za njimi. In premaknil se je oblačni steber, ki je bil pred njimi, in se postavil za njimi. 20 Tako je prišel med egiptovsko in izraelsko vojsko. Bil je oblak in tema, vendar se je svetlikalo v noči, in vso noč se niso približali drug drugemu.

21 Tedaj je Mojzes iztegnil roko nad morje in GOSPOD je gnal morje z močnim vzhodnim vetrom vso noč nazaj. Iz morja je naredil suho zemljo. In vode so se razdelile. 22 Izraelovi sinovi so šli sredi morja po suhem in vode so jim bile kakor zid na desni in levi.    

(2Mz 14,15-22)

Eksodus ali izhod Izraelcev iz Egipta je bil največji in najsijajnejši dogodek v zgodovini starozaveznega Božjega ljudstva in je kot tak tudi ostal v trajnem zgodovinskem spominu Izraela. Štiristo let sužnjevanja v Egiptu res ni kratka doba. Odhod iz suženjstva v svobodo je zato pomenil nadvse pomembno prelomnico v zgodovini tega ljudstva, ki je zapustilo svoje domove in se podalo v neznano. Suženjstvo je dvorezni meč. Po eni strani je bilo življenje pod egiptovsko tlako  huda nadloga, ki so jo Izraelci komajda prenašali, po drugi strani pa jim je jamčilo določeno varnost in stabilnost, saj so imeli hrano, stanovanje in delo. In tega se človek počasi navadi. 

Potem pa se je na mah zgodil prelom. Bog je, skladno s svojim načrtom, preko Mojzesa posegel v zgodovino svojega ljudstva. Izraela je bilo treba izpeljati iz Egipta. Ideja je bila sicer lepa in vabljiva, toda svoboda prinaša tudi odgovornost in še nekatere druge pasti. Na to pa Izraelci niso bili pripravljeni. Že ko so prvič zagledali Egipčane, ki so jih zasledovali, so začeli tarnati, kako bi bilo bolje služiti Egipčanom, kot pa umreti v puščavi (cf. 2Mz 14,11.12). Ti ljudje so imeli zelo šibko vero. Pa vendar jih je Bog  rešil pred faraonovo vojsko, čeprav je bila njihova vera šibka. Na koncu so se rešili vsi, ne glede na to, kako močno ali kako šibko vero je kdo od njih posedoval. Ko so šli preko morja, kakor med dvema zidovoma, ki ju je tvorila voda, so bili med njimi zagotovo tudi taki, ki jih je bilo strah, da jih bo zalilo. Na koncu so vseeno vsi srečno prišli čez, medtem ko je faraonova vojska utonila v vodi, ki se je vrnila na svoje mesto. Izraelce je namreč spremljal Bog Sin, ki je bil njihova duhovna Skala (1Kor 10,4). On je Srednik, ki ob vseh časih posreduje za svoje ljudstvo (1Tim 2,5). Izraelci niso bili ravno neki manjši grešniki kot njihovi egipčanski gospodarji, toda imeli so mogočnega Srednika. 

Kakor je Mojzes le predpodoba Kristusa, tako je starozavezni Izrael predhodnik novozaveznega Izraela. Jezus Kristus se je žrtvoval za naše grehe in postal začetnik našega odrešenja (Heb 2,10). Njegova žrtev pomeni vsem, ki vanj verujemo, izhod iz kraljestva greha in smrti v Božje kraljestvo. Kakor so Izraelci sužnjevali Egipčanom, tako vsi ljudje po naravi sužnjujejo grehu. Življenje v grehu pomeni nekaj, kar zagotavlja udobje in navidezno varnost. Toda to udobje in navidezna varnost vodita naravnost v večno pogubljenje. Grešnik ni duhovno bolan, ampak duhovno mrtev. Sv. Pavel pravi s tem v zvezi naslednje: "Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov." (Ef 2,5) Jezus Kristus je, da bi nas odrešil, sam šel v smrt zaradi naših prestopkov in grehov, kajti človek se nikoli ni sposoben sam odkupiti pri Bogu.  Na drugem mestu pravi Pavel o Kristusu:  "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja."  (Rim 4,25) Njegova smrt ima torej žrtveni pomen. Toda to bi lahko kdo govoril tudi o katerikoli drugi smrti. Toda tem "katerimkoli drugim smrtim"  ni sledilo vstajenje. Ravno Jezusovo vstajenje je jamstvo, da gre res za pravega Mesija in Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (Jn 1,29).  Jezusovega, na križu dovršenega dela smo lahko deležni le po veri: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar."  (Ef,2.8)  

Nekateri ljudje tarnajo, da imajo šibko vero. Tudi večina Izraelcev, ki je šla iz Egipta in preko morja, najbrž ni imela kaj prida močne vere, a so se vseeno vsi rešili. Ne glede na moč ali šibkost vere, se odreši vsak, ki veruje v  Jezusa kot Gospoda in Odrešenika. On sam je namreč izjavil: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Tega zagotovo ni rekel kar tako, za šalo, ali da bi hotel koga potegniti za nos. Vprašanje močne in šibke vere ni problem. Problem je vprašanje vere in nevere. Med slednjima antipodoma zija neizmeren prepad, kot je tisti med življenjem in smrtjo. Pri močni in šibki veri pa je podobno, kot pri močnem in šibkem telesu. Nekateri so čvrsti, zdravi in mišičasti, drugi pa morda šibki in bolehni, toda oboji so fizično živi. 

O tem, kako Bog duhovno oživlja in o delu, ki ga je Jezus izvršil, pravi Božja beseda med drugim naslednje: 

 Skupaj z njim (Kristusom, op. Diz.)  je oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe 14 in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ. 15 Razorožil je vladarstva in oblasti ter jih javno izpostavil, ko je v njem slavil zmago nad njimi.  (Kol 2,13-15) 

 Kot sem že navedel, smo bili nekoč mrtvi v svojih prestopkih in grehih. Bog Oče, ki je obudil svojega Sina od mrtvih, je skupaj z njim oživil tudi vse tiste, ki verujemo.  Odpuščeni so nam vsi grehi: pretekli, sedanji in prihodnji. Naši dolgovi so ostali pribiti na križu. Če je Bog za nas, ne more biti nobena duhovna ali katerakoli druga sila zoper nas (Rim 8,31 ss.). Vse te sile je Bog po Kristusu razorožil in osmešil. Hudič in svet sicer lahko šikanirata izvoljene, nihče pa jih ni zmožen iztrgati iz Gospodove roke (Jn 10,29). Naš Srednik je močan.

Eksodus starozaveznega Izraela je bil velik dogodek, a se ga ne da več podoživeti drugače kot v filmu. Eksodus Kristusa iz groba ima še vedno odrešujoč pomen za milijone ljudi, ki po Kristusu vstopajo v Božje kraljestvo. Danes smo deležni le predokusa tega kraljestva, nekega dne pa ga bomo zaužili v polnosti. Bogu hvala za to.