Obljuba odrešitve: Mojzes

GOSPOD je rekel: "Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal, kako vpije zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine. 8 Zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok Egipčanov in ga popeljem iz te dežele v lepo in širno deželo, v deželo, v kateri se cedita mleko in med, na področje Kánaancev, Hetejcev, Amoréjcev, Perizéjcev, Hivéjcev in Jebusejcev. 9 In zdaj, glej, je prišlo vpitje Izraelovih sinov do mene in videl sem tudi, kako jih Egipčani zatirajo. 10 In zdaj pojdi, pošiljam te k faraonu, da izpelješ moje ljudstvo, Izraelove sinove, iz Egipta."

11 Mojzes pa je Bogu rekel: "Kdo sem jaz, da bi šel k faraonu in izpeljal Izraelove sinove iz Egipta?" 12 Bog je rekel: "Jaz bom s teboj. In to ti bodi znamenje, da sem te jaz poslal: ko izpelješ ljudstvo iz Egipta, boste častili Boga na tej gori."

13 In Mojzes je rekel Bogu: "Glej, če pridem k Izraelovim sinovom in jim rečem: 'Bog vaših očetov me je poslal k vam,' pa mi rečejo: 'Kako mu je ime?' – kaj naj jim odgovorim?" 14 Bog mu je rekel: "JAZ SEM, KI SEM.« In nato je rekel: »Tako reci Izraelovim sinovom: 'JAZ SEM' me je poslal k vam.« 15 Nadalje je Bog rekel Mojzesu: »Tako reci Izraelovim sinovom: 'GOSPOD, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov me je poslal k vam.' To je moje ime na veke in to je v spomin name iz roda v rod.  

 (2Mz 3,7-15)

Mojzes je bil človek, ki ga je Bog uporabil za veliko nalogo. Toda preden ga je uporabil, je moral iti, podobno kot drugi  veliki Božji ljudje, skozi zahtevno Božjo šolo.

Rodil se je v času, ko je šlo njegovemu ljudstvu, ki se svoje dni preselilo v Egipt,  zelo hudo. Faraon, ki je vladal Egiptu ni vedel, ali pa ni hotel vedeti, za zasluge, ki jih je imel za Egipt Jožef, čigar življenjsko zgodbo sem na kratko predstavil pred dvema tednoma.  Da bi faraon zmanjšal naravni prirast Izraelcev, je ukazal pobiti njihove moške novorojence (cf. 2Mz 1,15 ss.).  Trimesečnega Mojzesa sta mati in sestra, da bi ga le nekako rešili, poslali v papirusovi košari po Nilu. Odkrila ga je faraonova hči in ga vzela k sebi (cf. 2Mz 2,1-10). Vedel je za svoje poreklo, zaradi česar je, ko je bil star kakih štirideset let (cf. Apd 7,23), šel obiskat pripadnike svojega ljudstva, ki so bili obteženi s hudo tlako (cf. 2Mz 2,11). Ob tej priložnosti se je malo poigral odrešenika in ubil Egipčana, ki je maltretiral Izraelca (cf. ibid. v. 12). Toda zadeva se je hitro razvedela in prišla na uho faraonu, zaradi česar je bil Mojzes prisiljen zbežati v midjánsko deželo, kjer se je poročil z duhovnikovo hčerjo (ibid. vv. 12-22). 

Kot sem že omenil, se je Mojzes  na začetku svojega poslanstva skušal iti odrešenika, a mu je to popolnoma spodletelo, kajti delal je na lastno pest. Uboj, ki ga je storil, je bil poskus, kako rešiti položaj izraelskega ljudstva z lastnimi, človeškimi močmi. Šlo je torej za tipičen religiozen poskus, kakršnim smo bili priča skozi vso zgodovino in smo jim, žal, tudi danes. Pri tem ne gre nujno za teroristična dejanja, ampak za vsak poskus reševanja problemov s človeškimi močmi, oziroma za vsak poskus igranja Boga. Gre za tipičen primer miselnosti, ki bi jo lahko izrazili z znanim pregovorom: "Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal." 

Mojzes je nato  štirideset let prebival  med Midjánci na Sinajskem polotoku (cf. Apd 7,30), nakar je doživel svoje znamenito srečanje z Bogom v gorečem grmu (cf. 2Mz 3,1-6). Bog mu je tukaj sporočil: "In zdaj, glej, je prišlo vpitje Izraelovih sinov do mene in videl sem tudi, kako jih Egipčani zatirajo.  In zdaj pojdi, pošiljam te k faraonu, da izpelješ moje ljudstvo, Izraelove sinove, iz Egipta." (cf. ibid. vv. 9.10)  To pomeni, da je Mojzes dozorel za svojo veliko nalogo. Vse, kar dela Bog, dela skladno s svojim časovnim načrtom. Če je Mojzes pred štiridesetimi leti prehiteval Božji načrt, se sedaj ni čutil sposobnega, da bi ga izpeljal (cf. ibid. v. 11). Če z dejanjem uboja Egipčana ni mogel prepričati Izraelcev, kako jih bo z besedami, ko pa je slab govornik (cf. 2Mz 4,1)?  Še vedno se ni popolnoma zavedal, da uspeh ni odvisen od njega, ampak stoodstotno od Boga. Toda polagoma se je naučil tudi to lekcijo in postal Božje orodje, s katerim je Bog izpeljal Izraelce iz egiptovskega suženjstva ter jim po njem izročil svojo postavo. Zato je o njem pisano:

Po veri so starši Mojzesa po rojstvu tri mesece skrivali, ker so videli, da je deček lep. Niso se bali kraljevega ukaza. 24 Po veri je Mojzes odklonil, ko je odrasel, da bi ga imenovali sina faraonove hčere. 25 Raje si je skupaj z Božjim ljudstvom izbral trpljenje kakor kratkotrajno uživanje greha. 26 Zasramovanje maziljenca je imel za večje bogastvo kakor zaklade Egipta. Gledal je namreč na povračilo.             (Heb 11, 23-26)

Čeprav je štirideset let vodil izraelsko ljudstvo  skozi puščavo,  mu na koncu ni bilo dano priti v obljubljeno deželo. Njegovo življenje je nekakšna podoba Božjega ljudstva v času pred Kristusom, pa ne le zato, ker je Izrael po njem prejel postavo, ampak tudi zato, ker starozavezna cerkev ni bila deležna tiste boljše zaveze, katere srednik je  Kristus (cf. Heb 8,6).  Kakor je Mojzes le iz daljave videl  obljubljeno deželo, tako je bilo starozavezno Božje ljudstvo skozi sence in predpodobe deležno gledanja na blagodati, ki jih je priskrbel Kristus. Mojzes je imel pred očmi predvsem obljubo odrešitve svojega ljudstva v obliki preselitve iz dežele suženjstva v deželo, kljer tečeta mleko in med. Na enak način si predstavljajo odrešitev potomci starozaveznega izvoljenega ljudstva še danes. Toda Mojzesu je Bog obljubil še mnogo več:  "Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor mene, ti bo obudil GOSPOD, tvoj Bog; njega poslušajte." (5Mz 18,15. Cf. Apd 7,37) Ta obljuba se je nanašala na prihod Njega, ki je bil več kot prerok, torej na prihod Mesija. V njem so izpolnjene vse Božje obljube. On nas ni odrešil iz ene geografske regije, da bi nas prestavil v drugo, temveč iz stanja greha in pogubljenosti v objem Božjega kraljestva in stanje večnega življenja. Njemu slava na veke.