Pred nami so poslednje besede, ki jih je izrekel naš Gospod na križu. Ponekod jim pravijo sedem besed, čeprav gre v bistvu za sedem stavkov ali izrekov. Pri tretjem primeru bi lahko celo rekli, da gre za dva stavka, ki pa sta med sabo smiselno tesno povezana. Kakorkoli že, te besede se splača vtisniti v spomin in ob njih premišljevati.
+ + + + + + +
1. "Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo."
(Lk 23,34)
Jezus je kakih šest ur visel med nebom in zemljo na enem najbolj groznih mučilnih orodij, kar jih je iznašla človeška domišljija. Bil je iznakažen, nag in vsakdo, ki je imel pet minut ali manj časa, je lahko iz njega bril norca. On pa samo odpušča in prosi nebeškega Očeta odpuščanja za tiste, ki so z njim grdo ravnali, pa ne le za tiste, ampak za vse grešnike, za katere se je žrtvoval. On je "nosil [...] grehe številnih in prosil za prestopnike." (Iz 53,12b)
2. "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju."
(Lk 23,43)
Edini zanesljivo kanonizirani svetnik Božje cerkve, saj ga je kanoniziral sam Gospod, je bil kriminalec. Izročilo ga imenuje Dizma. Še eno pomenljivo znamenje, kako se Božje kraljestvo gradi čisto drugače kot človeška kraljestva. Kar je pri ljudeh zgoraj, je pri Bogu spodaj in obratno. Božja modrost se posmehuje človeški modrosti. Malo prej po pravici obsojeni razbojnik, čez nekaj trenutkov v Božjem kraljestvu. Nepojmljivo, toda Božja milost je večja od vsega greha in krivde. Kdor se preda Gospodu, je rešen. Kadar Bog rešuje, tedaj res rešuje!
3. Jezus [...] je rekel materi: "Žena, glej, tvoj sin!" Potem je rekel učencu: "Glej, tvoja mati!"
(Jn 19,26.27)
Ženske, na primer vdove, so bile v tistem času zelo ranljiv del populacije. Upoštevanje pete zapovedi, ki govori o spoštovanju do staršev (2Mz 20,12) ne sme biti le gola teorija. Jezus je tudi tu mislil na vse in pred smrtjo poskrbel za svojo mater ter jo predal v oskrbo svojemu najljubšemu učencu.
4. "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?"
(Mt 27,47. Mr 15,34)
Tu je šlo najbrž za najbridkejši trenutek v življenju našega Gospoda, saj se je počutil zapuščenega celo od svojega nebeškega Očeta. Zapuščen od večine prijateljev, zasmehovan od sveta in zapuščen od Očeta. Kot da so se nebesa zaprla, nebo nad njim je bilo svinčeno. Na njem so se izpolnile Izaijeve besede, namenjene nam: "Pač pa so vaše krivde postale pregrade
med vami in vašim Bogom,
vaši grehi so zagrnili njegovo obličje
pred vami, da ne sliši." (Iz 59,2) On, ki je nosil na sebi vso težo naše krivde in naših grehov je, čeprav popolnoma nedolžen, zaradi tega strašnega bremena, ki ga je prevzel nase namesto nas, izgubil stik z Očetom.
5. "Žejen sem."
(Jn 19,28)
Jezus je v tistih strašnih trenutkih trpljenja ter izgube krvi zaradi ran in vode zaradi potenja, čutil hudo fizično žejo. Na pomoč mu je priskočil vojak in mu ponudil nekaj cenene kislice. Pri tem pa ni šlo le za fizično žejo, ampak, kot pravi Janez, za izpolnitev Pisma, ki govori:
Sramotenje mi je strlo srce, da sem neozdravljiv;
pričakoval sem sočutja, a ga ni bilo,
tolažnikov, a jih nisem našel.
V hrano so mi dali strupa,
za mojo žejo so me napajali s kisom. (Ps 69,21.22)
Še hujša od telesne pa je bila najbrž njegova duhovna žeja, saj, razen redkih izjem, ki so si upale stati pod njegovim križem, ni bilo nikogar, ki bi bil do njega sočuten. Da, celo Oče ga je zapustil!
6. "Izpolnjeno je."
(Jn 19,30)
Resnično, izpolnilo in izvršilo se je, kar je bilo prerokovano, a celo več kot to. Celotno Kristusovo življenje je potekalo v popolni poslušnosti Božji volji in postavi. Z eno samo daritvijo, ki jo je izvršil na križu, je izpolnil vse zahteve, ki jih narekuje popolna Božja pravičnost in postal pravičnost za vse, ki vanj verujejo.
7. "Oče, v tvoje roke izročam svojega duha."
(Lk 23,46)
To so bile zadnje besede našega Gospoda. Preden je umrl, je predal svojega duha nebeškemu Očetu... Bog daj, da bi bile to tudi naše poslednje besede na tem svetu.
Kalvarijski križ je naš oltar, Jezus pa je naše žrtveno Jagnje, darovano za greh sveta in hkrati naš véliki duhovnik. Njemu bodi vsa slava na veke!
Ni komentarjev:
Objavite komentar