"Še malo in me ne boste več videli, in spet malo in me boste videli." Tedaj je nekaj njegovih učencev govorilo med seboj: "Kaj pomeni to, kar nam pravi: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli' in kaj: 'Grem k Očetu.'" Govorili so: "Kaj pomeni, kar pravi – 'malo'? Ne vemo, kaj govori."Jezus je vedel, da so ga hoteli vprašati, in jim je rekel: "O tem se sprašujete, ker sem rekel: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli'? Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel." (Jn 16,16-22)
Ko je Jezus pri zadnji večerji razlagal učencem, da bo skoraj napočil čas, ko ga ne bodo več videli, in da odhaja k Očetu, ga niso razumeli. Povedal jim je, da se bo skoraj zgodilo, da bodo žalovali in jokali, svet pa se bo veselil.
Kdo je ta svet, o katerem je pripovedoval naš Gospod? Njegove smrti so se veselili judovski duhovniki, pobožnjaki in sploh vsi, ki so se v njegovem predsmrtnem času norčevali iz njega. Veselila se je je nahujskana drhal, ki je prosila Pilata, naj jim izpusti Baraba, Jezusa pa križa. Ob njegovih mukah so se naslajali vojaki rimske vojske. veselili so se je mimoidoči, ki so ga zasmehovali, rekoč, naj stopi s križa. Kar veliko ljudi, ki so predstavljali svet, se je veselilo njegove nesreče. Žalovali so le njegovi učenci, saj so imeli radi svojega Učitelja, nekateri pa tudi zato, ker so se jim porušile sanje o tem, kako bodo zasedali položaje v mesijanskem kraljestvu.
Toda Jezus je napovedal še nekaj drugega, zelo pomembnega, to je vstajenje od mrtvih. Ta dogodek je postal za apostole največji razlog za veselje. Ko sem pred časom objavil pogovor o resničnosti vstajenja, se je nekdo oglasil s pripombo:
Ko govorimo o razlogih za veselje, ki nam izvoljenim daje Jezusovo vstajenje, je prav, da opozorimo, da smo kristjani prevečkrat videti bolj podobni zbranim na sedmini, kot veselim ljudem. Dr. Martyn Lloyd-Jones je rekel o takih:
Ko je Jezus pri zadnji večerji razlagal učencem, da bo skoraj napočil čas, ko ga ne bodo več videli, in da odhaja k Očetu, ga niso razumeli. Povedal jim je, da se bo skoraj zgodilo, da bodo žalovali in jokali, svet pa se bo veselil.
Kdo je ta svet, o katerem je pripovedoval naš Gospod? Njegove smrti so se veselili judovski duhovniki, pobožnjaki in sploh vsi, ki so se v njegovem predsmrtnem času norčevali iz njega. Veselila se je je nahujskana drhal, ki je prosila Pilata, naj jim izpusti Baraba, Jezusa pa križa. Ob njegovih mukah so se naslajali vojaki rimske vojske. veselili so se je mimoidoči, ki so ga zasmehovali, rekoč, naj stopi s križa. Kar veliko ljudi, ki so predstavljali svet, se je veselilo njegove nesreče. Žalovali so le njegovi učenci, saj so imeli radi svojega Učitelja, nekateri pa tudi zato, ker so se jim porušile sanje o tem, kako bodo zasedali položaje v mesijanskem kraljestvu.
Toda Jezus je napovedal še nekaj drugega, zelo pomembnega, to je vstajenje od mrtvih. Ta dogodek je postal za apostole največji razlog za veselje. Ko sem pred časom objavil pogovor o resničnosti vstajenja, se je nekdo oglasil s pripombo:
"Pa je Jezus Kristus zares vstal od mrtvih?" Le čemu je to važno? Mar ima odgovor na to vprašanje kakršenkoli vpliv na našo vsakdanjo borbo za preživetje? Nima! Ne vznemirjajmo se torej zaradi takšnih vprašanj.Pripomba me je spomnila na napise, ki so jih pred časom objavljali ateisti na londonskih avtobusih: "Boga verjetno (probably) ni. Zatorej naj vas več ne skrbi in uživajte svoje življenje." Ne vem sicer kako težko vsakdanjo borbo za preživetje preživlja avtor zgornjega navedka. Lahko mu le odgovorim, da bo njegova vsakdanja borba za preživetje trajala zelo kratek čas, morda nekaj desetletij, večnost pa je močno drugačna. Tam ne bo nobene borbe za preživetje, zato le-ta ne bo imela nobenega vpliva na njegovo eksistenco. Jezus Kristus je namreč umrl zaradi naših prestopkov in vstal za naše opravičenje. Njegovo vstajenje je dokaz, da ni šlo za lažnega, ampak za resničnega Mesija, tistega, ki je rekel o sebi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,16.18) Zato se ni le dobro in koristno, ampak se je nujno potrebno vznemirjati zaradi takšnih in podobnih vprašanj.
Ko govorimo o razlogih za veselje, ki nam izvoljenim daje Jezusovo vstajenje, je prav, da opozorimo, da smo kristjani prevečkrat videti bolj podobni zbranim na sedmini, kot veselim ljudem. Dr. Martyn Lloyd-Jones je rekel o takih:
Če dajemo vtis, da je glavni učinek krščanstva ta, da nas naredi bedne, potem ni čudno, da se devetdeset procentov ljudi nahaja zunaj krščanske cerkve. "Glej jih, bedne kristjane," pravijo. In dodajo, da imajo življenje, veselje in polnost. Nas kristjane je lahko sram. Toda ne gre le za vprašanje sramu. Kakšna strašna odgovornost je na nas, če na tak način krivo predstavljamo evangelij veličastva blaženega Boga (1Tim 1,11). Pred vsemi ljudmi bi morali izpričevati, da prekipevamo od polnosti. Predstavljati bi morali resničnost psalmistovih besed: "Moj kelih je zvrhan." (Ps 23,5*)Jezus Kristus nam daje pravo veselje, ki nam ga nihče ne more vzeti. Tega se moramo zavedati ob vsakem času. Ravno zato je Pavel napisal: "Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se." (Flp 4,4) Apostol narodov se je zelo zavedal pomena veselja v Gospodu, zaradi česar je v zgornji povedi kar dva krat spodbudil kristjane v Filipih k veselju. Torej, veselimo se!
*Ekumenska izdaja, 1974.
Ni komentarjev:
Objavite komentar