Dobri pastir in njegovi

Tedaj so ga obstopili Judje in mu govorili: "Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Mesija, nam odkrito povej!" 25 Jezus jim je odgovoril: "Povedal sem vam, pa ne verjamete. Dela, ki jih opravljam v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni. 26 Toda vi mi ne verjamete, ker niste izmed mojih ovc. 27 Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. 28 Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. 29 Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. 30 Jaz in Oče sva eno."   (Jn 10,24-30)

Kraj zgornjega dogajanja je bilo stebrišče jeruzalemskega templja na praznik tempeljskega posvečenja (Jn 10,22.23).  Eno glavnih vprašanj, ki so se motala po glavah Judov v tistem času je bilo: "Kdo je sploh ta Jezus?" Vprašanje je aktualno še danes, saj si ga mnogi še danes zastavljajo. Njihovi odgovori niso enoznačni, saj nekateri menijo, da je šlo za potujočega učitelja, drugi ga imajo za preroka, tretji ga imajo celo za izmišljeno osebo (če je tako, potem je tudi njihovo štetje let izmišljeno, zlasti še sklicevanje na "naše štetje", ko vendar to potemtakem v resnici  ni njihovo štetje).  

Zanimivo je, da so omenjeni Judje videli mnogo Jezusovih znamenj in čudežev, na koncu pa še vedno niso vedeli, kdo sploh on je. Poleg tega jim je to, glede na njegove besede, on sam razodel (v. 25),  a oni mu kljub njegovim besedam in dejanjem še vedno niso verjeli. Verjeli pa niso, ker niso bili izmed "njegovih ovc".  Primerjava ljudi z ovcami je danes za mnoge ljudi, ki o ovcah skoraj nič ne vedo (in so morda te simpatične živalce videli le, kako se pohlevno pasejo blizu avtoceste v Šentožbaltu ali kje drugje), pravo pohujšanje. V današnjem svetu ovce ne uživajo kakega posebnega ugleda, saj jih imajo ljudje za pohlevna in neumna bitja, ki se dajo voditi, kakor si izmislijo pastirji. Zato ne bo odveč pojasnilo, da so ovce obenem  pohlevne in svojeglave. Če ovca v bližini opazi malo lepšo pašo, se usmeri tja in se polagoma oddalji od črede ter se izgubi.  Take ovce večkrat zaidejo v smrtno nevarnost, ko kam padejo, ali pa jih ogrozijo  zveri. V tem primeru se navadno ne oglašajo, zaradi česar jih pastirji le stežka najdejo. Jezus je torej zbranim povedal, da ne verujejo vanj, ker niso njegovi. Tisti, ki so njegovi, poslušajo njegov glas in mu sledijo. Še več, tiste, ki so njegovi on tudi osebno pozna. Tistim, ki jih osebno pozna, tudi daje večno življenje. Nikjer ne pravi, da bi bili ti ljudje kaj zelo posebnega, ne gre torej za idealne ljudi, ampak za tiste, ki mu sledijo. Na drugem mestu pravi o sebi: "Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce." (Jn 10,11)  On je Odrešenik, ki je položil življenje za svoje ovce. Njegova žrtev je sicer zadostna za vse ljudi vseh časov, toda dejansko se aplicira le na njegove izvoljene. Njegova spravna žrtev torej nima neskončnega, ampak le omejeni učinek. Kdor je Kristusov, ne more biti od koga drugega ali tretjega. Kdor je njegov, se nikoli ne bo pogubil, kajti Bog Oče je tisti, ki ga drži pokonci in ga izroča svojemu Sinu. O njem pravi prerok Izaija: "Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo delil pravico."  (Iz 42,3) Poleg kristjanov, ki delujejo kot močni, obstajajo tudi šibki, ki se imajo morda za nevredne. Pozor, nevredni  smo vsi, tako šibki kot močni,  pa tudi oni, ki se nahajajo nekje v sredini. Zato je prav, da še enkrat preberemo besede apostola Pavla, ki pravi:

Božja pravičnost se daje po veri v  Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: 23 saj so vsi grešili in so brez Božje slave, 24 opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. (Rim 3,22-24)

Tisti, ki je šibek in tisti, ki je močan,  sta grešila in kot taka ostala brez Božje slave. Po naravi si opravičenja, oziroma odrešenja nihče ne zasluži. Božja pravičnost je iz milosti, ki se daje po veri v Jezusa Kristusa. Opravičenje pred Bogom je za vse, močne in šibke, zastonjski Božji dar, torej stvar milosti, ne našega prizadevanja. Kdor v veri sprejema to milost, je med izvoljenimi, za katere je  Jezus Kristus položil svoje življenje. Tak posluša Gospodov glas in gre za njim. Tak se nikoli ne bo pogubil, ampak bo ob uri smrti, ali pa ob drugem Gospodovem prihodu prešel v večno življenje.

Si tudi ti med temi?