Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj.
To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Iz shodnic vas bodo izobčili; pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja bogoslužno daritev. In to bodo počeli, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. Toda te stvari sem vam povedal, da se boste spominjali, ko pride njihova ura, da sem vam jaz povedal. (Jn 15,26-16,4)
Zgornje Kristusove besede so bile aktualne ves čas, odkar so bile izrečene. Do preganjanj je prišlo in je pravzaprav tudi moralo priti, kajti temeljno sporočilo Svetega pisma je zadnja stvar, ki bi jo svet zmogel prebaviti. To sporočilo namreč na prvem mestu pravi, da je človekova pokvarjenost zaradi greha tolikšna, da zajema tako razumsko, kot čustveno in voljno področje. S tem ni mišljena pokvarjenost v kvantitativnem smislu (torej, da ne bi mogel še bolj grešiti), je pa popolnoma zadostna za večno pogubljenje. Druga resnica, ki jo uči Sveto pismo, je, da je človek popolnoma nemočen glede svoje odrešitve. Nemoč je zadnja stvar, ki bi jo bil pripravljen priznati grešni človek. Tu so glavni razlogi za vso silno jezo zoper Boga in zoper njegovo ljudstvo.
Seveda je zgornje sporočilo nepopolno, oziroma polovično. Evangelij namreč pravi, da je Jezus Kristus prišel na svet, da bi s svojo smrtjo na križu prevzel kazen za grehe sveta in tako rešil grešnike, ki vanj verujejo. Božja beseda torej po eni strani obsoja, po drugi pa opravičuje. Največji problem religij, tudi takih, ki se sicer sklicujejo na Kristusa je, da ljudi obremenijo s krivdo. Za pevko Dusty Springfield, ki je bila iz pobožne katoliške družine in se je šolala pri nunah, velja, da je svoje življenje preživela z večnim občutkom krivde. Religije moralizirajo, Sveti Duh prepričuje, Kristus rešuje. Zakramentalni sistem ne more nikogar rešiti. Zakramenti so dani kot sredstvo za utrjevanje vere, ne za reševanje.
Apostoli so živeli znotraj judovskega religijskega sistema, ki je bil sicer najboljši, ampak tudi ta sistem kot tak nikogar ni mogel rešiti. Ko je ta religijski sistem trčil ob brezplačni evangelij milosti, je prišlo do nasprotovanja in do preganjanja. Do tega je nujno moralo priti. Ko je prišel uradni rimski religijski sistem v kontakt s krščanskim oznanilom, je spet prišlo do preganjanja. Ko je cesar Konstantin ugotovil, da bi mu lahko krščanstvo koristilo, ga je nekako posvojil. Cesarska cerkev se je počasi deformirala. Z nastopom reformacije, ki je znova odkrila brezplačni evangelij milosti, je nujno moralo priti do konfrontacije s papeškim religijskim sistemom. In tako naprej...
Danes je papeški religijski sistem izgubil veliko posvetne moči, se pa pojavljajo novi izzivi. Današnji svet oznanja vsesplošno tolerantnost do vsega, razen do tistega, kar sam samovoljno in velikokrat v opreki z Božjo besedo ocenjuje kot netolerantno. Mnoge nekoč cvetoče in zveste krščanske denominacije se danes držijo načela: "Če hočeš z volkovi živeti, moraš tudi z njimi tuliti," in trobijo v isti rog s svetom. Tako so danes mnogi resnični kristjani in pastorji preganjani s strani lastnih cerkva! To preganjanje se seveda ne more primerjati s tistim nekoč, ali s tistim v nekaterih današnjih islamskih in še kakšnih drugih državah, toda nekateri ljudje v tako imenovanem "svobodnem svetu", ki prisega na demokracijo ter človekove pravice, ostajajo brez služb in celo brez pokojnin. Vse v imenu strpnosti!
Za vse, ki gredo skozi takšne in podobne preizkušnje, veljajo Jezusove besede: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami." (Mt 5,11.12) Bog je edini in najvišji plačnik za njihovo zvestobo ter stanovitnost! Pri tem je treba paziti, da ne postanemo zagrenjeni. In še beseda spodbude s strani sv. Petra: "Lepo živite med pogani, tako da bodo, čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga na dan obiskanja." (1Pt 2,12)
Ni komentarjev:
Objavite komentar