Mnoge je ozdravil

Rembrandt: Jezus ozdravi Petrovo taščo. Skica. 

Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. 22 Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. 23 V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: 24 "Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji." 25 Jezus pa mu je zapovedal: "Umolkni in pojdi iz njega!" 26 Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. 27 Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: "Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni." 28 In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje.

29 Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. 30 Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. 31 Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. 32 Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. 33 Vse mesto se je zbralo pred vrati. 34 In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali.

(Mr 1, 21-34)

Jezus je imel navado, da je ob sobotah obiskal shodnico v kraju, v katerem je v tistem času prebival. Ker so se ob sobotnih dnevih v shodnicah zbirali mnogi ljudje, je imel boljšo možnost, da je lahko učil, saj ga je na tak način slišalo več ljudi. Dogodka v Kafarnaumu, ki ju opisuje zgornji odlomek, sta se pripetila na začetku Jezusove službe.

Ko je torej naš Gospod ob tej priložnosti učil v kafarnaumski shodnici, se pri svojem učenju, za razliko od drugih rabinov,  ni skliceval na izreke in nauke predhodnih rabinov, kot so Hilel, Šamaj in drugi, ampak je govoril z lastno avtoriteto Božjega Sina. To je začudilo vse prisotne. Še bolj so bili najbrž začudeni, ko se je tam pojavil tudi človek, ki je imel nečistega duha. Hudobni duhovi so alergični na Jezusa Kristusa. Njegova navzočnost je zanje neznosna. Zato je demon, ki je obsedal tistega človeka, hitro zaznal Gospodovo prisotnost in začel govoriti skozi obsedenca. Razglasil ga je kot Svetega Božjega. Ta izraz označuje Jezusov poseben odnos z Bogom in njegovo opolnomočenje po  Svetem Duhu.  Del Jezusovega poslanstva je namreč, da razdene delo hudobnih sil. Jezus se ni oziral na to, kaj je govoril demon, ampak ga je preprosto izgnal. To je med prisotnimi povzročilo veliko začudenje. Jezus ni le učil, kakor tisti, ki ima oblast, ampak je svojo oblast dokazoval  s tem, da je izganjal demone. 

V shodnici pa ni bilo Petrove tašče, saj je ležala doma vročična. Zdravnik Luka celo omenja v svojem evangeliju, da je imela hudo vročico (cf. Lk 4, 38). Jezus jo je preprosto prijel za roko, vzdignil in ženska je ozdravela ter postregla navzoče. Omemba tašče pomeni, da je bil apostol Peter oženjen, kar je nedvomen dokaz, da je zakonski stan za krščanske voditelje nekaj povsem normalnega. 

Stvari, ki so se zgodile v Kafarnaumu, niso pustile ljudi ravnodušnih. Ko se je zvečerilo, so k Jezusu množično prinašali bolnike in obsedence. Gospod je ozdravljal bolne in izganjal demone. Pri tem pa naš Gospod ni dovolil hudim duhovom, da bi ga razglašali. Razodevanje Jezusa kot Mesija se je moralo začeti skrivno in napredovati postopoma, tako da ni moglo nobeno pretirano ljudsko navdušenje zmotiti Božjega načrta s trpečim Služabnikom (cf. Iz 52,13-53,12).  

Ljudje, ki jih je Jezus ozdravljal, so danes že davno pokojni in čakajo na vstajenje. Ne vemo niti, ali so vsi  med njimi zveličani. Sedaj Jezus vabi nas, da mu sledimo v temini naše noči, kot so mu sledili Kafarnaumci tistega večera. Včasih se nam zdi odsoten. Toda on je prišel na svet za naše dobro. Živel je neoporečno življenje v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu. S svojo smrtjo  na križu je premagal greh, smrt in pekel. Njegovo vstajenje od mrtvih  je jamstvo za vstajenje vseh, ki vanj zaupajo. Zanje bodo tisti dan veljale besede: "In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo." (Raz 21,4)