Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. 2 In glej, pred njim se je znašel neki človek, ki je imel vodenico. 3 Jezus je nagovoril učitelje postave in farizeje: "Ali je dovoljeno v soboto zdraviti ali ne?" 4 Oni pa so molčali. In prijel je bolnika, ga ozdravil in odslovil. 5 Njim pa je rekel: "Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj, na sobotni dan, potegnil ven?" 6 In na to mu niso mogli odgovoriti.
7 Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: 8 "Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, 9 pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: 'Daj prostor temu!' Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. 10 Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: 'Prijatelj, pomakni se više!' Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; 11 kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan." (Lk 14,1-11)
V zgornjem odlomku najdemo dve zgodbi znotraj enega dogajanja. Prvih šest vrstic govori o ozdravljenju vodeničnega, preostale vrstice pa predstavljajo kratek pouk o ponižnosti. V Jezusovem času je bila navada, da so gostujočega pridigarja v shodnici po bogoslužju povabili na obed. Verjetno je bil tudi Jezus v našem primeru gostujoči pridigar in je bil kot tak tudi povabljen.
Pripoved se začne z besedami: "Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali." (Lk 14,1) Zgodba zveni nekam znano, kajne? Ko se znajdemo skupaj z drugimi ljudmi, jih zelo radi opazujemo, razvrščamo, ocenjujeno in ugotavljamo, kdo nam je bolj in kdo manj simpatičen. Tudi Jezusova vidna prisotnost bi bila vsekakor deležna posebne pozornosti. Enako je bilo pred 2000 leti. Toda, pozor, v prvem delu Lukove pripovedi nastopajo Jezus, farizeji, bržkone tudi kateri od učencev in sobota, ki je bila in je za pravoverne Jude še danes nadvse pomemben dan počitka, ko le-ti ničesar ne delajo (pripadajo namreč farizejski tradiciji), razen da gredo v sinagogo k skupni molitvi. Prehranjevanje jim je seveda dovoljeno, prepovedano pa jim je zakuriti ogenj in celo vklopiti ali izklopiti elektriko ali kak električni aparat. Nekateri se v tej kolobociji znajdejo na tak način, da najamejo nejudovskega služabnika, ki zanje opravi "umazano delo".
Jezus je bil deležen posebne pozornosti, ker je bil znan po tem, da je rad kršil stroge sobotne predpise. S tem v zvezi je ob neki priložnosti izjavil: "Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote." (Mr 2,27) S tem je povedal, da je namen sobote ta, da se človek, ki ves teden dela, enkrat tedensko spočije od svojega truda, umiri od ustaljenega tempa in intenzivneje duhovno prenovi. V našem primeru se je kmalu našla priložnost za domnevno kršitev zapovedi počitka, saj se je v prostoru pojavil vodeničen človek. Ne vemo, ali se je pojavil po svoji volji ali so ga podtaknili, da bi videli, kako bo Jezus ob tem reagiral. Če bi reagiral "napačno", bi imeli v rokah obtožni material. Glede na to, da bolezen ni bila smrtna, bi lahko mirne duše naročil bolniku, naj pride naslednji dan. On pa je za začetek vprašal učitelje postave (danes bi rekli pravne strokovnjake) in farizeje, ali je ob sobotah dovoljeno zdraviti ali ne. Strokovnjaki za vprašanja sobote so obmolknili, ker niso vedeli, kaj naj odgovorijo. On je nato človeka ozdravil, poslal domov in zbrane vprašal: "Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj, na sobotni dan, potegnil ven?" (v. 5) Spet so ostali brez besed, kajti vsakdo bi storil natančno to, kar jih je Jezus vprašal. Razen tega so se farizeji in pravni strokovnjaki že iz predhodnih izkušenj naučili, da v debati z Jezusom ne morejo zmagati.
Ko je naš Gospod opazoval, kako se povabljeni prerivajo za prve, torej imenitnejše sedeže za mizo pri obedu, jim je dal dober in poučen nasvet. Rekel jim je, da je bolje, če na začetku zasedemo manj pomembno mesto, da nas morda potem gostitelj presede bliže sebi, kar je bilo tudi imenitneje. Boljše je biti torej skromen, kot trpeti sramoto, "kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan." (v. 11) Podobne besede najdemo v Knjigi pregovorov: "Ne bahaj se pred kraljem, ne postavljaj se na mesto veljakov. Kajti boljše je, da ti reko: 'Pomakni se naprej! kakor da te odrivajo nazaj pred imenitnim, ki so ga videle tvoje oči.'" (Prg 25,6.7) Gre torej za modrost ponižnosti. Dejanska ponižnost nikakor ni v tem, da sami sebe podcenjujemo, kot mnogi mislijo, ampak pravilno ocenjujemo.
Kot nam kaže prilika, pride ta nauk včasih prav že v tem življenju, lahko pa se tudi nanaša na večnost. Apostol Jakob namreč piše: "Ponižajte se pred Gospodom in povišal vas bo." (Jk 4,10) Peter pa pravi: "V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša." (1Pt 5,5.6)
Modrost sveta uči, da se moramo "samouresničevati", modrost ponižnosti pa je v tem, da je bolje biti ponižen kot ponižan. To je imel v mislih naš Gospod, ko je rekel: "Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo." (Mt 5,3) Ubogi v duhu (ne na duhu!) so tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb in da sami po sebi ne zaslužijo in niso zmožni prislužiti zveličanja, ampak da potrebujejo Odrešenika. Tem je namenjena Božja obljuba, ki se glasi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Odrešenje je za tiste, ki se zanašajo na Jezusa, ne pa nase, svoje sposobnosti in svoja dobra dejanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar