Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: "Jezus, Učenik, usmili se nas!" Ko jih je zagledal, jim je rekel: "Pojdite in pokažite se duhovnikom!" In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: "Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?" In rekel mu je: "Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila." (Lk 17,11-19)
Včeraj sem naletel na zanimivo misel, ki jo je izrazil R. C. Sproul mlajši: "Kadar iščemo Božje darove, nam le ti postanejo maliki. Kadar preko Božjih darov iščemo Darovalca, nam postanejo blagoslov."
Gobavci v zgornjem odlomku so iskali ozdravitev od svoje grozljive bolezni, pri kateri človek dobesedno gnije pri živem telesu. Ko so izvedeli, da se Jezus mudi v vasi, so vsi pritekli, rekoč: "Jezus, ti si naš najboljši prijatelj, pomaga nam!" Naš Gospod jih je poslal k duhovnikom, ki so imeli pravico razglasiti gobavca za ozdravljenega, in deseterica je na poti ugotovila, da je njihova bolezen izginila. Devet jih je veselo nadaljevalo pot, kajti gotovo se jim je mudilo, da dobijo potrdilo, da so zdravi in da se smejo normalno vključiti v družbo. Samo eden med njimi, in ta je bil Samarijan (pripadnik ljudstva, ki so ga Judje globoko prezirali), se je spomnil, da je prav, da se zahvali Darovalcu, torej tistemu, ki ga je ozdravil. Večina je torej iskala dar, Darovalca pa prezrla, le eden pa je preko daru poiskal darovalca, da bi se mu zahvalil.
Vsi hočemo imeti in se veselimo stvari, kot so na primer življenje, morda zdravje, hrana in druge materialne dobrine, zaposlitev in kar je še takega. Pri tem se ljudje prevečkrat obnašamo kot tistih devet ozdravljencev, ki so se razveselili svoje ozdravitve, niso pa se zmenili za Njega, ki jih je ozdravil. Zdravje je postalo njihov malik, Darovalec pa peto kolo. Tudi kristjani se pri tem eni večkrat, drugi pa manjkrat spozabljamo...
Posebna vrsta pozabe se dogaja tistim "karizmatičnim kristjanom", ki hlepijo za različnimi "duhovnimi darovi" in so povsem osredotočeni nanje. Hitijo s konference na konferenco, s seminarja na seminar, s spektakla enega pridigarja na spektakel drugega pridigarja... Toda, če ti darovi ne vodijo h Kristusu, potem ne veljajo nič. Samarijan se je zagotovo razveselil ozdravljenja, a se je obenem zavedel, da je Jezus pomembnejši od daru zdravja. V pekel lahko prideš, tudi če umreš popolnoma zdrav.
Jezus je prišel na svet v prvi vrsti zato, da bi tisti, ki vanj verujejo, prišli v večno življenje. S svojim popolnim in brezgrešnim življenjem ter po svoji smrti in vstajenju je vernim zagotovil večno odrešenje. On je najprej Darovalec večnega življenja, hkrati pa dar nebeškega Očeta, po katerem naj bi se zveličali. Tistih devet, ki je jadrno odhitelo stran, je bilo, vsaj v tistem trenutku, prikrajšanih za najpomembnejši dar, ki je Darovalec sam. Ne vemo sicer, ali so ga morda nekateri od njihi kdaj kasneje celo prejeli...
Ni komentarjev:
Objavite komentar