Mnogi med nami se še spomnimo dobronamernih pridig, v katerih so nas učili, naj storimo korak v veri, bodisi naj napišemo na ček večji znesek od tistega, kar menimo, da bi prenesel naš proračun, bodisi da naredimo velik skok pri življenjski odločitvi glede poroke ali poklicne priložnosti. Rekli so nam, da večje ko je tveganje, večja je vera.
V zvezi s tem nasvetom pogosto navajajo Gideonov poskus z runom iz Sod 6,36-40. Gideon je prosil Boga, naj potrdi svojo obljubo. Bog je namreč pravkar izročil Izraela v roke Midjancev, nato pa Gideonu obljubil, da bo dal po njegovi roki Izraelu zmago. Zato sta Gideonova zmedenost in negotovost čisto razumljivi.
Bojevnik je torej položil ovčje runo: »Če bo rosa samo na runu, po vsej zemlji pa suho,« je rekel Bogu, »bom vedel, da boš zagotovo rešil Izraela po moji roki, kakor si govoril.« Bog je to izpolnil. Potem je prosil Boga, naj to še enkrat ponovi, da bo imel zagotovilo, Bog pa je bil pripravljen odgovoriti tudi na to molitev.
V resnici to ni bila velika, ampak šibka vera, ki je potrebovala vidno potrditev. Zato ne preseneča Gideonova vera, ampak Božja usmiljena pripravljenost, da se skloni h Gideonovi prošnji, pa ne le enkrat, ampak dvakrat. Teh starozaveznih pripovedi se ne sme iztrgati iz konteksta in njihove umeščenosti v odrešenjsko zgodovino ter jih neposredno uporabiti v moji trenutni situaciji. Kajti te pripovedi kažejo na Kristusa, v čigar osebi so izpolnjene vse Božje obljube. Gideonu ni uspelo postati Izraelov dokončni rešitelj, ampak je Kristus tisti, ki je odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.
Tudi dandanes daje Bog veliko in drzno in v naših očeh nemogočo obljubo, da nas bo rešil, čeprav ne premoremo ničesar, kar bi mu lahko dali. Ko gledamo vase, nam je težko verovati, da Bog opravičuje, torej razglaša za pravične tiste, ki sami po sebi niso pravični, ampak se oklepajo oblačila Kristusove pravičnosti. Bog se še vedno sklanja k nam, da bi vidno obljubo potrdil s krstom in Gospodovo večerjo. S slednjo ne potrjuje svoje obljube samo enkrat, ampak vsakič, ko jo prejmemo.
Nič od tega pa ne upravičuje zahtev po vidnih znamenjih Božjih načrtov, vkolikor jih ni On razodel. Bog ne obljublja: »Štirikratno te bom blagoslovil, če doniraš v cerkveni gradbeni sklad toliko, da te bo zabolela glava.« Nas ne boš nikoli slišal reči: »Če velikodušno seješ seme v službo Core Christianity, te bo Bog naredil bogatega.« (1)
Bog ti ne bo razodel s »polaganjem runa«, kje naj živiš, s kom naj se poročiš, ali kateri poklic naj opravljaš. Konec koncev je Gideon prosil za potrditev tistega, kar mu je že bilo razodeto. Bog pa mi ni razodel nobene od prej navedenih stvari.
Zato je velika razlika med prošnjo Bogu, da potrdi, kar je obljubil in zahtevo po neke vrste znamenju, kjer ni dal Bog nobene obljube. Bog nas res poziva, naj zaupamo Njemu in njegovim načrtom, ki jih ima za nas, četudi jih ne poznamo ter da sprejmemo modre odločitve, utemeljene na vseh tistih dejstvih, ki nam jih daje.
Zatorej ne mešajmo vere s tveganjem! Glede tega, kar je Bog očitno obljubil in potrdil s svojimi zakramenti, nimamo razloga za dvom. Glede stvari, o katerih Bog ni govoril, pa prav tako nimamo nobenega razloga, da bi dvomili v njegove namene, četudi jih še ne poznamo.
Avtor: Michael Horton
Poslovenil: Dizma
Vir: Core Christianity >>>
(1) Pomeni: »Če boš velikodušno finančno podprl našo službo Core Christianity, te bo Bog naredil bogatega.« Pri Core Christianity, kjer so objavili zgornji prispevek, torej ne verjamejo, da Bog naredi bogatega tistega, ki bi to službo izdatno denarno podprl, zato ne zavajajo ljudi s takimi obljubami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar