Binkošti

Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. 2 Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. 3 Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. 4 Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. 5 V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. 6 Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. 7 Strmeli so, se čudili in govorili: "Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? 8 Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? 9 Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, 10 v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, 11 Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!"

(Apd 2,1-11)

 

Beseda binkošti izhaja iz grške besede pentekoste, kar pomeni petdeseti in je prišla v slovenščino preko nemščine. Starozavezna (judovska) cerkev je petdeseti dan po pashi praznovala praznik tednov ali šavuot. Šlo je za praznik ob pšenični žetvi.   V času helenizma so na ta dan praznovali tudi praznik Božje zaveze z Noetom, zato so tudi na ta dan prihajali judovski romarji iz diaspore v Jeruzalem.  Toliko na kratko o prvotnem izvoru in imenu praznika.

  

Ameriški evangeličanski pastor Chris Rosebrough je ob neki priložnosti zapisal takole: "Veliki binkoštni čudež je bilo oznanjevanje spokorjenja in odpuščanja grehov v Jezusovem imenu." Dogodku, ki ga opisuje zgornji odlomek iz Apostolskih del, je namreč sledila Petrova pridiga, v kateri je pozval poslušalce, naj se spreobrnejo in se dajo krstiti (cf. Apd 2,38), čemur je sledil množičen odziv prisotnih (cf. ibid. v. 41).

Pred binkoštmi so bili apostoli dva krat razočarani: prvič, ko je bil naš Gospod križan, drugič pa, v nekoliko manjši meri, ob njegovem vnebohodu. Zadrževali so se bolj ali manj na skrivnem, ker jih je bilo strah pred versko in posvetnp oblastjo. Vse to pa se je dramatično spremenilo na binkošti, ko so prejeli Svetega Duha. Tedaj so naenkrat stopili na plano in pogumno oznanjevali evangelij. Govorjenje v jezikih je bilo sicer res velik čudež, nekakšen anti-Babilon (cf. 1Mz 11,1-9), a ne največji. Tisti trenutek je bil namen govorjenja v različnih jezikih ta, da pritegnejo pozornost množice Judov iz različnih delov sveta, ki je bila ob žetvenem prazniku navzoča v Jeruzalemu.

Še veliko večji in neskončno pomembnejši čudež se je zgodil kmalu za tem. Sv. Peter je pridigal zbrani množici in jim dal v pridigi vedeti, da je njihov resnični problem greh ter jim zagotovil, da imajo v Jezusovem imenu odpuščanje grehov. Da, oznanil jim je čisti evangelij, kar je množico močno pretreslo (cf. Apd 2,14-37). Sveti Duh je bil očitno na delu. Nekje sem prebral, da je sama pridiga z retoričnega in homiletičnega  stališča tako slabo zastavljena, da bi z njo Peter zagotovo padel na praktičnem izpitu iz homiletike. Toda Bog je močnejši od naših slabosti in tudi od navidez  slabo zastavljene pridige. Delovanje Svetega Duha je bilo tako silno, da se je na koncu zgodilo nekaj, kar je s človeškega stališča popolnoma nepredvidljivo in nepojmljivo: "Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi. " (Apd 2,41)

Pri zadnji večerji je naš Gospod apostolom povedal o Svetem Duhu, da "bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe." (Jn 16,8) Greh je naravno stanje naravnega človeka. Človek povsem svobodno greši in tega ne problematizira, saj je greh zanj tako naraven kot zrak, ki ga vdihava. Sveti Duh pa je  tisti, ki posamezniku razkrinka njegovo grešno stanje.  Ljudje imamo v sebi določeno védenje glede tega, kaj naj bi bila pravičnost.  Toda Sveti Duh je tu, da nam razodeva Božjo pravičnost in njene zahteve, ki pa so za nas nedosegljive. Zato smo v svojem naravnem stanju podvrženi Božji sodbi. S tem v zvezi je apostol Pavel napisal: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Vladar tega sveta, hudič, je obsojen (cf. Jn 16,11), enaka sodba čaka nespreobrnjene grešnike. Vloga Svetega Duha je, da jih prepriča  glede njihovega tragičnega stanja ter jih privede h Kristusu. On je namreč umrl za naše grehe in nam s svojim vstajenjem zagotavlja popolno opravičenje (cf. Rim 4,25. Apd 13,39). Sam Jezus je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) To je dobra novica za vsakega grešnika! 

Naj Bog po Svetem Duhu privede čim več ljudi k našemu Gospodu Jezusu Kristusu, "v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov." (Kol 1,14) Bogu hvala za vsako dušo, ki jo privede k Jezusu!