Finsko sodišče proti Božji besedi

Od leve proti desni: Paul Coleman, Päivi Räsänen in Juhana Pohjola

O primeru Päivi Räsänen sem doslej že dvakrat pisal. Več o tem lahko izveste na tej povezavi. Prejšnji ponedeljek, torej 24. januarja 2022, sta se ona in škof Juhana Pohjola znašla pred okrožnim sodiščem v Helsinkih. Nekdanja poslanka in ministrica ter škof sta  morala pred sodiščem braniti odločitev, da pišeta o spolnosti in zakonski zvezi v skladu s svetopisemskim naukom, ne  pa skladno z novotarijami, ki si jih je v zadnjih desetletjih izmislil svet. Finsko tožilstvo je označilo  citate, ki sta jih vzela iz Svetega pisma, kot "sovražni govor".  Urad vrhovne državne tožilke Finske  se je torej postavil v vlogo obtoževalca Božje besede, kar je (po besedah odvetnika za človekove pravice in predstavnika organizacije ADFI* Paula Colemana) dejanje brez precedensa. 

 

Če bosta obsojena, čaka obtoženca denarna kazen ali kazen do dveh let zapora.  Svoboda govora je zelo krhka stvar. Vedno bolj krhka, a tudi vse bolj dragocena. 

Več o tem najdete na spletnih straneh ADF International in The Federalist. 

*ADFI = Alliance Defending Freedom International (Mednarodna zveza za obrambo svobode)

Življenje po milosti

 Ker je Kristus trpel v mesu, se tudi vi oborožite z istim mišljenjem: kdor v mesu trpi, neha z grehom, 2 tako da v času, ki mu ostane v mesu, ne živi več za človeška poželenja, ampak za Božjo voljo. 3 Dovolj dolg je bil pretekli čas, da ste stregli hotenju poganov, ko ste živeli v razuzdanosti, v poželenjih, v pijančevanju, v veseljačenju, v popivanju in nepostavnem malikovanju. 4 Prav zato se oni tudi čudijo, ker ne drvite več v isti vrtinec razvrata, in vas preklinjajo. 5 Toda ti bodo še dajali odgovor pred tistim, ki je pripravljen, da bo sodil žive in mrtve. 6 Zato je bil tudi mrtvim oznanjen evangelij, da bi bili sicer v mesu sojeni kot ljudje, v Duhu pa bi živeli po Božje.   (1Pt 4,1-6) 

 

Naš Gospod Jezus Kristus je, kot pravi apostol Peter, trpel v mesu, dasi je bil on sam brez greha (cf. Heb 4,15), je pa nase prevzel greh sveta (cf. Jn 1,29), ker je  naš Odrešenik. On se je popolnoma poistovetil z našo grešno človeško naravo, zato pravi Božja beseda, da ga je Bog poslal na svet "v podobi grešnega mesa" (Rim 8,3). Ker je kristjan zedinjen s Kristusom, je zanj logično, da neha grešiti, in  da živi za Božjo voljo (cf. 1Pt 4,2). 

 

Vrstica 1Pt 4,3, oziroma seznam grehov, ki so tu našteti, kaže na pogansko ozadje  večine naslovnikov Petrovega pisma. Kot vidimo, se v teh dva tisoč letih glede naštetih grehov stvari niso čisto nič spremenile, kvečjemu malikovanje je v naših krajih prevzelo malo drugačne oblike od tistih v svetu antične kulture. Sv. Peter tu tu jasno odvrača naslovnike pisma od starih navad, ko pravi: "Dovolj je bilo!" To vsekakor velja tudi za kristjane v 21. stoletju.  Tudi danes se svet posmehuje kristjanom, ali jih celo obsoja, ker ne drvijo skupaj z njim v pogubljenje (cf. 1Pt 4,4.5). 

 

5. vrstico našega odlomka nekateri razlagajo tako, kot da je šel Jezus po smrti na križu oznanjat  evangelij duhovom pravičnih pokojnikov, kar seveda ne drži. Po mojem se ta misel nanaša na verne kristjane, saj pravi Petrov "kolega" Pavel v pismu Efežanom: "Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov,  v katerih ste nekoč živeli na način tega sveta." (Ef 2,1.2a)  Preden smo bili Kristusovi, smo bili za Boga mrtvi in smo tavali v prestopkih in grehih. Potem pa smo bili oživljeni po poslušanju evangelija. V mesu bomo sojeni kot ostali ljudje, vsi bomo torej umrli (razen, če se Gospod prej ne vrne), smo pa že tukaj in zdaj deležni duhovnega vstajenja, zato uživamo predokus večnega življenja. Ker je tako, živimo po milosti, torej po Božje. 

Toda, ali ni to prelepo, da bi bilo res?  Ta dvom je popolnoma upravičen, kajti kristjani, ne živimo, kot bi se od nas pričakovalo, ker smo še vedno v "starem telesu". S tem ni mišljeno naše fizično telo, ampak stara nagnjenja, ki so še vedno prisotna v vsakem od nas. Tega se je zelo dobro zavedal apostol Janez, ko je napisal naslednje:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9)  Kristjan se trudi živeti po milosti, čeprav mu to ne uspeva, kot bi si želel. Zato je prav, da se vsak dan spomni evangelija, ki pravi, da je Jezus umrl za naše grehe, in da nam s svojim vstajenjem zagotavlja popolno opravičenje (cf. Rim 4,25).

Ali ima molitev moč?

Mi ne verujemo v moč molitve. Verujemo v Božjo moč, zato molimo.

~ Burk Parsons

Lastnina

Dajmo, razčistimo nekaj! Bog nima nič proti temu, da poseduješ stvari. On je proti temu, da stvari  posedujejo tebe.

~ Voddie Baucham

Calvin o splavu

Čeprav maternica ograjuje zarodek, je le-ta že človeško bitje, zato je pošasten zločin, če ga oropamo življenja, še preden je začel v njem uživati. Če je huje ubiti človeka v njegovi hiši kot na polju, ker naj bi človek doma užival varno zavetje, potem je gotovo okrutneje pokončati v maternici zarodek, ki še ni ugledal luči sveta.

~ Jean Calvin

Je Adam iskal Boga?

Ni bil Adam tisti, ki je iskal Boga, ampak je Bog iskal Adama. Od takrat obstaja takšen red stvari.   

~ A. W. Pink

Moj pripis: nismo mi, ki iščemo Boga, ampak je Bog tisti, ki nas poišče, da bi nas rešil. Kogar Bog poišče in rešuje, tega definitivno odreši.   Odrešenje je v celoti Božje delo, mi nimamo pri tem nobenih zaslug.

Ves posel cerkve

Ves posel vse cerkve je, da oznani vsemu svetu ves evangelij.

~ Charles Spurgeon

 

Neprenehna molitev

Apostol Pavel nas v enem od svojih pisem spodbuja k neprenehni molitvi, ko pravi: "Neprenehoma molíte." (1Tes 5,17) Le kaj bi bila ta neprenehna molitev?  Dr. Guy Richard je napisal knjigo na to temo, z njim pa sta se v oddaji v zgornjem videu o tem pogovarjala dr. William Wood in dr. Camden Bucey. 

Božje delovanje je nezadržno

Izjavljam vam torej, bratje: evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku. 12 Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa.

13 Slišali ste namreč, kako sem nekoč živel v judovstvu, kako sem zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti. 14 Po svoji strastni vnemi za očetna izročila sem v judovstvu prekašal mnoge sovrstnike in rojake. 15 Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav 16 razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi, 17 pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem se odpravil v Arabijo, potlej pa sem se vrnil v Damask. 

18 Pozneje sem po treh letih šel v Jeruzalem, da bi se spoznal s Kefom, in pri njem sem ostal petnajst dni. 19 Nobenega drugega apostola nisem videl, samo Jakoba, Gospodovega brata. 20 Pred Bogom vam zagotavljam, da to, kar vam pišem, ni laž. 21 Nato sem šel v pokrajine Sirije in Kilikije. 22 Cerkvam po Judeji, ki so v Kristusu, sem bil osebno nepoznan. 23 Le slišali so: "Tisti, ki nas je nekoč preganjal, zdaj oznanja vero, ki jo je nekoč skušal zatreti." 24 In slavili so Boga zaradi mene.   (Gal 1,11-24)

Apostol Pavel je ena najbolj zanimivih svetopisemskih oseb. Rodil se je kot Savel premožnim judovskim staršem v kilikijskem mestu Tarz in bil že od rojstva deležen rimskega državljanstva, kar v tistih časih ni bila majhna stvar. Živel je strogo v skladu s farizejskimi doktrinami, ki so zahtevale natančno izpolnjevanje postave v smislu rabinske tradicije. Od vsega začetka je nasprotoval kristjanom ter, kot sam pravi v zgornjem besedilu,  zagrizeno preganjal Božjo Cerkev.  Sodeloval je pri umoru diakona Štefana, ne sicer neposredno, ampak je varoval obleko tistih, ki so Štefana zasuli s kamenjem (cf. Apd 7,58).  Toda bil je enako kriv kot Štefanovi morilci, saj ni tisti, ki stoji na straži, nič bolj nedolžen od tistih, ki zločin neposredno izvajajo. Tudi sicer je odobraval njihov zločin (cf. Apd 8,1).  V nadaljevanju piše o njem: "Savel pa je zatiral Cerkev; vdiral je v hiše, vlačil iz njih moške in ženske ter jih pehal v ječo." (Apd 8,3) 

Potem pa se je zgodilo nekaj čudnega in spektakularnega. Ko je šel s pooblastilom velikih duhovnikov v Damask, da bi nadaljeval svojo krvavo raboto, se je srečal z Gospodom. Sam Pavel je ta dogodek opisal takole: "Vsi smo popadali na tla in zaslišal sem glas, ki mi je v hebrejskem jeziku govoril: 'Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Težkó ti je, da se upiraš ostnu.' 15 Vprašal sem: 'Kdo si, Gospod?' Gospod pa je rekel: 'Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. 16 Zdaj pa vstani in postavi se na nóge! Zato sem se ti prikazal, da bi te izvolil za svojega služabnika in za pričo tega, kar si videl in kar ti bom še pokazal. 17 Zato te bom rešil iz rok tvojega ljudstva in iz rok poganov, h katerim te pošiljam, 18 da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi.'" (Apd 26,14-18)  Pavel je bil torej posebnost med apostoli, saj ne sodi v krog zgodnjih učencev, ampak je  Jezusa Kristusa in njegov evangelij spoznal šele na poti v Damask, kjer je doživel popolno preobrazbo. Njegovo življenje se je tako rekoč postavilo na glavo in  obrnilo v čisto novo smer. Preganjalec evangelija je postal njegov oznanjevalec. Le zakaj? 

Sv. Pavel se je dobro zavedal, da ni bil on tisti, ki naj bi izbral Boga in se po svoji volji odločil za oznanjevalca evangelija, ampak da je bil Bog tisti, ki ga je po svoji milosti  določil za to delo. Bog mu je tudi razodel svojega Sina, ki ga je nato Pavel oznanjal med Judi ter pogani po precejšnjem delu rimskega imperija (cf. Gal 1,15.16). Najbolj čudovita stvar, ki so jo doživeli takratni kristjani je bila, da je nekdanji preganjalec postal vnet oznanjevalec, zaradi česar so slavili in hvalili Boga (cf. Gal 1,24). Dejstvo je, da kadar in v komur Bog deluje, tedaj in v tistem tudi zagotovo deluje! Božje delovanje je nezadržno.

Fascinantnih zgodb, kot je  Pavlova, je še kar nekaj. Tudi danes se dogajajo. Bog deluje v različnih ljudeh na različne načine.  Obstajajo spreobrnjenja ljudi, ki so že na zunaj kazali sovražnost do Kristusa in njegove cerkve, a tudi takih, bolj mirnih, ki niso kazali nobene nasilnosti, ampak so  celo greli cerkvene klopi, a niso bili temu navkljub nikoli poprej zares Kristusovi, čeprav so prisostvovali bogoslužjem in celo prejemali zakramente. Spreobrnjenje takih je navidez manj opazno, toda v resnici gre tudi pri njih za enak čudež, kot pri apostolu Pavlu, saj so se tudi oni "odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi." (Apd 26, 18)  Evangelij ni človeško, ampak Božje oznanilo, prav tako tudi spreobrnjenje ni človeško, ampak Božje delo v človeku. 

Postati kristjan ni vedno in povsod enostavno. Ponekod je to še danes stvar življenja in smrti. Spreobrnjenja se dogajajo na zelo različne načine. V krajih, kjer je vsaj nekaj verske svobode, se to dogaja preko slišane ali prebrane Božje besede. Kjer je le-ta nedosegljiva ali težko dosegljiva, se dogaja, da se Jezus ljudem  razodene direktno v sanjah. Ta pojav je prisoten zlasti v islamskem svetu, kjer so do takšnih spreobrnjenj še posebej sovražni. Toda Bog deluje mimo vseh svojih sovražnikov, kakor onih v peklu kot tistih na zemlji ter  njim navkljub  zbira svoje izvoljeno ljudstvo, ki ga bo Jezus nekega dne povabil: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!"   (Mt 25,34)

Substitucija po Luthru

Učite se poznati Kristusa, in tega križanega. Učite se pesem, namenjeno njemu in recite: "Gospod Jezus, ti si moja pravičnost, jaz sem tvoj greh. Ti si vzel nase, kar je mojega in mi dal, kar je tvojega. Postal si tisto, kar nisi bil, da bi  lahko jaz postal tisto, kar nisem bil."

~ Martin Luther

Se moramo poboljšati?

Sveto pismo ne govori: "Morate biti boljši," ampak: "Treba se vam je na novo roditi."

~ Charles H. Spurgeon

Popolna svetost

Popolna svetost je cilj svetnikov na zemlji in plačilo svetnikov v nebesih.

~ Joseph Caryl

Kristjanova zrelost

Pogosto mislimo, da potrebuje krščanska zrelost vedno manj in manj pomoči. Narobe.  Zrelost se udejanja glede na to, kako smo bolj in bolj odvisni od Jezusa. Zanašanje nase pomeni spodnašati samega sebe. 

J. A. Medders

Stalna naloga cerkve

Sleherna generacija v cerkvi se mora vsakič znova in znova vključevati v boj za zgodovinsko krščanstvo.

~ Michael J. Kruger

Poveličujmo Gospoda v svojem telesu!

"Vse mi je dovoljeno," vendar ni vse koristno! "Vse mi je dovoljeno," toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! 13 Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi. Bog pa bo oboje odpravil. Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. 14 Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas. 15 Ali ne veste, da so vaša telesa deli Kristusovega telesa? Mar bom vzel dele Kristusovega telesa in iz njih napravil dele vlačuginega telesa? Nikakor! 16 Mar ne veste, da tisti, ki se druži z vlačugo, postane z njo eno telo? Saj je rečeno: Dva bosta eno meso. 17 Kdor pa se druži z Gospodom, je z njim en duh. 18 Bežite pred nečistovanjem. Vsak greh, ki ga stori človek, je zunaj telesa; kdor pa nečistuje, greši proti lastnemu telesu. 19 Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, 20 saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu.   (1Kor 6,12-20)

 

Obravnavana tema je danes v svetu zelo nepopularna, a ne le danes, enako je bilo v rimskem času,  ko se je rojevala cerkev. Kot sem v tem spletniku nekajkrat napisal, je bila krajevna cerkev v Korintu  pravi cvetober nepravilnosti. V njej je bilo prisotno strankarstvo, kristjani so se na veliko tožarili pred posvetnimi sodišči, bile so zlorabe pri bogoslužju itn.,  ne nazadnje pa je bila v cerkvi  prisotna tudi spolna nemorala, o čemer govori zgornji odlomek. 

 

Nam protestantom, ki trdimo, da se lahko človek odreši le po veri v Kristusa in da pri tem dela nimajo nobene odrešilne vrednosti, mnogi očitajo, da  trdimo, da je potemtakem vse dovoljeno. Da jim je vse dovoljeno, so najbrž verjeli tudi mnogi kristjani v korintski cerkvi, zato jim Pavel odgovarja, da četudi bi bilo to res, ni res, da bi bilo vse koristno in da bi se moral kristjan podvreči vsemu, kar počnejo ljudje, ki so  zunaj cerkve. Res je, da je v določenem smislu vse dovoljeno, saj vendar uživamo svobodo v Kristusu. Zato je nekaj stoletij pozneje sv. Avguštin zapisal: "Ljubi in delaj, kar hočeš." Če  sprevržemo smisel napisanega,  tako da stvar obravnavamo v duhu današnjega časa, ki govori veliko o ljubezni, v resnici pa malo ljubi, dobimo nekaj, kar je zelo daleč od krščanskega pojmovanja svobode v Kristusu. 

 

Iz 1Kor 6, 16 sl. je razvidno, da so imeli korintski kristjani zelo sproščen odnos do intimnega druženja s prostitutkami, da so se torej obnašali enako kot okoliška poganska družba. Odnos do spolnosti  v tamkajšnji družbi je bil zelo podoben tistemu, čemur smo priča na sodobnem zahodu, kamor štejem tudi našo podalpsko domovino. Toda Pavel pravi, da se od kristjana pričakuje drugačnost, pa ne takšna, kot jo pridiga svet, ampak tista, ki jo od nas zahteva Bog. Kristjan je oseba, ki je tesno povezana s Kristusom, zato pravi Pavel, da je kristjan del Kristusovega telesa. S tem, ko kristjan izvrši prešuštvo, potegne v greh tudi Kristusa. Prešuštvo je greh zoper Boga, zoper zakonskega partnerja in zoper lastno telo. Je prevara, ki jo Božja beseda primerja z malikovanjem. Spolni odnos ima namreč tudi svojo duhovno komponento.  Spolnost ima znotraj zakonske zveze pozitiven duhovni pomen. Kot sem že omenil, sta  spolna nemorala in malikovalstvo v najtesnejši zvezi, kar se je odražalo tudi v zgodovini starega Izraela (cff. 2Mz 32,6. 4Mz 25,1.2).  Sv. Pavel je ti dve stvari na drugem mestu povezal takole: "Ne postanite malikovalci, kot so bili nekateri izmed njih, kakor je pisano: Ljudje so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali. Tudi ne nečistujmo, kakor so nečistovali nekateri izmed njih in jih je padlo v enem dnevu triindvajset tisoč." (1Kor 10,7.8)  

 

Kristjan ni sam svoj. V njem biva Sveti Duh, zato pravi apostol Pavel, da je vsak posamezni kristjan tempelj Svetega Duha.  Zato je kristjan dolžan odgovorno ravnati s svojim telesom. Povrhu tega smo bili odkupljeni za visoko ceno, s krvjo Jezusa Kristusa. Pavel nas zato opominja, naj poveličujemo Boga v svojem telesu. Telo kot tako ni nič slabega. Gnostiki in drugi dualisti so trdili, da je vse, kar je materialnega slabo, kar je duhovnega pa dobro. Zato so nekateri med njimi živeli strogo asketsko življenje, s čimer so hoteli kazati zaničevanje do telesa, drugi pa so rekli, da telo tako ali tako ni pomembno, pomembna da je duša, zato so živeli v razvratu. Vse to je seveda popolnoma narobe.  Naše telo je Božji dar in zato  je edino pravilno, da v njem poveličujemo Boga s čistim življenjem. 

Doslej sem govoril samo o tem, kar smo dolžni delati, nič pa o tem, kaj naj stori tisti, ki mu pri tem spodleti. Sveto pismo ima dobro novico  za take, ki zgrešijo. Vsi namreč grešimo na različnih področjih, kajti vsakdo med nami ima svoje šibke točke. Božja beseda zato govori: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) V Stari zavezi pa beremo: "Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju." (Iz 55,7) Jezus je bil umorjen za naše grehe in bil obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja.  Zatorej poveličujmo Gospoda v svojem telesu, saj si to vsekakor zasluži!

O osebnih "razodetjih"

Če ni tega v šestinšestdesetih knjigah Svetega pisma, potem tega Bog ni rekel! 

~ John MacArthur

Kaj pomeni kristjanu Božja suverenost?

Božja suverenost je zglavnik, na katerem počiva kristjanova glava. 

~ Charles Spurgeon

Kristus - popoln Odrešenik

Če te greh bremeni in smrt straši, se ozri na Kristusa, ki je zate umrl in od mrtvih vstal ter premagal sleherno zlo!  Ali ti lahko sploh še katera stvar škodi? 

~ Martin Luther

Edina metoda

Za pobožno in pravično življenje ni druge metode, razen te,  da si odvisen od Boga.

~ Jean Calvin

Najhujša stvar

 Najhujše, kar nas lahko doleti, je to, da umremo v svojih grehih. 

~ R. C. Sproul

Stanovitnost Božje ljubezni

Bogu sem dal nešteto vzrokov, da me ne bi ljubil. Nobeden od njih ni bil dovolj močan, da bi me nehal ljubiti.

~ Paul Washer

Kakšno zvezo imata cerkev in sv. zakon?

Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, 26 da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, 27 tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna. 28 Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. 29 Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: 30 smo namreč deli njegovega telesa. 31 Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. 32 Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve. 33 Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža. 

1 Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. 2 Spoštuj očeta in mater – to je prva zapoved z obljubo: 3 da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji. 4 In vi, očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju.    (Ef 5,25-6,4)

Ob branju naslova bi lahko kdo vprašal, kakšno zvezo naj bi  imela cerkev z institucijo svetega zakona. Ob branju zgornjega odlomka iz Pisma Efežanom postane stvar popolnoma jasna. V njem  je namreč apostol Pavel primerjal odnos cerkve s Kristusom z  odnosom znotraj zakonske zveze, torej med možem in ženo. Naš Gospod je  vzljubil cerkev in dal sam sebe zanjo. Jezus je umrl za cerkev! On se je zanjo žrtvoval. Žrtvoval se je za vse, ki smo del tega njegovega skrivnostnega telesa. Cerkev niso le pridigarji in predstojniki, ampak vsi verni in krščeni kristjani. Jezus je cerkev očistil vsega greha in jo pripravlja na večnost. 

Kristus, ki je  Ženin cerkve, ljubi svojo cerkev, enako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene. V zakonski zvezi nikakor ne gre  za moževo gospodovanje nad ženo, ampak za ljubeče razmerje. Kot smo mi vsi skupaj, torej cerkev, Kristusovo telo, tako sta tudi mož in žena eno telo. Ne mož in mož ali žena in žena,  kar je iznajdba sveta,  ampak mož in žena. Na začetku Svetega pisma beremo: "Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril." (1Mz 1,27)  Moški in ženske nismo enaki, kar danes velikokrat slišimo, ampak komplementarni. Zato sestavljata mož in žena eno meso (cff. 1Mz 2,44. Mt 19,5.6. Mr 10,8. 1Kor 6,16). Način, na katerega smo intimno povezani s svojim telesom, je podoben povezanosti dveh, ki sta v zakonski zvezi. Enako je z zavezo Kristusa s cerkvijo (cf. Ef 5,28-32).  

Otrokom je naložena odgovornost, da po svojih zmožnostih in glede na svojo zrelost izvršujejo svoj del Kristusovega načrta, ki ga ima v zvezi s človeškim rodom. Cerkev namreč sestavljajo različne generacije, med katerimi mora obstajati edinost.  Po drugi strani so starši odgovorni za to, da z otroki ravnajo tako, da v njih ne vzbujajo jeze in zagrenjenosti. 

To, o čemer govori apostol Pavel, je Božji ideal, toda vemo, da v praksi ni vedno čisto tako, kajti ljudje  nismo idealni. Ravno zato je  apostol napisal te besede spodbude in opomina.  Bog je  ob vsakem času pripravljen na odpuščanje.  Pravzaprav nam je v Kristusu že vse odpustil. Le priznati je treba svoje slabosti, da bomo to odpuščanje tudi v polnosti zaživeli.

Božje usmiljenje, ne naše zasluge

Bog nam ne daje večno življenje po naših zaslugah, ampak po svojem usmiljenju. 

~ Sv. Avguštin

Krščanstvo ni vse, kar si kdo izmisli

Če  je krščanstvo vse  tisto, čemur danes pravijo krščanstvo, potem krščanstvo sploh ne obstaja. Ime, ki ga prilepiš na kar koli, brez razlike, ne pomeni ničesar. 

~ B. B. Warfield

 

Moja pripomba: kaj bi šele B. B. Warfield (1851-1921) rekel, če bi videl današnjo situacijo?

Ob Gospodovem razglašenju

Danes, 6. januarja obhajamo praznik Gospodovega razglašenja. Na krščanskem zahodu se ta praznik  imenuje epifanija ali razglašenje (praznik se v celoti imenuje Gospodovo razglašenje ljudstvom), na vzhodu pa teofanija (pojavitev Boga).  Gre za praznik, ki je starejši od božiča. Na ta dan so  nekoč obhajali  spomin na  dogodke iz prvih tridesetih let  Kristusovega življenja, od rojstva do njegovega krsta. V nekaterih orientalnih cerkvah, kot sta armenska in nestorijanska, se na ta dan še vedno spominjajo teh dogodkov, v večini cerkva pa so  jih razporedili na več praznikov. Na krščanskem zahodu se na ta dan spominjamo prihoda modrih k Jezusuje, teofanija na vzhodu pa je praznik Jezusovega krsta.

Ljudska domišljija in izročilo sta  modre z vzhoda spremenila v "svete tri kralje", kar lahko vidimo na sliki levo od besedila, kar je pri nas  sicer dajalo prazniku dodaten prisrčen folklorni pridih, vsebinsko pa je bil na ta način osiromašen. Sveto pismo namreč nikjer ne govori niti  o številu modrih, niti o kakih kraljih, niti o imenih omenjenih mož. V cerkvah  dodajajo 6. januarja v jaslice podobe "treh kraljev", kar je zgodovinsko netočno, saj so modri  obiskali Jezusa, ko je bil le-ta star kakšni  dve leti in je snjegova družina že  stanovala v hiši, ne v hlevu.

Kdo so sploh bili Jezusovi nenavadni in skrivnostni obiskovalci? V evangeliju se imenujejo magoi, kar bi lahko pomenilo perzijske in babilonske svečenike ter strokovnjake za astrologijo, razlago sanj, magijo, razlago svetih besedil in podobno. Ker so bili v stiku z judovsko diasporo, ki je bila prisotna daleč proti vzhodu, so bili dodobra seznanjeni z mesijanskimi prerokbami, zato so ob pojavitvi nenavadnega nebesnega pojava ki je omenjen kot zvezda,  šli iskat novorojenega judovskega kralja  (cf. Mt 2,1.2). 

Samo sporočilo o srečanju magov  z Jezusom je zelo skopo: "Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire." (Mt 2,11)  Malo verjetno je, da so se modri v polnosti zavedali božanskosti otroka, ki so ga videli. Kljub temu je to, kar so delali ti tujci, primerno in ustrezno. Darovi, ki so jih prinesli, so potem zagotovo prišli prav sveti družini, ko je morala zaradi Herodovega besnenja zbežati v Egipt.

Ob prihodu magov se je torej Kristus prvič razodel ljudstvom, torej Nejudom. To razodetje ali razglašenje seveda še ni bilo popolno. Kristus se je pozneje v svojem življenju še večkrat razodel ljudem, ki niso bili Judje, na primer Samarijanom (cf. Lk 17,11-19.  Jn 4,4-41), rimskemu stotniku (cf. Mt 8,5-13) in Sirofeničanki (cf. Mr 7,24-30).  V vseh naštetih primerih je šlo za predpodobe tistega razglašenja, ki se je zgodilo po Jezusovi smrti in vstajenju. O slednjem pravi sv. Pavel takole: "Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju[...]" (Ef 3,5.6) 

Jezus ni prišel odreševat  biološkega judovskega ljudstva, torej svojih rojakov po krvi, ampak svoje ljudstvo, novi Izrael, ki ga sestavljamo tako Judje kot pogani. S tem v zvezi pravi apostol Pavel naslednje: "Jud namreč ni tisti, ki je to v očitnem, pa tudi obreza ni tista, ki je to v očitnem, v mesu; ampak Jud je tisti, ki je to na skrivnem, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga." (Rim 2,28.29) In na drugem mestu: "Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu." (Gal 3,28)

Jezus Kristus se je torej razodel tudi kot Odrešenik poganov. On je naredil iz Judov in poganov eno sveto ljudstvo. Praznik Gospodovega razglašenja pomeni dobro novico za vse. Kristus je prišel na svet odrešit grešnike "iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov". (Raz 7,9) Vsem tistim, ki vanj zaupajo in se zanašajo na njegovo na križu dokončano delo, je priskrbel večno zveličanje v Božjem kraljestvu. To zveličanje nikomur ne pripada po rojstvu, rasi, narodnosti, verski, državni ali razredni pripadnosti, ampak edino po neskončni Božji milosti. Jezus Kristus je edini potni list v nebesa za vse narode. To je pravo sporočilo praznika razglašena. 

Kaj pomeni izraz biti posveten?

Kaj je posvetnost in kako pride do nje? Kakšen pomen ima v Novi zavezi  izraz svet? Katere so vrste posvetnosti in kako se vtihotapijo v cerkev? Katero zdravilo zoper posvetnost nam daje Kristus?

O vsem tem govori Andrew Fellows v zgornjem videu. 

Ne Jezus plus..., ampak samo Jezus

Ne gre za to: Kristus plus še nekaj. Jezus je dovolj!

~ A. W. Tozer

Položi svojo prihodnost v Božje roke

Nikdar se ne boj zaupati neznane prihodnosti znanemu Bogu!  

~ Corrie ten Boom

Leto Gospodove milosti

Duh Gospoda Boga je nad menoj,

ker me je Gospod mazilil.

Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim,

da povežem strte v srcu,

da okličem jetnikom prostost,

zapornikom osvoboditev,

2 da oznanim leto Gospodove milosti,

dan maščevanja našega Boga,

da potolažim vse, ki žalujejo,

3 da se obrnem k žalujočim na Sionu

in jim dam venec namesto pepela,

olje veselja namesto žalovanja,

ogrinjalo za hvalnico namesto potrtega duha.

Imenovali se bodo Hrasti pravičnosti,

Gospodov nasad za njegovo poveličanje.   (Iz 61,1-3)

Pričujoči odlomek iz knjige preroka Izaija je prerokba, v kateri nastopa mesijanski služabnik, ki s svojim oznanjevanjem, kateremu daje Sveti Duh svojo moč, ustvarja novo ljudstvo. Ta prerokba se je v polnosti izpolnila z nastopom našega Gospoda Jezusa Kristusa, prerok Izaija pa ima v njej vlogo njegove predpodobe, oziroma predhodnika. 

 

Mesija prinaša blagovest, veselo novico ubogim. Zakaj ravno njim?  Ubogi se ne morejo zanašati na svoje premoženje, učenost, oblast in podobno, zato so bolj dovzetni za Božjo besedo. Jezusova beseda pravi: "Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo."  (Lk 6,20b)  Gre tu za Božjo pristranskost ali kakšen poseben božanski socializem? V bistvu ne, kajti, kot sem že napisal, gre za to, da se ubogi ne morejo toliko zanašati na kakšne svoje prednosti in rajši sprejmejo evangelij. Pripadniki določene  levičarske stranke so ob zadnjem Božiču nekje zmagoslavno objavili Jezusov izrek, ki govori o težavah bogatašev pri vstopu v nebeško kraljestvo: "Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo." (Mr 10,25) Res je, toda gre za tekst brez konteksta, kajti navedli so le pol resnice. Druga polovica se glasi tako,  da so osupli učenci potem spraševali, kdo se sploh more odrešiti, naš Gospod pa jim je odgovoril: "Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče."  (Mr 10,27)  Ubogi so res bolj dojemljivi za Božjo besedo, toda to ni celotna zgodba. Kadar in kogar namreč Bog rešuje, takrat in tega definitivno rešuje, oziroma reši.

Mesija je prišel povezat strte v srcu. V času prerokbe je judovsko ljudstvo trpelo v babilonskem izgnanstvu: "Ob rekah Babilona, tam smo sedeli in jokali, ko smo se spominjali Siona. Na vrbe v njegovi sredi smo obesili svoje citre, kajti tam so naši osvajalci zahtevali od nas besede pesmi."  (Ps 137,1-3) Prerok  je napovedal, da bodo potolaženi. Toda Judje tistega časa niso edini, ki so strti v srcu. Vse človeštvo ima podobne težave. Prihod Odrešenika pomeni večliko tolažbo za ves svet. 

Prišel je oklicat jetnikom prostost in osvoboditev zapornikom. Izaija je napovedal tisto, kar se je pozneje dejansko zgodilo pod perzijskim kraljem Kirom, ki je Judom dovolil vrnitev iz Babilona ter  ponovno zidavo Jeruzalema in tamkajšnjega templja. Toda obstaja še hujše jetništvo in izgnanstvo, kot so ga bili  deležni takratni Judje. Ves svet je ujet v babilonsko suženjstvo greha in nepokorščine do Boga. Jezus Kristus, ki je pravi Mesija, je prišel na svet zato, da premaga greh in smrt, ter da vsem ki vanj verujejo, podari večno življenje. To je prava osvoboditev.

Mesija je prišel oznanit leto Gospodove milosti. Tu gre za aluzijo na jubilejna leta pod staro zavezo, ki so bila vsakih petdeset let. V teh letih se je zadolžena zemlja vrnila prvotnim lastnikom, sužnji pa so bili osvobojeni. Toda Jezus je priskrbel večje in neskončno pomembnejše jubilejno leto, leto Gospodove milosti. S svojo smrtjo na križu in svojim vstajenjem je vzpostavil dan rešitve, o katerem govori sv. Pavel: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b) Tu ne gre za dan, ki ima 24 ur, ampak za obdobje, ki traja, a ne bo večno trajal. To je čas, ko Bog zbira svoje ljudstvo iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov (cf. Raz 7,9).

Kot sem že omenil, dan rešitve, ki pomeni isto kot leto Gospodove milosti, ne bo večno trajal, ampak mu bo sledil "dan maščevanja." V tem dnevu bo Bog po svojem Sinu Jezusu Kristusu sodil žive in mrtve. Tisti, ki  v "dnevu rešitve" noče imeti Kristusa za Odrešenika, ga bo imel na "dan maščevanja" za neizprosnega sodnika. To bo sodba brez možnosti pomilostitve. Janez Evangelist je videnje te strašne obsodbe opisal takole: "In če koga niso našli zapisanega v knjigi življenja, je bil vržen v ognjeno jezero." (Raz 20,15)  Toda pozor, še vedno smo v letu Gospodove milosti in rešitev je še vedno na razpolago!

Tisti, ki so v Kristusu, bodo na dan sodbe deležni zmagoslavnega venca, tolažbe in veselja. Ti so kot hrasti, močni in trdni, saj imajo trdno zaupanje v Jezusa kot Odrešenika in so tudi zakoreninjeni v njem. Kristjani vidimo sami sebe kot šibke in nesposobne. To pravzaprav celo v mnogočem drži. Zato pa imamo močnega Odrešenika, ki je za nas prišel na svet, namesto nas izpolnil vse zahteve Božje postave, umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja. 

 

Ali sploh obstaja  kakšna boljša in bolj vesela novica za ta naš svet?

V novo leto v Jezusovem imenu

Vir slike: Wikipedia

 "Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu." (Lk 2,21) 

 

Naš Gospod je bil v skladu z zapovedjo Mojzesove postave  osmi dan po rojstvu  obrezan in je ob tej priložnosti prejel ime Jezus. Njega je, kot piše apostol Pavel, "Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij  v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta" (Flp 2,9-11) Ker je tako, je  prav, da kristjani vsako svoje dejanje in nehanje začnemo in končamo v Jezusovem imenu. Na otoku Patmosu se je Jezus apostolu Janezu razodel  takole: "Jaz sem Alfa in Omega, Prvi in Zadnji, začetek in konec." (Raz 22,13) Ker se danko se spominjamo Gospodovega obrezovanja in poimenovanja, lepo pokriva z začetkom novega leta, je zelo prav, da začnemo vsako novo leto v imenu, ki ga je nebeški Oče postavil čez vsa imena. V tem imenu se namreč vsem narodom oznanja odpuščanje grehov (cf. Lk 24,47), v njem smo  posvečeni in opravičeni (cf. 1Kor 6,11). 

 

Jezus je  Alfa in Omega vsega. Zatorej želim vsem blagoslovljeno novo leto 2022 ter da bi se vam srečno začelo, nadaljevalo in končalo v Njegovem imenu!