Ker je Kristus trpel v mesu, se tudi vi oborožite z istim mišljenjem: kdor v mesu trpi, neha z grehom,
2 tako da v času, ki mu ostane v mesu, ne živi več za človeška poželenja, ampak za Božjo voljo.
3 Dovolj dolg je bil pretekli čas, da ste stregli
hotenju poganov, ko ste živeli v razuzdanosti, v poželenjih, v
pijančevanju, v veseljačenju, v popivanju in nepostavnem malikovanju.
4 Prav zato se oni tudi čudijo, ker ne drvite več v isti vrtinec razvrata, in vas preklinjajo.
5 Toda ti bodo še dajali odgovor pred tistim, ki je pripravljen, da bo sodil žive in mrtve.
6 Zato je bil tudi mrtvim oznanjen evangelij, da
bi bili sicer v mesu sojeni kot ljudje, v Duhu pa bi živeli po Božje.
(1Pt 4,1-6)
Naš Gospod Jezus Kristus je, kot pravi apostol Peter, trpel v mesu, dasi je bil on sam brez greha (cf. Heb 4,15), je pa nase prevzel greh sveta (cf. Jn 1,29), ker je naš Odrešenik. On se je popolnoma poistovetil z našo grešno človeško naravo, zato pravi Božja beseda, da ga je Bog poslal na svet "v podobi grešnega mesa" (Rim 8,3). Ker je kristjan zedinjen s Kristusom, je zanj logično, da neha grešiti, in da živi za Božjo voljo (cf. 1Pt 4,2).
Vrstica 1Pt 4,3, oziroma seznam grehov, ki so tu našteti, kaže na pogansko ozadje večine naslovnikov Petrovega pisma. Kot vidimo, se v teh dva tisoč letih glede naštetih grehov stvari niso čisto nič spremenile, kvečjemu malikovanje je v naših krajih prevzelo malo drugačne oblike od tistih v svetu antične kulture. Sv. Peter tu tu jasno odvrača naslovnike pisma od starih navad, ko pravi: "Dovolj je bilo!" To vsekakor velja tudi za kristjane v 21. stoletju. Tudi danes se svet posmehuje kristjanom, ali jih celo obsoja, ker ne drvijo skupaj z njim v pogubljenje (cf. 1Pt 4,4.5).
5. vrstico našega odlomka nekateri razlagajo tako, kot da je šel Jezus po smrti na križu oznanjat evangelij duhovom pravičnih pokojnikov, kar seveda ne drži. Po mojem se ta misel nanaša na verne kristjane, saj pravi Petrov "kolega" Pavel v pismu Efežanom: "Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov, v katerih ste nekoč živeli na način tega sveta." (Ef 2,1.2a) Preden smo bili Kristusovi, smo bili za Boga mrtvi in smo tavali v prestopkih in grehih. Potem pa smo bili oživljeni po poslušanju evangelija. V mesu bomo sojeni kot ostali ljudje, vsi bomo torej umrli (razen, če se Gospod prej ne vrne), smo pa že tukaj in zdaj deležni duhovnega vstajenja, zato uživamo predokus večnega življenja. Ker je tako, živimo po milosti, torej po Božje.
Toda, ali ni to prelepo, da bi bilo res? Ta dvom je popolnoma upravičen, kajti kristjani, ne živimo, kot bi se od nas pričakovalo, ker smo še vedno v "starem telesu". S tem ni mišljeno naše fizično telo, ampak stara nagnjenja, ki so še vedno prisotna v vsakem od nas. Tega se je zelo dobro zavedal apostol Janez, ko je napisal naslednje: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Kristjan se trudi živeti po milosti, čeprav mu to ne uspeva, kot bi si želel. Zato je prav, da se vsak dan spomni evangelija, ki pravi, da je Jezus umrl za naše grehe, in da nam s svojim vstajenjem zagotavlja popolno opravičenje (cf. Rim 4,25).
Ni komentarjev:
Objavite komentar