Poveličujmo Gospoda v svojem telesu!

"Vse mi je dovoljeno," vendar ni vse koristno! "Vse mi je dovoljeno," toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! 13 Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi. Bog pa bo oboje odpravil. Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. 14 Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas. 15 Ali ne veste, da so vaša telesa deli Kristusovega telesa? Mar bom vzel dele Kristusovega telesa in iz njih napravil dele vlačuginega telesa? Nikakor! 16 Mar ne veste, da tisti, ki se druži z vlačugo, postane z njo eno telo? Saj je rečeno: Dva bosta eno meso. 17 Kdor pa se druži z Gospodom, je z njim en duh. 18 Bežite pred nečistovanjem. Vsak greh, ki ga stori človek, je zunaj telesa; kdor pa nečistuje, greši proti lastnemu telesu. 19 Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, 20 saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu.   (1Kor 6,12-20)

 

Obravnavana tema je danes v svetu zelo nepopularna, a ne le danes, enako je bilo v rimskem času,  ko se je rojevala cerkev. Kot sem v tem spletniku nekajkrat napisal, je bila krajevna cerkev v Korintu  pravi cvetober nepravilnosti. V njej je bilo prisotno strankarstvo, kristjani so se na veliko tožarili pred posvetnimi sodišči, bile so zlorabe pri bogoslužju itn.,  ne nazadnje pa je bila v cerkvi  prisotna tudi spolna nemorala, o čemer govori zgornji odlomek. 

 

Nam protestantom, ki trdimo, da se lahko človek odreši le po veri v Kristusa in da pri tem dela nimajo nobene odrešilne vrednosti, mnogi očitajo, da  trdimo, da je potemtakem vse dovoljeno. Da jim je vse dovoljeno, so najbrž verjeli tudi mnogi kristjani v korintski cerkvi, zato jim Pavel odgovarja, da četudi bi bilo to res, ni res, da bi bilo vse koristno in da bi se moral kristjan podvreči vsemu, kar počnejo ljudje, ki so  zunaj cerkve. Res je, da je v določenem smislu vse dovoljeno, saj vendar uživamo svobodo v Kristusu. Zato je nekaj stoletij pozneje sv. Avguštin zapisal: "Ljubi in delaj, kar hočeš." Če  sprevržemo smisel napisanega,  tako da stvar obravnavamo v duhu današnjega časa, ki govori veliko o ljubezni, v resnici pa malo ljubi, dobimo nekaj, kar je zelo daleč od krščanskega pojmovanja svobode v Kristusu. 

 

Iz 1Kor 6, 16 sl. je razvidno, da so imeli korintski kristjani zelo sproščen odnos do intimnega druženja s prostitutkami, da so se torej obnašali enako kot okoliška poganska družba. Odnos do spolnosti  v tamkajšnji družbi je bil zelo podoben tistemu, čemur smo priča na sodobnem zahodu, kamor štejem tudi našo podalpsko domovino. Toda Pavel pravi, da se od kristjana pričakuje drugačnost, pa ne takšna, kot jo pridiga svet, ampak tista, ki jo od nas zahteva Bog. Kristjan je oseba, ki je tesno povezana s Kristusom, zato pravi Pavel, da je kristjan del Kristusovega telesa. S tem, ko kristjan izvrši prešuštvo, potegne v greh tudi Kristusa. Prešuštvo je greh zoper Boga, zoper zakonskega partnerja in zoper lastno telo. Je prevara, ki jo Božja beseda primerja z malikovanjem. Spolni odnos ima namreč tudi svojo duhovno komponento.  Spolnost ima znotraj zakonske zveze pozitiven duhovni pomen. Kot sem že omenil, sta  spolna nemorala in malikovalstvo v najtesnejši zvezi, kar se je odražalo tudi v zgodovini starega Izraela (cff. 2Mz 32,6. 4Mz 25,1.2).  Sv. Pavel je ti dve stvari na drugem mestu povezal takole: "Ne postanite malikovalci, kot so bili nekateri izmed njih, kakor je pisano: Ljudje so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali. Tudi ne nečistujmo, kakor so nečistovali nekateri izmed njih in jih je padlo v enem dnevu triindvajset tisoč." (1Kor 10,7.8)  

 

Kristjan ni sam svoj. V njem biva Sveti Duh, zato pravi apostol Pavel, da je vsak posamezni kristjan tempelj Svetega Duha.  Zato je kristjan dolžan odgovorno ravnati s svojim telesom. Povrhu tega smo bili odkupljeni za visoko ceno, s krvjo Jezusa Kristusa. Pavel nas zato opominja, naj poveličujemo Boga v svojem telesu. Telo kot tako ni nič slabega. Gnostiki in drugi dualisti so trdili, da je vse, kar je materialnega slabo, kar je duhovnega pa dobro. Zato so nekateri med njimi živeli strogo asketsko življenje, s čimer so hoteli kazati zaničevanje do telesa, drugi pa so rekli, da telo tako ali tako ni pomembno, pomembna da je duša, zato so živeli v razvratu. Vse to je seveda popolnoma narobe.  Naše telo je Božji dar in zato  je edino pravilno, da v njem poveličujemo Boga s čistim življenjem. 

Doslej sem govoril samo o tem, kar smo dolžni delati, nič pa o tem, kaj naj stori tisti, ki mu pri tem spodleti. Sveto pismo ima dobro novico  za take, ki zgrešijo. Vsi namreč grešimo na različnih področjih, kajti vsakdo med nami ima svoje šibke točke. Božja beseda zato govori: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) V Stari zavezi pa beremo: "Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju." (Iz 55,7) Jezus je bil umorjen za naše grehe in bil obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja.  Zatorej poveličujmo Gospoda v svojem telesu, saj si to vsekakor zasluži!