Očetje, matere in marijanski kult

V včerajšnjem Večeru sem pod rubriko Pogledi naletel na zanimiv prispevek, ki ga je napisal psihoanalitik Roman Vodeb. V njem prosto po Freudu analizira stanje odnosov med spoloma na Slovenskem. V članku med drugim piše: "Namreč: v Sloveniji, ki je znana, da ima kar kronične, če že ne kar arhetipske težave z Očetom (in posledično s pravimi moškimi), seveda pa tudi s cankarjansko, falično (emancipirano) Mamo [...]"

Moj cilj ni, da bi se spuščal v podrobno analizo članka, ki je sicer naravnan v smislu iskanja razlogov za trenutno stanje v slovenskem gospodarstvu. Pravzaprav je mojo pozornost zbudila trditev o težavah, ki jih imajo po avtorju Slovenci z očetom in s cankarjansko materjo. Ta trditev ni pravzaprav nič novega. O njej so govorili in pisali že drugi, med ostalimi pokojni Janez Rugelj.

Ne bi mogel z zanesljivostjo reči, kje so vzroki za tako stanje. Gre morda za "blago slovansko dušo", o kateri je velikokrat govora? Če je tako, potem je ravno zato padel Marijin kult pri Slovencih na tako plodna tla in dobil nekatere specifične oblike.

Ko je bil Trubar še rimskokatoliški duhovnik, je imel velike težave s farani, ki so si želeli zidati cerkve v čast device Marije in svetnikov, ki naj bi se prikazovali raznim vidcem, še rajši pa vidkinjam. Ljudje so si predstavljali Jezusa kot nekakega trdosrčnega možakarja, ki ga zmore omečiti le prošnja njegove matere Marije. Pri tem jo je še slabše odnesel nebeški Oče. Predstavljali so si ga kot nekoga, ki preži v zasedi na grehe ljudi z nekakšnim muhalnikom v roki in komaj čaka, koga bo mahnil s svojim pripomočkom. Ključ za rešitev tega problema je bila seveda devica Marija. Ta je po mnenju ljudi milo prosila in, kot to znajo samo ženske, uspela pregovoriti Boga, da jim je odpustil njihove prestopke. Reformatorji so se borili proti takemu degeneriranemu "krščanstvu", a je čas reformacije pri nas trajal le kakega pol stoletja. Temu je sledil posttridentinski in baročni čas povečanega kulta device Marije. Vse je ostalo po starem, le bolj pretirano in napihnjeno je bilo vse skupaj.

Janzenisti so pozneje skušali omejiti ta pretiran kult, a so naleteli na velik odpor ljudi. Prešeren je janzenistom, ki so bili proti romanjem na razne svete gore, namenil pesem Šmarna gora, v kateri se je postavil na stran "klasične" rimske prakse, ki je pospeševala tovrstne ekscese, janzeniste pa prikazal kot tiste, ki morajo po smrti za pokoro iz vic romati na Šmarno goro.

Ko je janzenizem pri nas izzvenel, se je pri nas spet nadaljevala živahna praksa v slogu: o Mariji nikoli dovolj. In ta "nikoli dovolj" se je obdržal do današnjega dne. Marija je ostala za slovenskega katoličana panaceja, oziroma pomoč v vseh potrebah. Kaj Bog Oče, kaj Jezus Kristus! Da o Svetem Duhu, ki je v zavesti našega katoliškega vernika nek abstraktni pojem, sploh ne govorim. Marija je tista, ki vse uredi! Mati je tista! Mati podpira tri stebre hiše, oziroma, "božja mati" bi podpirala tri stebre nebes, če bi nebesa imela stebre. Cankarjanska mati - lik božje matere! Cankarjanska mati je kot Marija. Katera postaja križevega pota se je že najbolj vtisnila v spomin našemu velikemu pisatelju? Tista, v kateri sreča Jezus svojo mater. Trpečo mater. Mater, ki trpi in vrti okoli prsta svojega sina. Ona to v ženski maniri obvlada. V maniri ženske, ki zna pri moškem doseči vse, karkoli ji je po volji. Tu se srečata in pokrivata lik Marije in lik Matere. Oče je nekje ob strani. Je nepomemben. Katerikoli oče, najsi bo to nebeški Oče ali pa zemeljski oče. Mati je tista, ki viža in regira. Oče ima mogoče status ustavnega monarha, ali pa še tega ne, mati pa je predsednica vlade. Torej tista, ki ima dejansko oblast.

Je Marijin kult edini kriv za tako stanje na relaciji oče - mati v naših krajih? Tega nikakor ne trdim. Po mojem ni. Na začetku sem že nekaj povedal o tako imenovani "blagi slovanski duši", ki je mogoče res malo bolj nagnjena v to smer. Potem je ravno zaradi tega marijanski kult pri nas pognal tako globoke in specifične korenine. Nedvomno pa je kult device Marije močno vplival na to stanje. Torej nikakor ne gre za zanemarljiv vpliv. O tem pa bi lahko več povedal kak strokovnjak.

Dnevi blagostanja in hudi dnevi

V zgodovini je že tako, da letom obilja tako rekoč redno sledijo leta gospodarskih kriz, recesij, ali celo pomanjkanja. Še vedno nam je ostala v zgodovinskem spominu velika kriza, ki se je začela leta 1929 in je vplivala na razmere v Evropi, ki so pripeljale do druge svetovne vojne. Gospodarska kriza, ki smo ji sedaj priča, je na prvi pogled manj boleča kot tista takrat. Kakorkoli, moj cilj, ni da bi analiziral tovrstna krizna stanja, ampak, da bi se posvetil našemu odzivu na "leta debelih in leta suhih krav".

Modri pridigar je napisal: "Ob dnevu sreče [Chráskov prevod: blagostanja] bodi dobre volje, ob hudem dnevu pa pomisli: tudi to, kakor ono, je naredil Bog, tako da človek nikakor ne more dognati, kaj ga čaka." (Prd 7,14) Sveto pismo nas torej poziva, da smo v času sreče in blagostanja tudi mi dobre volje. Ta poziv se nam najbrž zdi skorajda nesmiseln, saj naj bi bili ljudje v času blagostanja praviloma dobre volje. Pa vendar, vsi se še najbrž spominjamo, kako so nas še malo nazaj, ko nismo bili v gospodarski krizi, nekateri vneto prepričevali, kako slabo da živimo. Obnašali so se, kot bi hoteli priklicati nesrečo. Kljub relativnemu blagostanju med ljudmi "v svetu" ni bilo videti pravega veselja, ampak nekako čemerno skisanost in nezadovoljstvo, kot pri otrocih, ki niso dobili dovolj velike igračke, kar je dokaz, da materialne dobrine same po sebi ne prinesejo sreče.

V času sreče, oziroma blagostanja naj bi torej bili dobre volje. Kaj pa v času nesreče? Kristjani se zavedamo, da obstaja nad močmi in oblastmi tega sveta še ena, vrhovna Oblast, ki jo izvaja Bog Stvarnik in da je ta suveren in neodvisen pri svojih odločitvah. Zato nas Pridigar poziva, da v časih, ki niso prijazni, pomislimo, da so tudi ti časi od Boga. Ko je pravični Job ostal brez otrok in brez vsega premoženja, zraven pa ga je še prizadela bolezen, je vzkliknil: "Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?" (Job 2, 9b) To je beseda vere! Job je dolgo sprejemal dobro, in ko je prišla težka preizkušnja, je še naprej vztrajal na Božji poti. Lahko si mislimo, kako v času recesije robantijo tisti, ki so že v času blaginje vsevprek kritizirali! Job pa se je veselil v času obilja in sprejemal svoje križe v težkem času.

Tako velja tudi za nas evangelijske v tem kriznem času Pavlova spodbuda: "Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v môči Svetega Duha polni upanja." (Rim 15,13) Res je sicer, da ne vemo, kaj vse nas še nas čaka na tem svetu, vemo pa, kje je naš končni cilj. Predokus tega cilja pa uživamo že tukaj in zdaj.

John Piper o tem, kaj je pri Calvinu tako zanimivega

Res, zanimiv pridigar je bil tale Jean Calvin.

Marijina prednost

"Ko je pa še govoril množici, glej, mati njegova in bratje njegovi so stali zunaj in radi bi bili ž njim govorili. In nekdo mu reče: Glej, mati tvoja in bratje tvoji stojé zunaj in radi bi s teboj govorili. On pa odgovori in reče tistemu, ki mu je povedal: Kdo je mati moja? in kdo so bratje moji? In iztegnivši roko svojo na učence svoje, reče: Glej, mati moja in bratje moji! Kajti kdorkoli izpolni voljo Očeta mojega, ki je v nebesih, on mi je brat in sestra in mati." (Mt 12, 46-50 CHR) 

"Zgodi se pa, ko je to govoril, da povzdigne neka žena izmed množice glas svoj in mu reče: Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki si jih sesal! On pa veli: Veliko bolj blagor tem, ki besedo Božjo poslušajo in jo hranijo! " (Lk 11,27.28 CHR)

Rimski katoličani zelo radi očitajo nam evangelijskim, da zaničujemo Marijo, ker je ne častimo tako, kakor to delajo oni. Nismo namreč ravno prepričani, da bi bila v trenutku, ko je bila spočeta, brez izvirnega greha in da je bila v trenutku smrti z dušo in telesom prenesena v nebesa. Razen tega tudi ne verujemo, da bi morali k njej moliti kot k nekakšni boginji, priprošnjici in srednici "vseh milosti" (sic!), saj nas Sveto pismo jasno uči: "Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1Tim 2,5 SSP) Če je torej samo eden srednik, ne pomeni, da bi jih bilo več. To bi bilo podobno, kot bi trdili, da je več bogov.

Ko so Jezusu omenili, da ga zunej čakajo njegova mati in bratje, ni pokazal prav nobene vzhičenosti. Še več! Spolnjevanju Božje volje je namenil večjo pozornost kot dejstvu, da je neka oseba njegova mati. Vsa Marijina prednost je torej v tem, da je spolnjevala Božjo voljo, ne pa v dejstvu, da je bila Jezusova mati. Da pa nekdo spolnjuje Božjo voljo, je stvar milosti, ne njegova zasluga.

Zelo podoben primer imamo v Lukovem evangeliju, kjer daje Jezus prednost poslušanju in ohranjanju Božje besede, ne pa dejstvu, da je bila Marija njegova mati. Zato je John Piper nekje napisal: "Boljše je poslušati Božjo besedo, kot biti Božja mati." Vsa prednost Marije torej ni bila v tem, da je rodila Boga in človeka Jezusa Kristusa, ampak v tem, da je spolnjevala Božjo voljo ter poslušala in ohranjala Božjo besedo. To pa je tudi prednost vsakega resničnega kristjana, ne le Marije.

Rapanje Jovana Mackenzya na temo herezij

Jovan Mackenzy se je v tej skladbi lotil vseh mogočih odklonov in ponaredkov znotraj krščanskega prostora, v prvi vrsti tistih, pri katerih gre predvsem za denar in hkrati za poplitvenje in razvodenitev krščanskega sporočila. Na muho je vzel tako razne teleevangeliste, ki se denarno okoriščajo na račun naivnosti in stisk vernikov, kot liberalne kristjane (tu ni mišljen liberalizem v političnem smislu), ki so izničili evangelij milosti, lotil pa se je tudi papeške religije. Vsebino skladbe bi lahko izrazili z Jezusovimi besedami, zapisanimi v Matejevem evangeliju 7,21-23 (SSP): "Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: 'Gospod, Gospod,' ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Veliko mi jih bo reklo tisti dan: 'Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?' In takrat jim bom naznanil: 'Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!' "

Je to kaj novega?

V današnjem Večeru je pod rubriko Pogledi članek dr. Andreja Fištravca z naslovom (E)Katarina Velika. V članku lahko med drugim preberemo:

[N]e smemo pozabiti vseh podob in spak sodobnega individualizma, ki živijo med nami. Predvsem tistih degenerativnih. Ne smemo pozabiti, da so se psihiatri ukvarjali s patološkimi narcisi kot osebnostno odklonskimi motnjami še v času mojega študija (malo pred tem so jih pravzaprav šele "odkrili"). Danes pa že nisi več "normalen", če se ne "odlikuješ" s to nekdanjo "motnjo". Če nisi poln samega sebe in svoje enkratnosti ne glede na to, da za to ne obstaja niti najmanjši resnični razlog[...]

[D]anes predstavlja središče sodobnega in tudi družbeno zaželenega "individualizma" bolj ali manj patološko narcistični posameznik kot prvi in poslednji razlog vsega stvarstva. Ki za svoj obstoj ne potrebuje nikogar drugega kot samega sebe oziroma druge samo toliko, kolikor so v njegovi službi, v njegovem vase zagledanem hotenju sveta in družbenih "odnosov".

Več o tem lahko preberemo tukaj.

Pravzaprav ni v tem nič novega. Svet nas zadnja leta kar naprej prepričuje, kako se moramo "samouresničevati", da moramo biti sebični, da moramo vzeti vse, kar nam ponuja življenje, da se moramo kar naprej zavedati svoje enkratnosti in neponovljivosti in podobno. Svetopisemski kristjan se zaveda, da je človek že po naravi sebičen, oziroma, kot je rekel dobri stari Luther: "Ukrivljen vase." Nas sploh ni treba spodbujati k sebičnosti, da bi bili sebični. Spodbujanje ljudi k sebičnosti je podobno, kot bi pritiskali na plin, medtem ko drvimo po vaški cesti 100 kilometrov na uro. Ampak svet drvi po svojih zakonih, kar ni nič novega že od edenskega padca sem. Le hitrost tega drvenja je vedno večja.

Žebljico na glavico

Danes sem naletel na zanimiv odziv na nek članek v spletnem časopisu Centre Right. Vsebino članka si lahko preberete sami. Izpostavljam pa izjavo uporabnika z vzdevkom Mikey:

"Sem ateist, vendar bi imel več spoštovanja do Cerkve, če bi le-ta imela malce več zaupanja v svoje oznanilo. Ali sploh res verjamejo vanj, če ga nočejo deliti z drugimi?"

Mislim, da je s tem vse povedano.


Dostop do vira>>>>>>>

Zeitgeist za čas kislih kumaric

Nekoč lani me je eden od forumovcev na nekdanjih Protestantskih forumih opozoril na film Zeitgeist, ki je bil v tistem času zelo popularen, po mnenju mnogih pa naj bi ta film dokazoval da je krščanstvo ena sama laž in plagiat. Marca lani je spet nekdo drug opozoril na omenjeni film. Na koncu mi ni preostalo drugega, kot da si še sam ogledam prvi del filma, torej del, ki govori o "krščanskih lažeh". Ta prispevek je potem nastal kot odgovor na Protestantskih forumih. Ker sem po več kot letu dni ugotovil, da je stvar še vedno delno aktualna, sem se odločil, da svoj spis v malce preurejeni in popravljeni obliki objavim tudi na tem spletniku.

Dogajanje v filmu teče tako hitro, da jim je težko resno slediti. Našteta "dejstva" se tako hitro odvijajo, da jih ni mogoče sproti preverjati. To je zelo dobra taktika za današnji čas, ko prevladuje površnost in slabo poznavanje stvari. Sicer pa se mi zdi vse skupaj predvsem prepričevanje prepričanih. Včasih podkrepi kakšno trditev z argumentom smešenja in s smehom iz ozadja, kot v angleških komedijah.

Nekje na začetku pravi napovedovalec (ali kdorkoli že je). "Ne vem, kaj Bog je, vem le, kaj ni." Kakorkoli tu gre za tipičen izraz apofatične teologije, ki gradi podobo o Bogu predvsem na tem, kaj Bog ni in je najbolj značilna za pravoslavni misticizem. Zanimivo, morda mu pa nekega dne uspe preko apofatične teologije priti do novih zaključkov?

Tudi Jezusov izrek: "Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila," mu ni tuj. Tuje mu je le notranje bistvo tega izreka. Ampak, najbrž še ni nič popolnoma izgubljeno.

Kristusa povezuje s Soncem, zvezdami, zodiakom itn. To je kar precej skregano z Biblijo, ki pravi "In kadar povzdigneš oči proti nebu in vidiš sonce, luno in zvezde, vso nebesno vojsko, se ne daj zapeljati, da bi se jim priklanjal in jim služil, saj jih je GOSPOD, tvoj Bog, določil vsem ljudstvom pod celim nebom." (5Mz 4,19) Biblični Bog je torej razločno in bistveno drugačen od kozmosa in njegovih sil.

Potem povezuje Kristusa z egiptovskim bogom Horusom, za katerega je večina gledalcev (vsaj tistih, ki jim  zgodovina ni ravno domača veda) najbrž prvič slišala. Tudi ta naj bi se deviško rodil, kar pa vedo samo avtorji Cajtgajsta, celo križan naj bi bil, kar tudi vedo le oni. Rodil se je menda 25. decembra, kar ni noben dokaz, saj Biblija molči o datumu Kristusovega rojstva. Da ga danes večina cerkva praznuje 25. decembra, je stvar inercije, dogovora in didaktične vrednosti cerkvenega koledarja. Če smo natančni, moramo povedati, da so prvotno praznovali Kristusovo rojstvo na praznik razglašenja ali epifanije 6. januarja, poleg rojstva pa tudi njegov krst in še kaj. 6. januarja ne praznuje nobeno božanstvo, našteto v Cajtgajstu.

Tisto s tremi kralji je spet raca, ker ni bilo nobenih treh kraljev, ampak so bili modri. Celo to nikjer ne piše, koliko modrih je bilo: dva, trije, štirje, pet, deset... Trije kralji so čisti konstrukt srednjeveške cerkve, ki je iz modrih naredila "tri kralje" in zanje celo iznašla imena.

Naslednja stvar je omemba ozvezdja Južni križ, ki ga povezuje z nastankom krščanstva. Do okoli 400 pr. Kr. je bilo to ozvezdje še vidno v Atenah, nato pa zaradi precesije enakonočij nič več. V Kristusovem času je bil Južni križ v Palestini še viden nekje blizu obzornice, potem pa, iz že navedenega razloga, tudi ne več. Danes je viden le še na južni poluti, kjer služi za orientacijo, podobno kot Severnica na severni. Seveda nima to ozvezdje nobene zveze s križem, tem vzhodnjaškim, pozneje pa kartažanskim in rimskim orodjem za eksekucije. Poleg tega križ kot zunanji simbol v zgodnjem krščanstvu ni igral kake posebne vloge.  Simbol prvih kristjanov je bila riba, o čemer bo govora v enem od naslednjih odstavkov.

Med "dokazi" navaja tudi veliko noč, 12 učencev pa naj bi predstavljalo 12 konstelacij. Ponesrečeno.

Dalje: križ zodiaka, trnova krona kot solarni simbol. Saj je šlo vendar za sredstvo sramotenja in posmeha, ki povrhu vsega še neprijetno bode, ne za sonce.

Potem razpreda o ribi kot poganskem simbolu, pokaže celo sliko ribe, zamolči pa napis na ribi in njegov pomen: "Iesous Christos Theou Yios Sotir," kar pomeni: "Jezus Kristus, Božji Sin, Odrešenik," kratica pa je ICHTHYS. Ichthys pa po grško pomeni ribo. Šlo je za šifro, ki so jo kristjani uporabljali v času preganjanja. Pozneje je ta simbol stopil malce v ozadje, ker ga je zamenjal križ, zadnje čase pa se spet pogosteje pojavlja.

Noetova zgodba je po mnenju avtorjev filma plagiat Epa o Gilgamešu? Déjà vu. Star očitek. Pošteno pa omenja, da je zgodba o potopu tako rekoč univerzalna. Le zakaj?

Rešitev Mojzesa v košari naj bi bila plagiat Sargonove zgodbe. Podoben zapis o Sargonovi rešitvi v neoasirščini je iz sedmega stoletja pred Kristusom. V osmem stoletju pred Kristusom pa so Asirci premagali kraljestvo Izrael in odpeljali v Mezopotamijo mnoge pripadnike premaganih severnih rodov. Kaj pa če je Sargonova zgodba plagiat Mojzesove?

Na koncu celo ugotovi, da Jezus sploh ni obstajal. Poročilo Jožefa Flavija pomete z levo roko v koš kot irelevantno. Najbrž preveč škoduje njegovemu konstruktu. Enako pomete s poročili še nekaterih rimskih zgodovinarjev, ker pač ne omenjajo Jezusa, ampak le Kristusa. Še en čuden, če že ne čudaški argument...

Proti koncu ugotovi, da je Jezus solarno božanstvo gnostične krščanske sekte. Res bi rad slišal kakšno podrobnost o tej sekti. Ampak o tem ni nič povedanega.

Zgodba se na koncu zmagoslavno zaključi s Konstantinom, osebo, ki je pravzaprav način središče Brownove Da Vincijeve šifre. Zdi se, kot da je postal ubogi Konstantin panaceja vseh novodobnih antikristov. Očitno mislijo in verjamejo, da čudežno pomaga pri okužbah s krščanstvom. Pa ni tako. Kdor je res "not padu", je nepreklicno notri. Je to težko razumljivo? "Tistim zunaj" res. Pa "tistim znotraj" tudi. Le razlog je drugačen.

Vinko Ošlak: Burka z burko

Francoski predsednik Nicolas Sarkozy se je nedavno zelo jasno zavzel zoper nošenje burke pri ženskah, ki prihajajo iz afganistanske in deloma pakistanske in indijske muslimanske tradicije. V svojem govoru pred obema domovoma francoskega parlamenta v Versaillesu je rekel: "Rad bi formalno povedal tole: V francoski republiki ne bo dobrodošla. Burka ni religiozni problem, ampak je problem svobode in dostojanstva žene." Dodal je, da se Francija ne bo sprijaznila s tem, da bi morala ženska živeti za rešetkami in bi tako bila izločena iz družbe. Burka po njegovih besedah ni religiozni simbol, ampak znak podvrženosti in poniževanja[...]

Več v Večeru >>>>>>>>>>