Resnica o nikejskem koncilu

Zadnja leta krožijo po svetu različne teorije o nikejskem koncilu ter o tem, kako naj bi cesar Konstantin oblikoval krščanski nauk vere. To je v veliki meri zasluga Dana Browna in "zanesljivosti" njegovega opisovanja zgodovinskih dogodkov. Na tem koncilu niso niti definirali dogme o Sveti Trojici niti določili kanona Svetega pisma. Na njem je bil predvsem ovržen Arijev nauk, ki nima z DaVincijevo šifro čisto nobene zveze... 

Zgodovin(a)e in zmote

Na povezavi je posnetek intervjuja Roberta Scotta Clarka s profesorjem historične teologije in cerkvene zgodovine v westminstrskem semenišču v Philadelphiji, Carlom Truemanom. 

Carl Trueman, rojen Anglež,  pripoveduje o tem, kaj je zgodovina, kako deluje, kako ne bi smela delovati, pa tudi o tipičnem  odnosu ameriških evangelijskih kristjanov do zgodovine, ki je  zelo brezbrižen (sprašujem se, koliko smo Slovenci, če odštejem nekaj stereotipnega védenja o preteklosti, manj brezbrižni do resnega obravnavanja tega področja).

Trueman govori v tem intervjuju tudi o koristnosti študija in poznavanja zgodovine, predstavi nam  svojo osebno zgodovino, oziroma zgodbo svojega življenja, nas popelje v svet britanskega evangelikalizma, sprašuje pa se tudi o prihodnosti reformiranega krščanstva v Združenih državah Amerike. 

Dostop do intervjuja  na spletni strani  Westminster Seminary California [>>]

Farizejev problem

Prilika o farizeju in cestninarju, zapisana v Evangeliju po Luku 18,9-14, je bržkone ena od najbolj znanih Jezusovih prilik. Gre za priliko, ki v nas zelo hitro zbudi samopravičniške očitke, kajti "jaz vendar nisem tak kot ta farizej".  Toda, takoj ko izrečem, ali vsaj pomislim kaj takega, se tudi sam avtomatsko postavim v vlogo farizeja, katerega obsojam. 

Pri farizeju iz zgornje prilike ne gre za posebno človeško kategorijo, ampak za slehernika v stanju njegove padle človeške narave. Samopravičnost ni nič drugega kot plod mojega napuha, napuh pa je greh, oziroma sad greha, ki prebiva v meni. Takšno je naravno stanje slehernega Adamovega potomca.

V priliki imamo dva človeka, ki imata v osnovi isti problem: oba sta grešnika. Toda razlika med njima je kot med nočjo in dnevom: eden se zaveda svoje grešnosti in se je izpove, drugi pa uživa v samem sebi in je posledično zaziban v lastni grešnosti, s katero se celo hvali pred Bogom in ljudmi. To je tudi razlog, zakaj je odšel prvi  iz templja opravičen, drugi pa ne.

Farizejev problem ni le problem nekaterih, ampak vseh ljudi. S to boleznijo smo vsi okuženi. Evangelij je zdravilo za ta problem. Apostol Pavel piše:

Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero.  (1Kor 15,1.2)

Sv. Pavel je v tem odlomku posebej poudaril pomen evangelija, kajti vsak, ki se drži v njem oznanjene  besede, je na poti rešitve. Na poti rešitve ni zaradi svojih pravičnih del, ampak zaradi v veri sprejete besede. 

V nadaljevanju poudarja apostol zgodovinskost evangelija. Pri tem se sklicuje na dogodke in na ljudi, ki so bili priče temu dogajanju. Pavel tu nič ne teoretizira ter se ne sklicuje na nobena posebna "duhovna izkustva", ampak navaja zaporedje dogodkov, kot so si sledili.

 Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. (1Kor 15,3-10a)

Temelj naše vere ni v nas, ampak je izven nas, torej v Kristusu in v njegovem vstajenju. Njegovo vstajenje je tisto, kar še danes buri duhove. Kot je razvidno iz širšega konteksta  15. poglavja 1. pisma Korinčanom, jih je tudi takrat. Ravno zato se je Pavel skliceval na priče vstajenja, ki jih je bilo v tistem času še nekaj sto živih. S tem je hotel povedati korintskim kristjanom, da ne pripoveduje pravljic za lahko noč, niti ne razlaga kakih subjektivnih doživetij, ampak govori objektivno resnico. 

Del objektivne resnice, ki je v nas je tudi naš greh. Ampak greh je zadeva, ki jo zelo radi nekam potlačimo in se ukvarjamo z bolj "pozitivnimi" stvarmi. "Treba je pozitivno razmišljati," nas uči svet. Seveda je treba, toda za to moramo imeti določeno osnovo. Kristjani imamo za to dovolj trdno osnovo, to je Jezus Kristus, ki "je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih." (1Kor 3b) Toda tudi njegova obuditev od mrtvih je imela svoj smoter, ko pravi isti apostol na drugem mestu: "[I]n je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25b)

Če se postavim pred Boga kot farizej, torej kot oseba v moči moje pravičnosti,   moje dobrote, moje ljubezni, mojih potencialov, mojih dobrih del, mojih trudov in naprezanj, mojih dosežkov,  mojih, mojih, mojih..., potem se lahko kar poslovim. Farizejev problem je bil, da se je pred Bogom postavljal s tem kar je bil, imel in delal, cestninarjeva prednost je bila v tem, da se ni zanašal na sebe, ampak na Božjo milost. Pred Bogom lahko stojim in obstojim le kot oseba, ki mu ne prinaša ničesar, ampak  se postavi predenj edino s Kristusom ter njegovim križem.  Da, pred Bogom sem lahko le kot cestninar. Če dobro pomislim, je zares dobra novica (euangelion), da smem biti pred Bogom kot cestninar! Bogu hvala za to milost. 

Kaj je hujše?

"Vem, da bodo po mojem odhodu prišli med vas grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi. Tudi iz vaših vrst bodo vstali možje, ki bodo s svojimi krivimi nauki potegnili učence za sabo." 

(Apd 20,29.30)

KLIK za dostop do vira slike [>>]

Edini srednik

Nekateri pravijo, da obstaja med Bogom in človekom več srednikov: najprej in najvišje naj bi bil Kristus, poleg njega pa naj bi bili še mnogi drugi, ki so sicer na nižjem nivoju, a vseeno naj bi bili tudi oni sredniki. na samem vrhu te plejade srednikov naj bi bila Kristusova mati Marija, ki jo mnogi imenujejo "srednico vseh milosti", poleg nje pa pripisujejo podobno vlogo tudi še angelom ter svetnikom in svetnicam. In kaj pravi glede tega Božja beseda?

"Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse, pričevanje ob svojem času."  

(1Tim 2,5.6)

Kot je razvidno iz zgornjega citata, Sveto pismo ne pozna več kot enega srednika med Bogom in ljudmi, in to je Jezus Kristus. On je dovolj velik srednik, da povsem zadostuje. Sveto pismo nikjer ne govori, da bi poleg njega obstajali v nebesih še kaki drugi sredniki, kot to trdijo rimska, pravoslavna in še nekatere druge cerkve. Božji besedi ne smemo ničesar dodajati. Pisano je namreč:

"Vsak izrek Boga je prečiščen,

ščit je tem, ki zaupajo vanj.

Ničesar ne dodajaj njegovim besedam,

da te ne ovrže in postavi na laž." 

                                                                             (Prg 30,3.4) 

Božja beseda je tu popolnoma jasna in nedvoumna. zagovorniki teorije večih srednikov sicer pravijo, da naj bi poleg  Božje  besede, zapisane v Svetem pismu, obstajala tudi ustna Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev. Glede te "ustne Božje besede"  tudi Rim in Konstantinopel nista  na povsem isti liniji, tako obstajajo med njima tudi različna izročila glede Marijinega vnebovzetja, oziroma zasnutja.

Jezus Kristus je edini srednik, ki je poplačal ves naš dolg.  Držimo se njega in njegovega na križu dovršenega dela odrešenja, "[k]ajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR)

Kaj je (bilo) narobe?

Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim. Rekel je: "O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem.  Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja."  (Lk 19,41-44)

Res, kaj je bilo narobe z Jeruzalemom v Jezusovem času, da mu je Gospod napovedal tako bridko usodo? So bili ljudje preveč brezbrižni? So bili preveč hinavski? So bili preveč hudobni? So bili premalo religiozni? Na prva tri vprašanja bi lahko brez večjega oklevanja odgovorili: "Da," nikakor pa ne bi mogli reči, da so bili premalo religiozni.

Ti ljudje so bili tako močno religiozni, da so spregledali svojo brezbrižnost za lastno usodo, hinavščino, hudobijo in kar je še takega. Njihova religioznost jim je narekovala, da morajo za svoje odrešenje storiti vse, kar je v njihovi moči. Ob naporih, ki so jih vlagali v izpolnjevanje del postave, so popolnoma spregledali, da so v Božjih očeh še vedno to, kar so bili: grešniki. Nerazumljivo jim je bilo, da je lahko odrešenje, ki ga je prinesel Jezus, nekaj tako enostavnega. Njim pa se je zgodilo po Izaijevem prerokovanju:

Zato bo zanje GOSPODOVA beseda:

Zapoved na zapoved, zapoved na zapoved,

pravilo na pravilo, pravilo na pravilo,

malo sèm, malo tja,

da bodo šli in padli vznak,

se polomili, zapletli in ujeli. (Iz 28,13)

 Odstopanje mnogih denominacij od evangeljskega nauka povzroča tudi v današnji cerkvi, da je za mnoge  ljudi Božja beseda zbirka zapovedi in pravil. Njihovo nadaljnje odstopanje od pristne Božje besede k raznim vrstam humanizma in samoodreševanja bo imelo  na koncu za posledico, da ne bo od takih denominacij, če se ne spreobrnejo, ostal kamen na kamnu.

Seveda imajo tudi zapovedi in pravila, skratka postava, svoj pomen. Njihov glavni cilj je, da nas pošljejo k evangeliju.  Evangelij pa pravi, da je bil Kristus predan v smrt za naše grehe in je vstal od mrtvih zaradi našega opravičenja. Kdorkoli vanj veruje, se ne bo pogubil, ampak ima večno življenje. Da, že tukaj in zdaj je mogoče uživati njegov predokus!

Pozornost v preizkušnjah

"Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade. Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati."

(1Kor 10,12.13) 

Pri nas kristjanih se rad  pojavlja  precej neprijeten problem. Velikokrat mislimo, da stojimo trdno, nato pa pademo. Da, največkrat klonemo, ko mislimo, da smo na konju. Do tega neljubega dogajanja prihaja zato, ker je naš spomin luknjast kot cedilo in preradi pozabljamo na Božje obljube in se namesto tega zanašamo nase. Ko pridemo v preizkušnjo, v takih primerih podležemo, četudi nam Božja beseda obljublja dvoje, in sicer, da Bog ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ter da nam bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje. 

Kristjani seveda nismo idealni ljudje, ki bi imeli kake nadnaravne sposobnosti. Toda imamo Boga, ki premore te sposobnosti. zato je pomembno biti pozoren na Božje obljube. Po drugi strani je tudi res, da se med sabo razlikujemo. Pogosta skušnjava je, da se  primerjamo z brati in sestrami. To je nevarno, saj nas  zelo hitro zavede v samopravičnost in v obsojanje bratov in / ali sester. Ni rečeno, da tisti, ki misli, da stoji, tudi zares stoji. Tisti, ki tako le misli, bo hitro in najbrž tudi globoko padel. Brezgrešni kristjani ne obstajajo, pa naj člani raznih "svetostnih" gibanj in denominacij rečejo, kar hočejo, kajti demantira jih Božja beseda, ki pravi:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas." (1Jn 1,8) Zdravilo pa nam ponudi v nadaljevanju, kjer pravi: "Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,9) Bogu hvala za to njegovo zdravilo. 

 Greh ne more biti kristjanova temeljna usmeritev. Zato je življenje kristjana nenehen boj s staro grešno naravo. V tem boju bo kristjan uspešnejši, če bo pozoren na Božje obljube. Mi smo slabotni, toda Bog je močan. Kralj David je upravičeno zapel:

"Ljubim te, GOSPOD, moja moč,

GOSPOD, moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj;

moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam,

moj ščit, rog moje rešitve, moje zavetje." (Ps 18,2.3)

Zato je prav, da mašimo luknje v cedilu svojega spomina z Božjo besedo in v vseh okoliščinah usmerjamo svojo pozornost na Boga.

Jezus rešuje: Enovo pričevanje

Calvary Chapel Celje - Eno's Testimony from Kalvarija Celje on Vimeo.

 Zgornje pričevanje nam v živo dokazuje, da Jezus še danes rešuje grešnike, kakršni smo mi vsi skupaj, kajti "Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke." (Heb 13,8) On sam je povedal, da ni prišel klicat pravičnih, ali bolje rečeno samopravičnih, ampak grešnike.  "Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki." (Rim 5,8) To je res dobra novica za vse, ki jih pritiska jarem greha. Bogu hvala za njegov zastonjski dar odrešenja, ki nam ga je dal v Jezusu Kristusu!

Uresničevanje Očetove volje

"Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: 'Gospod, Gospod,' ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih."  (Mt 7,21)

Izbrana vrstica, vzeta iz evangeljskega berila za prejšnjo, 8. nedeljo po Sveti Trojici, je del Jezusove pridige na gori. V predhodnih vrsticah govori Jezus o lažnih prerokih in njihovih značilnostih, v 21. vrstici ter v nadaljevanju pa govori o tem, kdo pojde in kdo ne pojde v Očetovo kraljestvo. 

Kot je razvidno iz Mt 7,21, je Jezus obljubil vstop v nebeško kraljestvo tistim, ki uresničujejo Očetovo voljo. Ob besedni zvezi "uresničevati Očetovo voljo" mnogi bržkone pomislijo na izpolnjevanje zapovedi in na dobra dela. Toda če gledamo s tega zornega kota, se znajdemo pred nekaterimi problemi, ki jih ni mogoče odpraviti kar z levo roko. Kaj se zgodi, če prekršimo katero od zapovedi? To zagotovo ni uresničevanje volje nebeškega Očeta. Takisto velja za opustitev kakega dobrega dela. Razen tega ni na svetu niti enega človeka, ki ne bi grešil. Če pogledamo naslednji vrstici, spet ne najdemo kaj bolj spodbudnega: "Veliko mi jih bo reklo tisti dan: 'Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?'  In takrat jim bom naznanil: 'Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!'" (Mt 7,22.23) V  krščanskih krogih imamo tudi danes ljudi, ki prerokujejo (ali vsaj tako menijo) v Jezusovem imenu, izganjajo demone in delajo razna velika dela v tem imenu. Toda ta dela očitno nič ne pomenijo, če nekdo poleg tega ravna nepostavno. Vsi pa ravnamo nepostavno, eni bolj, drugi manj. 

Kaj je torej Očetova volja in kdo jo izpolnjuje? Jezusov odgovor se glasi: "Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,40) Te besede, kot pravi Calvin, predpostavljajo vero kot  pravir, iz katerega pritekajo dobra dela. Verovati v Kristusa in se trdno zanašati nanj ter na njegovo delo pomeni uresničevati Očetovo voljo. Zato je lahko sv. Janez upravičeno napisal: "To sem vam pisal, da veste, da imate večno življenje, kateri verujete v ime Sina Božjega." (1Jn 5,13 CHR) Janez ni napisal, da imajo večno življenje tisti, ki izpolnjujejo zapovedi, niti da imajo večno življenje tisti, ki dobro delajo, ampak, da imajo večno življenje, kateri verujejo v ime Božjega Sina. To pa zato, ker je takšna Očetova volja. In še nekaj poudarjam. Janez je napisal: "[...] da veste, da imate večno življenje..." On ni napisal: "Upajte, da boste imeli večno življenje." 

Kdor veruje v Kristusa in je njegov ve, da ima večno življenje že tukaj in zdaj. To pa zato, ker uresničuje Očetovo voljo. Očetova volja pa je, da verujemo v edinorojenega Sina, ki ga je on poslal.