Kakšna cerkev je zanimiva za svet?

Kadar je cerkev popolnoma drugačna od sveta, tedaj je zanj vseskozi privlačna. Potem postane svet pozoren na njeno sporočilo, čeprav mu je bil morda sprva sovražen. 

~dr. Martyn Lloyd Jones

Oblečeni v pravičnost

Jahve cidkenu  -  GOSPOD - naša pravičnost

Biti zveličan pomeni, da si oblečen v pravičnost Jezusa Kristusa. R. C. Sproul je v svojem sporočilu na spodnji povezavi razložil, kako  brezmadežno Jagnje pokriva ves greh...

KLIK za dostop do oddaje >>>

Božje jagnje

Naslednji dan je zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: "Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. 30 Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. 31 In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem v vodi, da se on razodene Izraelu." 32 In Janez je izpričal: "Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. 33 In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: 'Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.' 34 In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin." 

 (Jn 1,29-34)

Jezusovem krst je spremljalo nekaj nenavadnih dogodkov. Janezu Krstniku, temu zadnjemu preroku Stare zaveze,  se je zdelo nadvse nenavadno, da se Jezus, ki je bil brez greha, prišel k njemu krstit, zato mu je rekel: "Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni." (Mt 3,14b) Janez je namreč krščeval v odpuščanje grehov. Zavedal se je namreč svoje lastne grešnosti, obenem pa, da je Jezus Mesija, zato se mu je zdelo edino smiselno, da Jezus krsti njega, ne obratno. Toda Gospod se ni dal: "Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost." (Mt 3,15b)

 Jezus resnično ni potreboval krsta za odpuščanje grehov, saj, kot sem že omenil, on sam ni imel nobenega greha. Toda  s tem dejanjem se je poistovetil z grešniki, zavoljo katerih je prišel na svet. S svojim življenjem in žrtveno smrtjo na križu je prišel zastopat svoje lastno izvoljeno ljudstvo pred Bogom Očetom. Zato ga je Oče razglasil kot svojega ljubljenega Sina, nad katerim ima veselje (cf.  Mr 1,11).

Janez Krstnik je tedaj prepoznal svojega bratranca Jezusa kot Mesija, poprej ga namreč ni poznal kot takega (cf. Jn 1,32). Sveti Duh, ki se je spustil na Jezusa v podobi goloba, se ni le spustil, ampak je nad njim tudi ostal. V Stari zavezi se je Sveti Duh pojavil nad določeno osebo, da bi mogla izpolniti kako posebno nalogo od Boga, toda nad Jezusom  se je izpolnila Izaijeva prerokba: 

Na njem bo počival GOSPODOV duh:

duh modrosti in razumnosti,

duh svéta in moči,

duh spoznanja in strahu GOSPODOVEGA. (Iz 11,2)

Janez je o njem pričeval kot o Božjem Sinu in o Božjem Jagnjetu, ki odvzema greh sveta. Jezusova poglavitna naloga, ki jo je izpolnil na zemlji, je bila, da nam pridobi večno in popolno odrešenje vseh naših grehov. Starozavezne žrtve so se morale ponavljati, ker so bile nepopolne; grehu je morala slediti zadostilna žrtev, naslednjemu grehu naslednja žrtev itn., Jezus Kristus pa je s svojo smrtjo na križu enkrat za vselej izvršil popolno daritev, žrtev in zadostitev za naše grehe (cf. Heb 10,1-14).  On je nastopil kot popolno žrtveno Jagnje, ki odvzema greh sveta.  Toda Jezus nas ni odrešil le s svojo smrtjo na križu, ampak tudi z brezgrešnim življenjem, ki je potekalo v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu, ki je mi nismo zmožni. On je torej namesto nas živel brezgrešno življenje. 

 Kdorkoli pride k njemu, ne glede na to, kako grešen je, in se spreobrne od stare grešne poti ter se oklene Jezusa kot edinega upanja za odpuščanje vseh svojih grehov, prejme popolno odpuščanje in večno življenje. Ali poznaš Jezusa kot Božje Jagnje, ki odvzema ves tvoj greh?  

Kristus - edina pot

Ali gre pri trditvi, da je Jezus edina pot do Boga, res za ozkoglednost in omejenost, kot pravijo zagovorniki obstoja neštetih, med sabo izključujočih se resnic? S tem trdim orehom se je spoprijel R. C. Sproul v svojem predavanju, ki ga lahko poslušate na spodnji povezavi. 

KLIK za dostop do predavanja >>>

Opravičenje pri Pavlu in Jakobu

Nauk o opravičenju je kontroverzna tema, saj ga različne cerkve različno razlagajo. Rimskokatoliška in pravoslavna cerkev trdita, da je posameznik opravičen po veri in dobrih delih, pri čemer se sklicujejo na 2. poglavje v Jakobovem listu, protestantske denominacije pa vse od reformacije trdijo, da se lahko opravičimo samo po veri, pri čemer se sklicujejo prvenstveno na Pavlovi pismi Rimljanom in Galačanom. Res pa je, da je tudi pri mnogih protestantih opešala vera v nauk sola fide (samo po veri) in so se v tem pogledu približali Rimu (staremu in novemu). Sta si torej apostola Jakob in Pavel v kontradikciji, ali pa si pod pojmom opravičenje  predstavljata vsak nekaj drugega. 

O tem zahtevnem in nadvse  pomembnem vprašanju govori prof. David Engelsma v svojem predavanju v zgornjem videu. 

Skrivnost cerkve - skrivnost zakonske zveze

25 Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, 26 da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, 27 tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna. 28 Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. 29 Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: 30 smo namreč deli njegovega telesa. 31 Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. 32 Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve. 33 Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža. 

1 Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. 2 Spoštuj očeta in mater – to je prva zapoved z obljubo: 3 da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji. 4 In vi, očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju.    (Ef 5,25-6,4)

V pričujočem odlomku je apostol Pavel primerjal odnos cerkve s Kristusom z z odnosom med možem in ženo. Naš Gospod je vzljubil cerkev in dal sam sebe zanjo. Jezus je umrl za cerkev! On se je zanjo žrtvoval. Žrtvoval se je za vse, ki smo del tega njegovega skrivnostnega telesa. Cerkev je očistil vsega greha in jo pripravlja na večnost. 

Kot On, ki je Ženin cerkve, ljubi svojo cerkev, tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene. Ne gre torej za moževo gospodovanje nad ženo, ampak za ljubeče razmerje. Kot smo mi vsi skupaj, torej cerkev, Kristusovo telo, tako sta tudi mož in žena eno telo. Ne mož in mož ali žena in žena, ampak mož in žena. Na začetku Svetega pisma beremo: "Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril." (1Mz 1,27)  Moški in ženske nismo enaki,  smo pa zato komplementarni. Zato sestavljata mož in žena eno meso (cff. 1Mz 2,44. Mt 19,5.6. Mr 10,8. 1Kor 6,16). Način, na katerega smo intimno povezani s svojim telesom, je podoben povezanosti dveh, ki sta v zakonski zvezi. Enako je z zavezo Kristusa s cerkvijo (cf. Ef 5,28-32).  

Otrokom je naložena odgovornost, da po svojih zmožnostih in glede na svojo zrelost izvršujejo svoj del Kristusovega načrta, ki ga ima v zvezi s človeškim rodom. Cerkev namreč sestavljajo različne generacije, med katerimi mora obstajati edinost.  Po drugi strani so starši odgovorni za to, da z otroki ravnajo tako, da v njih ne vzbujajo jeze in zagrenjenosti. 

To, o čemer govori apostol Pavel, je Božji ideal, mi pa vemo, da v praksi ni vedno čisto tako, ker mi nismo idealni. Ravno zato je  apostol napisal te besede spodbude in opomina.  Bog je  ob vsakem času pripravljen na odpuščanje.  Pravzaprav nam je v Kristusu že vse odpustil. Le priznati je treba svoje slabosti, da bomo  to odpuščanje tudi v polnosti zaživeli. 

Razglašenje kastriranega Jezusa?

V. Carpaccio: Madona med svetniki.
Vir: Wikipedija

Le kaj utegne imeti naslov tega prispevka s Carpacciovo umetnino, ki jo  lahko  sicer občudujemo v koprski stolnici? 

V teh dneh smo lahko tudi v naših medijih prebrali, da se je Švedska cerkev (Svenska kyrkan) odločila, da bi bilo najbolje, če bi pri govorjenju o Jezusu uporabljali spolno nevtralni zaimek (Dnevnik, 2. 1. 2018). Švedskim feministkam je pred desetletjem uspela kastracija heraldičnega leva na vojaškem znaku, sedaj je na vrsti Jezus. 

Glede na to, da v tem času obhajamo spomin Gospodovega razglašenja, lahko rečemo, da razglašena Švedska cerkev (uradno še vedno evangeličansko-luteranska) razglaša kastriranega Jezusa. Prevzvišeni škofi, škofice, duhovnice, duhovniki itn. omenjene cerkve so zelo znani po svoji liberalnosti. So tako napredni, da jim najraje ploskajo ateisti in skeptiki vseh vrst, ampak začuda, nobeden od teh se noče spreobrniti v njihovo versko skupnost, po drugi strani pa trume pripadnikov Svenska kyrkan zapuščajo to umirajočo denominacijo, ki jo vedno bolj vodijo feministke in progresisti vseh vrst.

 Ne vem, kaj bi  porekla vsa ta družba naprednjaških pastoret in pastorjev, če bi zagledali Carpacciovo upodobitev Jezuščka v koprski stolnici. Bi mu prebarvali tisti "delček telesa" na nevtralno, da bi postal "hen" (ne ona ne on)?  Silverio Gonzales pravi: "Cerkve prihajajo pospešeno vse bolj in bolj pod vpliv kulture in družbe, namesto da bi one vplivale na kulturo in družbo." Rezultati tega so kastrirani Jezus, snemanje križev s cerkva, da ne bi vznemirjali čustev muslimanskih priseljencev (sic!) in podobne neslanosti, ki si jih privoščijo škofice in škofi Švedske cerkve. 

Mnoge protestantske denominacije niso danes v nič boljšem stanju, kot je bila  cerkev v Luthrovem času. Pravzaprav so še v slabšem. Zapustile so reformacijska načela in se popolnoma prepustile posvetnemu toku. Mrtve ribe ne morejo plavati proti toku. Proti toku lahko plavajo samo žive ribe. Posvetnih cerkva  svet ne potrebuje. Svet potrebuje evangelij, ki pravi, da je Jezus Kristus prišel na svet odrešit grešnike (1Tim 1,15), živel popolno in brezgrešno življenje, (Heb 4,15) bil umorjen zaradi naših grehov ter  s svojim vstajenjem  od mrtvih dokazal, da je resnični odrešenik sveta (Rim 4,25). Kdor vanj veruje, se ne pogubi, ampak ima večno življenje (Jn 3,16).  Te cerkve bodo morale ponovno odkriti evangelij, ali pa bodo odmrle. 

Božja suverenost

Kaj je sploh Božja suverenost? Na kak način je Bog suveren? Če je Bog res suveren, pravičen in dober, zakaj je na svetu toliko trpljenja in zla? Kako lahko Bog,  če je res pravičen in dober, pošlje nekatere ljudi v pekel? 

Na ta zahtevna vprašanja je odgovarjal teolog R. C. Sproul v oddaji na spodnji povezavi.

KLIK za dostop do oddaje >>>

Vse dobro v letu 2018!

Nekdanji generalni sekretar Organizacije združenih narodov Dag Hammarskjöld je izrazil naslednjo misel "Vsak dan je prvi: vsak dan je življenje."  Ko sem to prebral, sem se spomnil besed apostola Pavla: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b)  Res je, vsak dan, ki nam je podarjen, pomeni za nas življenje in milost.  Tisti, ki iz katerega koli razloga ne poznajo Božje milosti, ki daje odrešenje vsem, ki verujejo, imajo možnost odrešenja, kajti milostni čas še traja in Bog še vedno rešuje svoje izvoljene. Ko je ječar v Filipih vprašal Pavla in Sila, kaj naj stori, da se reši, sta mu odgovorila: "Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!" (Apd 16,31b)  Ni preveč zapleteno, kajne? Sicer pa je sam Gospod Jezus Kristus izrekel tisto znamenito poved, ki se glasi: 

"Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)

Naj bo torej leto 2018 v vsem srečno in blagoslovljeno!