Vera in kesanje

Dve veliki milosti, ki sta v tem življenju bistveni  za svetnika, sta vera in kesanje. To sta dve krili, s katerima leti v nebesa. 

~ Thomas Watson

Lukaris o opravičenju

Verujemo, da je posameznik opravičen po veri, in ne po delih. Toda ko rečemo:  "Po veri," razumemo s tem ustreznico, odnosno objekt te vere, torej Kristusovo pravičnost, ki jo vera zagrabi kakor z roko in jo uporabi v naš prid za naše zveličanje.

~ Ciril Lukaris

Milost ni nikoli odveč

Krščansko življenje se začne, nadaljuje in konča z Božjo milostjo, z Božjim usmiljenjem. Ne moremo se razvijati izven ali onkraj nje. Naša potreba po njej se nikdar ne konča. Milost ni nikoli odveč. 

~ Sinclair B. Ferguson

Jezus zadostuje!

Ni ga dolga,  ki bi ga morali mi poravnati,  ki ga že ne bi poplačal Jezus. Nobene pravičnosti ni, ki bi se zahtevala od nas, ki nam je ne bi priskrbel Jezus. On zadostuje! 

~Justin Perdue

Je za vas evangelij zaprta ali odprta knjiga?

Za mnoge ljudi je evangelij zaprta knjiga. Mnogi ga berejo ali slišijo, a ga ne razumejo. Mnogi, ki ga sicer razumejo, toda le na intelektualni ravni, ga  zavračajo in ostajajo pred vrati Kraljestva. Dejstvo je, da ga tudi Jezusovi učenci dolgo niso razumeli.  En tak poučen dogodek opisuje evangelist Luka v Lk 24,13-35.  Luka govori o tem, kako se je Jezus po vstajenju pridružil dvema učencema, ki sta bila namenjena v Emavs. Tu lahko zelo lepo vidimo, v kakšnem klavrnem stanju so se nahajali  učenci po Jezusovem križanju. Vsi so se razbežali in poskrili. Čeprav jih je naš Gospod ves čas pripravljal na svojo smrt in vstajenje, kot je opisano v naslednjem odlomku: "Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen," (Mt 16,21) oni tega niso bili zmožni doumeti. 

 

Učenci so vedeli, da je Jezus Mesija, a so si tega mesija narobe predstavljali. Dokaz za to je Kleopova izjava iz našega odlomka: "Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael." (Lk 24,21a) Učenci so si predstavljali Jezusa kot zemeljskega kralja, sebe pa kot bodoče ministre, vojaške poveljnike, skratka, kot funkcionarje v njegovem kraljestvu. Še pri zadnji večerji so se dvanajsteri prepirali, kdo med njimi bo zasedel imenitnejše mesto v prihajajočem Božjem kraljestvu. Križanje je razblinilo vse njihove iluzije, zato so se počutili opeharjene. Poleg tega jih je bilo strah, da jih bodo nasprotniki aretirali in kaznovali. Njihov ljubljeni učitelj se je izkazal kot še en spodleteli prerok. 

 

Da bi bila zmeda še večja, se je vmes zgodilo še nekaj: "Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi." (Lk 24 22.23) Ženskega pričevanja v takratni patriarhalni kulturi ni nihče resno jemal.  Poleg tega v tedanjem času noben normalen človek v Palestini ni verjel v mrliče, ki bi hodili iz grobov. To še zlasti zato, ker bi za sprehod izven groba moral najprej od zunaj odvaliti dvotonski kamen, kar je tistemu v grobnici fizično nemogoče. Čeprav jima je Jezus  po poti potrpežljivo razlagal iz Pisem, da je Mesija moral vse to pretrpeti in biti poveličan, nista vedela s kom imata opravka (cf. ibid. vv. 25-27).

 

Ko so prišli v Emavs, se je skrivnostni spremljevalec delal, kot da hoče iti naprej, toda učenca  sta ga "prepričala", da je ostal z njima. Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega:

Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. 31 Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. 32 In rekla sta drug drugemu: "Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?"    (Lk 24,30-32)

Učenca sta vso pot slutila, da imata opraviti s posebne vrste  neznancem, toda prepoznala sta ga šele, ko je razlomil kruh, ali bolje rečeno, tedaj jima ga je bilo dano spoznati. Mnogi, ki danes slišijo ali berejo evangelij, v njem ne prepoznajo Jezusa, spet drugim se Jezus v evangeliju razodene kot Odrešenik.    Apostol Pavel piše, da je evangelij "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje," (Rim 1,16) na drugem mestu pa pravi: 

"Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. 2 Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. 3 Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. 4 Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." (1Kor 1, 1-4)

Naj Bog podeli vsem, ki slišijo evangelij, svojo milost ter jim odpre oči in srca, da v njem prepoznajo Jezusa kot Mesija - edinega Odrešenika! Naj bo zanje evangelij odprta knjiga!

Velika noč je razlog za veselje

Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. 2 Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. 3 Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. 4 Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi.     (Kol 3,1-4)

Kristjan je oseba, ki je razpeta med "že" in "še ne".  Ko je  Jezus Kristus vstopil v  življenje posameznega kristjana, je slednji skupaj s Kristusom vstal od mrtvih.  Zato pravi sv.  Pavel s tem v zvezi naslednje: "Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil,  čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč rešeni –  in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu."  (Ef 2,4-6) Nekoč smo bili torej skupaj z ostalim svetom mrtvi v prestopkih in grehih. Bili smo mrtvi za Boga in Bogu sovražni ter smo hodili po svetu kot živi mrliči.  Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je obudil iz smrti, v kateri smo se nekoč nahajali. Tega ni storil zaradi naših posebnih kvalitet ali dobrih del, ampak po svoji milosti.  To je tisti "že", o katerem sem govoril na začetku. Zato nas Božja beseda spodbuja, da iščemo to, kar je zgoraj, saj smo oživljeni za Boga. 

Toda tisti, ki je živ Bogu, je mrtev grehu. O tem govori Kol 3,3, ko pravi: "Kajti, umrli ste." Kristjan je živ za Kristusa ter s Kristusom in mrtev za greh. To, da je kristjan živ za Boga in mrtev za greh ter svet, je njegov status, ki ga uživa, ker pripada Kristusu.  To še ne pomeni, da kristjan ni več zmožen grešiti. Seveda je. Ravno zato nas Pavel opominja, naj mislimo na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. S tem hoče reči, naj razmišljamo in ravnamo v skladu s svojim sedanjim statusom, torej kot tisti, ki smo oživljeni skupaj s Kristusom, ne pa s prejšnjim, ko smo "bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov." (Ef 2,1)  

Kaj pa pomeni tisti "še ne"?  Jezusov drugi prihod še ni napočil, zato še nismo tisto, kar naj bi nekoč bili. To bomo postali, ko se prikaže Kristus v slavi sodit živim in mrtvim, ko bo poveličal tiste, ki vanj verujejo. Jezus je za nas opravil veliko delo:  "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Nase je prevzel vse naše grehe in prestopke  ter za nas pretrpel sramotno smrt na križu. Njegova obuditev od mrtvih in vstajenje sta dokaz, da je resnični Odrešenik sveta. Odrešenje, ki ga je priskrbel, in smo ga deležni po veri, ni  nekaj, kar bi nam prišlo prav le za sedanjost, ampak za vso večnost.  Zato prinaša velika noč upanje in resničen razlog za veselje vsem, ki smo Kristusovi. 

Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike! 

Omejenost zla

Čas, v katerem je zlu dovoljeno, da zmaguje, je točno določen in omejen s strani Boga. 

~ J. C. Ryle

Osrednjost križa

… v kolikor je Kristusova smrt na križu pravi smisel (Kristusovega op. Diz.) učlovečenja, potem brez križa ni evangelija. Božič sam po sebi ni evangelij. Kristusovo življenje ni evangelij. Celo vstajenje, ne glede na to, kako pomembno je v tem kontekstu, samo zase ni evangelij. Kajti veselo oznanilo ni le v tem, da je Bog postal človek, niti da je Bog govoril, da bi nam razodel pravi način življenja, niti da je smrt, ta velika sovražnica, premagana. Veselo oznanilo je to, da je greh premagan (kar dokazuje vstajenje), da je Jezus, kot naš predstavnik, namesto nas pretrpel kazen, zato da je ne bi bilo treba  pretrpeti nam,  in da lahko vsi, ki vanj verujejo, obrnejo pogled proti nebesom... Kristusovo življenje in učenje lahko posnemajo le tisti, ki so po veri v Jezusa, kot njihovo zamenjavo (substitute), stopili v novo razmerje z Bogom. Vstajenje ni le zmaga nad smrtjo, čeprav je tudi to, ampak dokaz, da je bila sprava v Očetovih očeh zadostilna sprava (Rim 4,25), smrt, ta posledica greha, pa je na tem temelju odpravljena. 

Kateri koli evangelij, ki obravnava zgodovinskega Kristusa na način učlovečenja brez sprave, je lažni evangelij.  Vsak evangelij, ki govori o ljubezni Boga, ne da bi poudarjal, da ga je taista ljubezen privedla do tega, da v osebi Božjega Sina plača najvišjo ceno za greh, je lažni evangelij. Edini pravi evangelij govori o enem Sredniku (1Tim 2,5.6), ki je za nas predal samega sebe.

In končno, kot ni evangelija brez sprave, zaradi katere je prišlo do učlovečenja, prav tako ni  brez nje krščanskega življenja. Brez sprave bi se učlovečenje zlahka sprevrglo v neko vrsto človeškega pobožanstvenja, ki vodi v prevzetnost in samouresničevanje (self advancement). S spravo pride do izraza ponižnost in požrtvovalnost glede potreb drugih, kar je pravo sporočilo Kristusovega življenja in seveda življenja kristjana ali kristjanke. Krščansko življenje ne pomeni brezbrižnosti do lačnih, bolnih, trpečih, ali drugače pomoči potrebnih.  Ne pomeni zadovoljstva z lastnim obiljem, niti z obiljem pripadnikov srednjega sloja, ki ga predstavljajo  dom, avtomobili, oblačila in potovanja, niti z obiljem izobrazbe in celo z duhovnim obiljem, ki ga dajejo dobre cerkve, Biblije, biblijsko učenje ali krščanski prijatelji in znanci. To pomeni zavedanje, da drugi trpijo pomanjkanje teh stvari, zato moramo za druge žrtvovati mnoge svoje interese, da bi se z njimi poistovetili  in jih privedli v obilje, ki ga uživamo… Polno življenje v Kristusu bomo živeli le, če se bomo pustili osiromašiti, da bi pomagali drugim.

Avtor: James Montgomery Boice

Poslovenil: Dizma

Dostop do izvirnega besedila >>>

Veliki četrtek in Gospodova večerja

Leonardo da Vinci: Zadnja večerja. Vir slike: Wikipedija.

Apostol Pavel govori o Gospodovi večerji in njeni  postavitvi v Prvem pismu Korinčanom, kjer pravi:

Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin." Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.

Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa.

Zato pa je med vami veliko slabotnih in bolehnih in precej jih je že zaspalo.

Ko bi mi presojali sami sebe, bi ne bili sojeni. Ker pa nas sodi Gospod, nas vzgaja, da ne bi bili obsojeni s svetom vred. (1Kor 11, 23-31)

 O tem beremo v Belgijski veroizpovedi  v 35. členu naslednje:

Verujemo in izpovedujemo, da je naš Odrešenik Jezus Kristus zapovedal in vzpostavil zakrament svete večerje, da bi z njim hranil in podpiral tiste, katere je prerodil in vključil v svojo družino, ki je cerkev. Tisti, ki so prerojeni, imajo v sebi dve življenji. Prvo je telesno in časno, prejeli pa so ga s prvim rojstvom, ki je skupno vsem ljudem. Drugo je duhovno in nebeško, prejeli pa so ga z drugim rojstvom, ki ga je povzročila beseda evangelija, gre pa za rojstvo v občestvo Kristusovega telesa; to rojstvo ni skupno vsem ljudem, ampak le od Boga izvoljenim. Na enak način nam je dal Bog za vzdrževanje telesnega in pozemskega življenja navaden, zemeljski kruh, ki je, tako kot telesno življenje, skupen vsem ljudem. Za podporo duhovnega in nebeškega življenja vernikov pa je poslal živi Kruh, ki je prišel iz nebes, Jezusa Kristusa. On hrani in krepi duhovno življenje vernikov, kadar ga uživajo, torej, kadar si ga po duhu prisvojijo in prejmejo v veri. Da bi nam lahko predočil ta nebeški in duhovni kruh, je Kristus kot zakrament svojega telesa določil zemeljski in vidni kruh, vino pa kot zakrament svoje krvi. To je storil zato, da bi nam z njuno pomočjo izpričal, da enako resnično, kot držimo zakrament v rokah ter ga jemo in pijemo s svojimi usti, s čimer vzdržujemo svoje telesno življenje, prav tako tudi prejemamo v svoje duše pravo telo in pravo kri Kristusa, našega edinega Odrešenika, za podporo našemu duhovnemu življenju. To dvoje prejemamo v veri, ki je roke in usta naših duš. Kakor je gotovo in nedvomno, da nam Jezus Kristus ni zaman predpisal tega zakramenta, saj dela v nas vse tisto, kar nam predoča s temi svetimi znamenji; čeprav je način, na katerega deluje, onkraj naše zmožnosti razumevanja in nam nedoumljiv, enako kot je prikrito in nedoumljivo delovanje Svetega Duha. Vendar se ne motimo, ko pravimo, da je tisto, kar jemo in pijemo, Kristusovo pravo in naravno telo in njegova prava in naravna kri. Toda način, na katerega smo deležni obojega, ni z usti, ampak po duhu v veri. Na ta način Kristus nenehno sedi na desnici Boga Očeta, hkrati pa nam nikoli ne neha omogočati, da smo ga deležni po veri. Ta pojedina je duhovna miza, pri kateri nam Kristus podeljuje samega sebe z vsemi svojimi blagodatmi. Pri tej mizi nam daje, da se veselimo tako v njem, kot v zasluženju, ki ga je bil pridobil s svojim trpljenjem in smrtjo; in ko zauživamo njegovo meso, on hrani, krepi in tolaži naše uboge in žalostne duše, ko pa pijemo njegovo kri, jih poživlja in prenavlja. Ker pa je zakrament povezan s stvarjo, katero označuje, ga ne smejo prejeti vsi ljudje. Hudobni prejme zakrament v svojo obsodbo, ne sprejme pa resničnosti zakramenta, enako kot sta Judež in Simon Mag prejela zakrament, ne pa Kristusa, katerega zakrament označuje, zaradi česar smo ga deležni edino verni. In še nekaj. Ta zakrament prejmemo s ponižnostjo in spoštljivostjo v zboru Božjega ljudstva, s čimer kot občestvo obhajamo sveti spomin na smrt Kristusa, našega Odrešenika, skupaj z zahvalo, izpovedujoč našo vero in krščansko pripadnost. Zato ne sme pristopiti k tej mizi nihče, ki se prej ne presodi. V nasprotnem primeru z uživanjem kruha in pitjem iz keliha je in pije lastno obsodbo. Skratka, prejemanje tega zakramenta budi v nas gorečo ljubezen do Boga in do bližnjega. Zato kot oskrumbo zavračamo vse dodatke in pogubne novotarije, ki so jih ljudje primešali temu zakramentu in trdimo, da moramo biti zadovoljni s to naredbo, kakor so o njej učili Kristus in apostoli ter o njej govoriti tako, kot so oni govorili.

 Dostop do vira >>>>>>>>>