Česa si cerkev ne sme privoščiti

Ne moremo  si privoščiti, da bi samo zato nižali naše krščanske standarde, da bi vzbujali zanimanje ljudi, ki rinejo v pekel, hočejo pa še vedno pripadati cerkvi. 

~ A. W. Tozer

Pomagaj moji neveri!

Ko so prišli k učencem, so zagledali veliko množico okrog njih in pismouke, ki so razpravljali z njimi. 15 Takoj ko je množica opazila Jezusa, je ostrmela, odhitela k njemu in ga pozdravljala. 16 Vprašal jih je: "Zakaj 

razpravljate z njimi?" 17 Nekdo iz množice mu je odvrnil: "Učitelj, k tebi sem pripeljal svojega sina. Obsedel ga je nemi duh. 18 Kjer koli ga napade, ga vrže na tla, da se peni, škriplje z zobmi in odreveni. Prosil sem tvoje učence, naj ga izženejo, pa ga niso mogli." 19 Odgovoril jim je: "O neverni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal? Pripeljite ga k meni!" 20 In privedli so ga k njemu. Ko ga je duh zagledal, je takoj stresel dečka, da je padel na tla, se valjal in penil. 21 Jezus 

je vprašal njegovega očeta: "Koliko časa se mu to že dogaja?" Rekel je: "Od otroških let. 22 Večkrat ga je vrgel celo v ogenj in v vodo, da bi ga pokončal. Toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!" 23 Jezus mu je dejal: "Glede tega 'če moreš' pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje." 24 Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: "Verujem, pomagaj moji neveri!" 25 Ko je Jezus videl, da množica teče skupaj, je zapretil nečistemu duhu: "Nemi in gluhi duh, ukazujem ti: Pojdi iz njega in ne vstopi več vanj!" 26 Duh je zavpil, dečka močno stresel in šel iz njega. Deček je obležal kakor mrtev, tako da so mnogi govorili: "Umrl je." 27 Jezus pa ga je prijel za roko, ga vzdignil in deček 

je vstal. 28 Ko je prišel v hišo, so ga njegovi učenci na samem spraševali: "Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?" 29 Rekel jim je: "Ta rod se lahko izžene le z molitvijo."    (Mr 9,14-29)

Zgornji odlomek ima v Slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma redakcijski naslov Ozdravljenje božjastnega dečka, o čemer se lahko prepričate tukaj. Naslov torej ni izvirno biblijski, ampak so ga dodali prevajalci. Toda iz celotnega konteksta je razvidno, da ni šlo le za božjast gluhost in nemost, ampak za nekaj več. Ta bolezen je imela  duhovno ozadje. 

Zla in uničujoča duhovna sila je bila tako trdovratna, da je tudi Jezusovi učenci niso mogli izgnati iz dečka. Ko je dečkov  oče Jezusu pripovedoval o poteku bolezni, je na koncu zaprosil Gospoda: "Toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!" (Mr 14,22b) Jezus je bil tako rekoč njegovo zadnje upanje. Naš Gospod mu je na to odgovoril: "Glede tega 'če moreš' pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje." (ibid. v. 23b)  On ni rekel: "Kdor ne veruje, ne more ozdraveti,"  ampak, da je vse mogoče tistemu, ki veruje. Pred časom sem na tem blogu pisal o primeru, ko je Jezus ozdravil nekega človeka, v kopeli Betezda, ki ni  kazal znakov vere, saj Jezusa sploh ni poznal. Gospod je suveren, on lahko ozdravi vsakogar, toda vse  je mogoče tistemu, ki veruje. Dečkov oče je nato iskreno izpovedal svojo šibkost, ko je rekel: "Verujem, pomagaj moji neveri!" (ibid. 24b) V nadaljevanju je Jezus izgnal duha in deček je ozdravel.

Vera, ki jo imamo, ni nekaj konstantnega.  Ko gremo skozi najrazličnejše preizkušnje, se nam zazdi, kot da nam je je zmanjkalo. Mnogokrat si zaželimo: "O, da bi imel več vere!"  V preizkušnjah preveč radi pozabljamo, da je v takih trenutkih manj pomembna kvantiteta naše vere, kot to, da imamo na svoji strani mogočnega Odrešenika. Mož, o katerem govori zgoraj omenjeni odlomek, je prosil Jezusa: "Verujem, pomagaj moji neveri!"  Jezus je njegovi neveri pomagal tako, da je izpolnil moževo predhodno prošnjo za pomoč. Kadar hodimo v duhu po globeli smrtne sence (cf. Ps 23,4), je prav, da zavpijemo: "Verujem, pomagaj moji neveri!" Morda imamo šibko vero, vsekakor pa imamo Odrešenika, ki je močan in mogočen. Apostol Janez je napisal naslednjo spodbudno misel: "Otroci, vi ste od Boga in ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu." (1Jn 4,4) Martin Luther pa nam daje moder nasvet za temne trenutke:

Ko ti torej hudič vrže v obraz tvoje grehe  in razglasi, da si zaslužiš smrt in pekel, mu povej tole: "Priznam, da si zaslužim smrt in pekel, pa kaj? Toda poznam Njega, ki je trpel in  namesto mene opravil zadostitev. Njegovo ime je Jezus Kristus, Božji Sin, in kjer je On, tam bom tudi jaz!"

Preprosto zavedanje tega, da je Kristus, ki je v nas (cf. Kol 1,27), močnejši od vseh peklenskih sil, in da bomo tam, kjer je On, nam da moč, da zdržimo v stiskah in skušnjavah.  Lahko   uporabimo to ali kakšno podobno prošnjo: "Verujem,  pomagaj moji neveri!"  Ne glede na večje ali manjše dimenzije naše vere je najpomembnejše to, da imamo mogočnega Odrešenika. 

Sklenil hoditi sem za Gospodom. Res?

 

 Sklenil hoditi sem za Gospodom (originalni naslov: I Have Decided To Follow Jesus) je ljubka duhovna pesmica, ki jo najdemo v pesmarici Pojte Gospodu novo pesem pod številko 591. Sliši se sicer zelo lepo, celo bahavo, toda, ali je res, da smo MI tisti, ki smo se odločili, da bomo sledili Gospodu in katere so posledice  takšnega načina razmišljanja? O tem govori Eric Sorensen v zgornjem videu. 

Najodličnejši nauk

Nobena doktrina ni odličnejša in nujnejša, da se jo oznanjuje in proučuje, kot Jezus Kristus, in sicer križani!

~ John Flavel

Ob velikem šmarnu

 

Spet je tu rimskokatoliški praznik Marijinega vnebovzetja, ob katerem redno objavljam zgodovinska in teološka dejstva, ki so povezana z njim, zato tudi letos ne bom povedal nič novega. 

"Vsak izrek Boga je prečiščen, ščit je tem, ki zaupajo vanj. Ničesar ne dodajaj njegovim besedam, da te ne ovrže in postavi na laž" (Prg 30,5.6)

 Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu, še druga Božja beseda, ki naj bi jo hranila cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta  tradicija? Po navadi na cerkvene očete, ki so sicer zelo dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo je cenjen, je bil možakar v marsikateri stvari v takšnih zmotah, da so mnoge njegove nauke celo obsojali na koncilih... 

Če vprašaš kakšnega rimskokatoliškega duhovnika ali teologa, od kod izvira praznik Marijinega vnebovzetja, bo zagotovo odgovoril, da gre za zelo star praznik, in da je cerkev vedno verovala, da je bila Marija v trenutku smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa. Ta njihov "vedno", ali "že od nekdaj" je stalno ponavljajoča se fraza, kadar ne vedo, kaj naj bi točno odgovorili.  

Na spletni strani slovenske škofovske konference se je več let zapored pojavljal zapis (letos ga nisem opazil),  sklicujoč se na različne vire, ki naj bi dokazovali resničnost tega, da naj bi bila Marija v trenutku, ko bi morala umreti, z dušo in telesom vzeta v nebesa (Vir). Poglejmo si ga!

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.  

Zdaj pa poglejmo, kako je z zanesljivostjo teh virov. Prvi, ki davnega leta 377 zanesljivo omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij, škof iz Salamine, mesta blizu današnje Famaguste na Cipru. Skopo je zapisal, da ni o njeni smrti nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju za navedenima slavnima predhodnikoma ponovil, da se o Marijini smrti nič ne ve.

Je pa o tem dogodku govoril Gregor iz Toursa leta 590. Pa poglejmo, od kod je ta prišel ta Gregor po vsej verjetnosti  do zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa!  V 5. stoletju sta se  pojavila in krožila  spisa  Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene device Marije (Transitus Beatae Mariae). Slednji psevdepigraf med drugim govori, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov "Gospodarica sveta", da je delala čudeže, da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih, da jo častijo celo angeli itn.  Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škofa (papeža), sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se temu navkljub širili naprej in kmalu postali del  doktrine srednjeveške cerkve. Pij XII. je leta 1950 proglasil Marijino vnebovzetje   za  dogmo Rimskokatoliške cerkve.  S stališča dogme  o papeški nezmotljivosti, sprejete na 1. vatikanskem koncilu leta 1870, se poraja vprašanje, kdo od papežev se je glede tega motil: Gelazij in Hormizd, ali Pij XII.  Po mojem zadnji med naštetimi. 

In še o Timoteju Jeruzalemskem. Gre za osebo, ki ji  izročilo pripisuje določene spise, čeprav ni čisto jasno, če je ta oseba sploh kdaj obstajala. Povrh vsega ni odveč omeniti, da imamo pred tem dve ali tri stoletja molka o tej zadevi. Nemogoče je, da bi novozavezni pisci ali zgodnji cerkveni očetje brezbrižno prezrli tako pomemben dogodek, kot naj bi bilo Marijino vnebovzetje, če bi se  le-to res zgodilo.  

Kaj torej lahko rečemo? Iz tega, kar nam je zanesljivo znano, je nemogoče utemeljevati dogmo o Marijinem vnebovzetju, iz česar sledi, da cerkev ni res vedno tega verovala, kakor trdi Rim. V tem pogledu zgodovina ni ravno na rimski strani. Preveličevanje Marijine vloge je sploh  značilnost rimske in še nekaterih drugih cerkva (pravoslavnih in orientalnih). Zato zaključujem z mislijo, ki jo je ob neki priložnosti zapisal dr. Michael Horton: "Nesporno ima Marija osrednjo vlogo v razpletu drame odrešenja, ni pa v njem glavna oseba."  Res je, Jezus je Zveličar, on rešuje.

Nekaj, kar hoče Bog

Bog hoče, da odstranimo vse z našega seznama skrbi in to preložimo na naš molitveni seznam.

~ H. B. Charles, ml. 

Semper reformanda

Cerkev mora biti vedno "pod [Božjo]* besedo" in se mora ves čas reformirati v skladu z njo.

~ Martyn Lloyd-Jones

*Dodano

Ko so temelji razrušeni

[K]o so temelji razrušeni, kaj more storiti pravični?" (Ps 11,3) 

Živimo v času razrušenih temeljev. Kar je bilo včeraj, ali trideset let nazaj sveto, je danes zasmehovano. Kar je bilo pred tridesetimi leti nezamisljivo, je danes "nova normalnost", ki ima bolj malo skupnega z normalnostjo. 

Pred manj kot dvajsetimi leti so s svojo kritiko (predvsem krščanske) religije prebudili zaspani krščanski svet štirje jezdeci "znanstvenega ateizma", Richard Dawkins, Christopher Hitchens, Daniel Dennett in Sam Harris. Pravzaprav niso bili edini, bilo jih je še kar nekaj. Kristjane jim je uspelo prebuditi iz Trnjulčicinega spanja, tako da smo se znova začeli bolj zavzeto ukvarjati z apologetiko.  V vmesnem času sta  Hitchens in Dennett umrla, Dawkinsu pa ne povzročajo problemov kristjani, ampak nova volčja, oziroma voknjena (woke) religija s svojim izključevanjem vsega in vseh, ki se z njo ne strinjajo.  Tako je zdaj doživel tudi to, da so mu na začetku tega meseca brez obrazložitve ukinili Facebookov račun. Verjetno je  s svojega racionalističnega stališča objavil kakšno resnico v zvezi s transpolnimi osebami, ki voknjenim administratorjem ni bila povšeči. 

Ta nova normalnost je videti tako, da če pripadnik črne rase izjavi, da vsa življenja štejejo, potem ga obtožijo belskega rasizma. Drugi primer, imigrant v Veliki Britaniji, pripadnik religije miru, je posilil trinajstletno deklico, sodišče pa ga je oprostilo, ker je rekel, da ni vedel, da se to ne sme delati, aretirajo pa ljudi, ki opozarjajo na te nepravilnosti. Tretji primer, predstavniki organizacije CitizenGO, ki so se vozili po Parizu z avtobusom, na katerem je bil napis: "Ustavite napade na kristjane," (Stop Attacks on Christians), je policija aretirala, pripadnike religije miru, ki javno opravljajo svoje ceremonije na trgih in  ulicah, tako da ohromijo promet, pa pustijo lepo pri miru. In še in še. 

V letošnjem velikonočnem intervjuju je Dawkins izjavil, da je Velika Britanija krščanska dežela in da je krščanstvo, v primerjavi z nekaterimi drugimi, spodobna religija. Po drugi strani pa si želi, da bi ljudje opustili krščansko vero. Imel bi torej deželo s krščansko kulturo, a brez krščanstva. To je nekaj takega kot telečja pečenka brez mesa. Ko so temelji razrušeni...

V Knjigi psalmov 2,1-3 beremo naslednje:

Zakaj hrumijo narodi

in ljudstva razmišljajo prazne reči?

 Kralji zemlje so se dvignili,

oblastniki se skupaj posvetujejo

proti Gospodu in proti njegovemu Maziljencu:

 "Pretrgajmo njihove spone,

njihove vezi vrzimo s sebe."

 Danes sicer ni  več veliko kraljev, so pa drugi oblastniki, ki sprejemajo zakone, ki so v popolnem nasprotju z Božjimi zakoni, kajti ti slednji baje preveč stiskajo ljudi. Seveda se to ni zgodilo naenkrat, ampak ima že zelo dolgo brado. Začelo se je v filozofiji, iz nje je prešlo v teologijo in na koncu smo dobili krščanstvo, ki je le še samo sebi namen in seveda tistim, ki od tega živijo. Takega krščanstva nihče ne potrebuje. Iz racionalizma smo se odpeljali v prosvetljenstvo in v njegove izrastke, na koncu pa smo pristali pri beli krivdi in pri volčji, oziroma voknjeni  (woke) ideologiji ter pri ne vem koliko spolih in podobnih modrovanjih.  Krščanstvo v svoji izvirni obliki je izjemno nevarno za ideologijo voknjenosti, zato je tako osovraženo. Ko so ob neki priložnosti vprašali Petra Hitchensa (brata zgoraj omenjenega Christopherja): "Katera tako imenovana nevarna ideja ima po vašem mnenju moč, da bi, v kolikor bi jo izvedli v praksi,  spremenila svet na bolje?"  je odvrnil: "Najnevarnejša ideja v človeški zgodovini in filozofiji ostane vera, da je bil Jezus Kristus Božji sin in da je je vstal od mrtvih. To je najnevarnejša ideja, s katero se boste kdaj koli srečali."* Ko je bil vprašan, zakaj je najbolj nevarna, je nadaljeval: "Zato ker spreminja celotno človeško obnašanje in vso našo odgovornost. Vesoljstvo preobrača iz brezpomenskega kaosa v načrtovan prostor, v katerem sta pravičnost in upanje, zato imamo vsi dolžnost, da odkrivamo naravo te pravičnosti in delamo v smislu upanja. To nas vse spreminja. Če to zavračamo, nas tudi spreminja. To je neverjetno nevarno. Zato  mnogi ljudje nastopajo proti temu."*  Bog ustvarja iz kaosa red, hudič pa dela ravno obratno. Svet ni nujno nekaj romantično lepega, ker ga je človek, ki je poslušal hudiča,  pokvaril s svojim grehom. Zato pravi apostol Janez: "Mi vemo, da smo od Boga in da ves svet tiči v zlu." (1Jn 5,19) Zanašanje na tako ali drugačno politiko, ki bi vse spremenila, nima smisla. Konservativci niso doslej še ničesar konservirali, torej ohranili. Edino to je, da capljajo deset let ali malo več za progresisti. 

Toda Božja beseda sporoča vsem, ki bi se radi "osvobodili" Božjih spon: "Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje, Gospod se jim posmehuje." (Ps 2,4)  Na drugem mestu (Ps 11,4-6) pa pravi:

Gospod je v svojem svetem templju,

Gospod ima svoj prestol v nebesih;

njegove oči gledajo,

njegov pogled preizkuša človeške otroke.

Gospod preizkuša pravičnega in krivičnega,

tistega, ki ljubi nasilje, sovraži njegova duša.

Na krivične bo dal deževati zanke,

ogenj, žveplo in hudo nevihto,

to je delež njihove čaše.

Tisti, ki pravijo, da ima Bog vse ljudi enako rad, lažejo. Če bi bilo tako, ne bi nihče prišel v pekel. Zahod je danes v veliki nevarnosti, ker so temelji razrušeni. Ideologija teh novih "liberalcev" hoče zatreti vsako idejo, drugačno od njihove, pri čemer silijo v lastno zanko in pogubo, s sabo pa bi potegnili še milijone ljudi. To je demonski načrt. 

Toda Božji evangelij kvari ta načrt, ko pravi, da je Jezus  mesto nas živel popolno življenje, bil umorjen za naše grehe in s svojim vstajenjem dokazal, da je resnični Odrešenik, ki nam daje po veri  popolno opravičenje od naših grehov. Oziroma, kot sam pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) To je za svet demonov in kaosa zelo nevarna ideja! 

* Vir

P.s. Bomo videli, kako dolgo bo ta zapis zdržal na Bloggerju. 

Odpuščeno, ampak zakaj?

Nekdo izmed farizejev ga je prosil, naj jé z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo. 37 In glej, ko je neka žena, ki je bila v mestu grešnica, izvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, je prinesla alabastrno posodo dišavnega olja 38 in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. 39 Ko je to videl farizej, ki ga je povabil, je sam pri sebi dejal: "Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica." 40 In Jezus mu je odgovoril: "Simon, nekaj ti moram povedati." On pa mu je rekel: "Učitelj, povej." 41 "Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. 42 Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?" 43 Simon je odgovoril: "Zdi se mi, da tisti, kateremu je več odpustil." On pa mu je rekel: "Prav si presodil." 44 In obrnil se je k ženi in rekel Simonu: "Vidiš to ženo? Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. 45 Poljubil me nisi; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem prišel. 46 Glave mi nisi mazilil z oljem; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge. 47 Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi." 48 Njej pa je rekel: "Odpuščeni so tvoji grehi!" 49 Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti: "Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?" 50 On pa je rekel ženi: "Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!"  (Lk 7,36-50)

Simonov problem iz svetopisemskega odlomka na zgornji povezavi, ni le nek partikularni osebni problem, ampak splošni človeški problem, ki je znan že od edenskega vrta. Reče se mu greh. Tudi grešnica, ki se je prikradla k Jezusu (v preteklosti so jo zmotno radi zamenjevali z Marijo Magdaleno),  je imela isti problem. Razlika med obema osebama je ta, da se je ona zavedala svojega problema, farizej Simon pa ne. Roko na srce, tudi danes hodi po našem planetu veliko podobnih Simonov, najbrž žal veliko več kot grešnic iz zgornjega dogodka.

Simon je bil vzoren človek, ugleden član skupnosti, očitno mu je bil Jezus simpatičen, saj ga v nasprotnem primeru  najbrž ne bi povabil obedovat v svojo hišo. Vestno je izpolnjeval vse zahteve postave, kot so to zahtevala bolj ali manj stara pravila rabinov, ki so se imeli za njene izvrstne razlagalce. Ko je  v svoji hiši zagledal razvpito grešnico, mu je bilo, kot je razvidno iz teksta, zelo neprijetno. To, da je Jezus, ko mu je začela s solzami močiti noge, mu jih brisati z lasmi in maziliti z oljem, ni nagnal, se mu je zdelo nekaj nezaslišanega: "Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica." (Mt 7,39) Toda, ker je hotel biti vljuden, je raje molčal. Toda Jezus je prebral njegove misli in začel se je dvogovor. Tudi Jezus je bil uvideven in je  farizeju zastavil naslednje vprašanje: "Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset.   Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?" (Ibid. vv. 41.42) Simon je pravilno odgovoril, da tisti, ki mu je bilo več odpuščeno. Tedaj je Jezus to priliko apliciral na aktualni primer, pri čemer je prisotnim pojasnil, da mu je razvpita grešnica izkazala večjo ljubezen kot Simon. Na koncu je podal nauk: "Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi,"  (Ibid. v. 47)  njej pa je podal zagotovilo: "Odpuščeni so ti tvoji grehi." (Ib. v. 48)  Te besede so prisotne zmotile, češ, kdo je ta, ki si drzne lastiti pravico do odpuščanja grehov? Jezus je nato rekel ženi: "Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!" (Ibid. v. 50)

Ob neki drugi priložnosti je Jezus rekel farizejem: "Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo."  (Mt 21,31) Le zakaj? Pravičnežem, kot je bil Simon in drugi farizeji, se je, kot se za pravičneže spodobi, zdelo, da je njihovo življenje dovolj dobro in popolno, da si s tem zaslužijo vstopnico v Božje kraljestvo. Morda je kdo rekel: "No, ja, nisem ravno čisto popoln, sicer pa, le kdo je popoln? Se pa trudim,  prizadevam si za izpolnjevanje predpisov, ves čas delam za Božjo stvar, opravljam predpisane molitve in druge pobožnosti, plačujem desetino, dajem miloščino," in podobno. So tudi taki, ki pravijo, da ne potrebujejo Boga in cerkve, ker so verniki itak sami hudobni ljudje. Usodni problem vseh teh je, da ne poznajo ali nočejo poznati svojega dejanskega problema. K Jezusu so se rinili in se še rinejo obstranci vseh vrst  (cf. Lk 15,1), ki so se zavedali, oziroma se zavedajo, svojega problema. Kako je že rekel Jezus neimenovani grešnici?  "Tvoja vera te je rešila!" (Lk 7,50)  Taka vera še vedno rešuje! Treba je tudi dodati, da  iskrena vera ni nikoli pasivna.  Ker je ženska verovala, je poiskala Jezusa na Simonovem domu, kjer se je potem odvijal ves dogodek. Dejanska vera vedno rodi sadove. Ženina ljubezen, o kateri govori Jezus,  je bila posledica, sad njene vere.  Zavedala se je, da je Jezus ta, ki odpušča grehe, in  bila je hvaležna.

Tudi danes prihajajo k Jezusu ljudje vseh vrst: narkomani, tatovi, morilci, prostitutke itn., pa tudi ljudje, ki veljajo za spodobne in ugledne, kakršen je bil Simon.  Naš Gospod je ta, kateremu prinašajo svoje grehe in slabosti, on pa  pravi o sebi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37) Ne le, da ne zavrže nikogar, ki prihaja k njemu, ampak mu da novo življenje, ki je večno življenje. On je namreč umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja. Sam Jezus nam zagotavlja: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Zato se mu spodobi vsa hvala in slava na veke!