Pot križa - pot slave

5 To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu.

6 Čeprav je bil namreč v podobi Boga,

se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, 

7 ampak je sam sebe izpraznil

tako, da je prevzel podobo služabnika

in postal podoben ljudem.

Po zunanjosti je bil kakor človek

8 in je sam sebe ponižal

tako, da je postal pokoren vse do smrti,

in sicer smrti na križu.

9 Zato ga je Bog povzdignil nad vse

in mu podaril ime,

ki je nad vsakim imenom,

10 da se v Jezusovem imenu

pripogne vsako koleno bitij

v nebesih, na zemlji in pod zemljo

11 in da vsak jezik izpove,

da je Jezus Kristus Gospod,

v slavo Boga Očeta.
                                        (Flp 2, 5-11)
 

Obravnavani odlomek se bere kot berilo na cvetno nedeljo, ki se imenuje tudi druga nedelja trpljenja.  V njem je na kratko povzeto celotno Jezusovo življenje, tako njegov obstoj v večnosti, preden se je utelesil, njegovo življenje od utelešenja do bridke smrti na križu, pa vse do njegovega vstajenja in poveličanja.

V 5. vrstici nas sv. Pavel spodbuja k posnemanju Kristusove ponižnosti. Kot piše Jean Calvin v svojem Komentarju k pismu Filipljanom, obstajata dva razloga za posnemanje: prvi je, ker gre pri tem za življenjsko pravilo, drugi razlog pa je ta, ker je to pot za dosego resnične slave.

Jezus Kristus je posedoval Božjo naravo, oziroma je bil, kot pravi nikejsko-carigrajska veroizpoved,  "enega bistva z Očetom",   "v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj." (1Kol 1,16) Kljub temu se mu ni zdelo za malo, da "izprazni samega sebe" in privzame človeško naravo (cf. Flp 2,6.7).  Ob svojem prvem prihodu ni prišel gospodovat, ampak se žrtvovat. Sam Jezus je v zvezi s tem povedal: "Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge." (Mr 10,45)  Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, ob vzklikih "Hozana!" na nek način  lepo ponazarja njegovo predhodno bivanje v Božji slavi. Vse, kar je sledilo temu dogodku,  je bila pot križa, kar jedrnato povzema vrstica Flp 2,8. Jezus Kristus je, kot nas uči evangelij, umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3 ss.).  Bil je obujen in poveličan (cf. Flp 2,9).

Nebeški Oče je njegovo ime, ki  pomeni "Jahve rešuje", povzdignil nad vsa imena (cf. Flp 2,9).  To sveto ime kličejo in ga slavijo angeli ter celotno Božje ljudstvo. Pred tem imenom trepetajo peklenske sile. Ko se  Jezus vrne v slavi, bodo pred tem imenom padali tudi tisti, ki ga danes zametujejo, ne zato, ker bi jim bilo všeč, ampak od groze. Božje ljudstvo pa bo tedaj doseglo poveličanje. "Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta." (Mt 13,43a)

 Pot Kristusovega križa je pot poveličanja in slave.  Hoditi po tej poti ne pomeni, da bi si sami izmišljali križe in si jih nalagali. To pomeni preprosto hoditi po Kristusovi poti, na kateri nam bodo  naša stara narava, svet in hudič postregli s prenekaterim križem. Toda zavedajmo se enega: Kristus je vse to premagal (cf. Jn 16,33)!

Nekaj statistike...

Premik krščanske krajine na globalnem nivoju

Slika je simbolična.

V sodobnem svetu je prišlo do premika krščanskega "pejsaža" na dveh področjih:

• geografski premik z globalnega severa  (Evropa, Severna Amerika) na jug (Latinska Amerika, Afrika, Azija).
• premik od bolj ali manj konfesionalnih cerkva  k tako imenovanim nedenominacijskim ("neodvisnim") skupnostim.

Kje cerkev številčno upada in kje raste:

• V Evropi in Severni Ameriki dnevno zapusti cerkev 4.300 ljudi.
• V Afriki je cerkvi  dnevno pridruženih 16.500 ljudi.  Isti podatek velja za Kitajsko!

In še nekaj bolj "posvetno" obarvanih podatkov, ki pa imajo zvezo s širjenjem krščanstva:

• Leta 1900 je bilo vseh 25 največjih mest na svetu v Evropi in  Severni Ameriki.
• Leta 2000 sta bili le dve od 25 največjih svetovnih mest v Severni Ameriki, kvečjemu dve do tri v Evropi, vsa ostala pa so (bila) v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. Vse je odvisno od metodologije štetja, ki  v državah tretjega sveta ne doseže nujno vseh prebivalcev mest.

Zdaj pa še podatkov glede rasti posameznih krščanskih skupnosti: 

•  Leta 1900 je bilo na svetu 115.000.000 pravoslavnih, leta 2000 pa 252.000.000.
•  Leta 1900 so bili na svetu 103.000.000 protestantov, leta 2000 pa 386.000.000.
• Leta 1900 je bilo na svetu 266.000.000 rimskih katoličanov, leta 2000 pa 1.100.000.000.
• leta 1900 je bilo na svetu manj kot 8.000.000 nedenominacijskih ("neodvisnih") kristjanov, leta 2000 pa 432.000.000.

Dostop do vira [>>]

J. C. Ryle: Pazite se Satanovega sredstva - hinavščine

Ne zanikam, da se med verniki ne nahajajo mnogi hinavci.  Vedno so bili in vedno bodo, dokler bo svet. Kakor dolgo bodo obstajali pristni zlatniki in srebrniki, dotlej bo  obstajal tudi ponarejen,  lažen in nepristen denar.  Dejanski obstoj ponarejenih kovancev je posredni dokaz, da obstaja nekaj, kar je vredno posnemati, oziroma, da je v obtoku tudi  pravi denar. Enako je s krščanstvom. Dejstvo, da je v cerkvi veliko lažnih izpovedovalcev vere, nam posredno dokazuje, da  v njej obstajajo tudi iskreni in zanesljivi verniki. Eno od Satanovih priljubljenih sredstev za diskreditacijo krščanstva je, da prepriča nekatere nesrečne ljudi, da javno izpovedujejo tisto, česar v resnici ne verujejo.  Stvári našega Gospoda Jezusa Kristusa hoče v svetu škodovati s tem, da vanj pošilja volkove v ovčjih kožuhih in novači može in žene, ki govorijo jezik Kanaana ter nosijo ogrinjalo Božjih otrok, v globini njihovih src pa je sama gniloba. 

Dostop do vira [>>]

Staro in novo

Angel kaže Janezu novi Jeruzalem. Iz Bamberške Apokalipse.
Vir: Wikipedia

 "Nato pa je prišel Kristus kot véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva, 12 je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje. 13 Kajti če škropljenje s krvjo kozlov in volov in juničjim pepelom omadeževane posvečuje, da se jim očisti meso, 14 koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu.

15 Zato je srednik nove zaveze, da bi po smrti, ki jo je pretrpel za odkupitev od prestopkov v prvi zavezi, tisti, ki so poklicani, prejeli obljubljeno večno dediščino."

 (Heb 9,11-15)

Kot pravi Martin Luther, je za pojasnitev zgornjega odlomka potrebno razumevanje  celotnega Pisma Hebrejcem. Na eni strani je govor o starem, na drugi pa o novem duhovništvu. Starozavezno duhovništvo je bilo vezano na materialno področje, saj se je nanašalo na uporabo konkretnih predmetov, kot so bili tempelj, oltar,  ter na posebne obrede, žrtvene živali in kar je še takega.  Novo duhovništvo je vezano na duhovno stvarnost: nebeški tempelj, nebeški oltar in duhovne žrtve. Nova zaveza ne pozna službe zemeljskega velikega duhovnika (s tem se rimski katoličani najbrž ne bi strinjali, saj je rimski papež po njihovo summus pontifex). 

Jezusovo delo na križu je edinstveno. On ni stopil v zemeljski tempelj, da bi žrtvoval kozle, vole in druge živali, ki so bile v postavi predpisane za žrtvovanje. On je naš edini veliki duhovnik in hkrati žrtveni dar, Božje jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29.36). Danes se mnogi ljudje pohujšujejo in zgražajo nad mislijo, da je Jezus Kristus s svojo krvjo očistil svoje ljudstvo greha. Isti ljudje se ne pohujšujejo nad krvjo nedolžnih, ki se dnevno preliva v porodnišnicah - splavarnah. Naš oltar je kalvarijski križ, na katerem je umrl naš Gospod, zapuščen od sveta in Boga Očeta. Nanj je bila izlita Božja jeza, ki bi morala po pravici zadeti nas.  Žrtev Bogočloveka Jezusa Kristusa je sedaj edino zdravilo za naše grehe, ki varuje Božje ljudstvo pred večno kaznijo.

Jezus Kristus je s svojo žrtvijo očistil našo vest mrtvih del, da bi mogli služiti živemu Bogu (cf. Heb 9,14).  On je srednik nove zaveze (cf. Heb 9,15) in  edini srednik med ljudmi in Bogom (cf. 1Tim 2,5).  Po njem prejmejo vsi, ki so poklicani, večno dediščino. Poklicani pa so tisti, ki jih je Bog  že vnaprej poznal, oziroma, kakor je pisano: "Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina[...] Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,29.30)  Da, tako izgleda na kratko red odrešenja, kot ga je Bog izdelal  v svojem načrtu in ga uresničuje preko enkratne žrtve njegovega Sina. 

 Obredi in žrtvovanja stare zaveze so že skoraj dva tisoč let mrtvi. Tempelj, znamenje Božje prisotnosti med njegovim ljudstvom je porušen. Vidnega oltarja, aronskega duhovništva, levitov  in obredov ni več.  Živimo v času milosti, ko pričakujemo drugi prihod Gospoda Jezusa. Hvala Bogu za obljubljeno dediščino, ki jo je On pripravil vsem, katere je sam poklical in za katere je Kristus dejansko umrl!

Predavanje J. Weissa o Gregorju Vlahoviču

Vabilo

V sredo, 21.03.2012 ob 19. uri vljudno vabljeni na predavanje

Janeza Weissa

na temo

»Gregor Vlahovič (1523-1581). Življenje in delo predikanta na meji cesarstva?«

Predavanje se bo odvijalo v Trubarjevi hiši literature, vhod iz Stritarjeve ulice 7.

Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar

Antonio Vivaldi: Nisi Dominus (Ps 126, oziroma 127)

Solist: Andreas Scholl.  Avstralski brandenburški orkester. Dirigent: Paul Dyer. 

Slovensko besedilo psalma 127 (po Vulgati 126)

Če GOSPOD ne zida hiše,

se zaman trudijo z njo njeni graditelji;

če GOSPOD ne varuje mesta,

zaman bedi tisti, ki straži.

2 Zaman je, da vstajate zgodaj,

da hodite pozno počivat,

da jeste kruh bolesti;

saj svojemu prijatelju bo dal spanje.

3 Glej, GOSPODOVA dediščina so sinovi,

nagrada je sad telesa.

4 Kakor puščice v junakovi roki,

takšni so sinovi iz mladosti.

5 Blagor možu, ki je napolnil

svoj tul z njimi!

Ne bodo osramočeni, ko bodo govorili

s sovražniki pri vratih. 

Vir: SSP [>>]

Otroci dekle ali svobodne?

Cerkev in sinagoga. Vir slike: Wikipedia.

V srednjem veku so pogosto upodabljali alegorijo cerkve in sinagoge. Cerkev so upodabljali kot čedno mlado, okronano žensko, ki zre naravnost  naprej, sinagogo pa kot mlado lepotico z zavezanimi očmi, ki gleda nekam vstran in proti tlom.  S tem so hoteli poudariti prednost krščanstva pred judovstvom.

S sporočilom alegorije se načeloma strinjam, toda srednjeveška cerkev je bila v mnogočem in velikokrat v bistvenih stvareh vsaj toliko slepa, kot religija, ki jo je simboliziral kip sinagoge. Problem te in mnogih drugih cerkva je bil, da je učila (oziroma uči-jo) nejasen nauk o milosti in ga mešala (oziroma meša-jo) z naukom o potrebnosti del za doseganje milosti. Nič novega, saj je bil to problem Božje cerkve od vsega njenega začetka.

V tem zapisu se bomo posvetili odlomku iz Pisma Galačanom 4,21-31.  Cerkev v Galatiji je bila za Pavla precej trd oreh, saj so se Galačani zelo hitro obrnili od vere v milost, ki rešuje, k "veri", ki zahteva izpolnjevanje del postave. V Pismu Galačanom se je apostol Pavel spoprijel ravno s problemom vere in del postave.

Prispodoba, ki jo je v tem odlomku uporabil sv. Pavel, je vzeta iz 1. Mojzesove knjige. Tisti, ki hočejo vztrajati pri delih postave so kot Izmael, ki ga je Abraham spočel s sužnjo Hagaro. Hagara je prispodoba za goro Sinaj, na kateri je bila pozneje Izraelcem dana postava. Izak je otrok obljube, ki ga je Sara rodila Abrahamu, ko zaradi njune starosti ni bilo več pravega upanja, da bi lahko rodila. Toda zgodilo se je, kakor je Bog obljubil. Sara je bila svobodna, zato so tisti, ki živijo iz milosti, otroci svobodne. Mati tistih, ki živijo iz milosti, je Jeruzalem, a ne zemeljski Jeruzalem, ampak, tisti zgoraj,  nebeški. Pavel pravi: "Toda kaj pravi Pismo? Odpôdi deklo in njenega sina, kajti sin dekle ne bo dedoval s sinom svobodne." (Gal 4,30) S tem je hotel povedati, da ne moremo in ne smemo mešati ter pogojevati milosti s postavo. To je pozneje počela srednjeveška cerkev, žal pa delajo isto tudi mnoge cerkve, ki se imajo za evangelijske.  Pri takih se vse začne z Jezusom in vero, konča pa s: "Tega ne smeš! Onega ne smeš! Kristjan ne sme piti vina! Kristjan ne sme kaditi! Kristjan ne sme...!" Iz postave so naredili celo znanost, s tem da so jo "oplemenitili" z mnogimi zapovedmi, ki so si jih sami izmislili, ali kot je nekje zapisal Izaija: "Zapoved na zapoved, zapoved na zapoved, pravilo na pravilo, pravilo na pravilo, malo sèm, malo tja." (Iz 28,10)

Postava ima svoje mesto v cerkvi, saj ima veliko pedagoško vrednost.  Preko postave pridemo  do spoznanja greha. (Rim 3,20. Ib.7,7ss. 1Kor 15,56) Toda postava ne prinaša opravičenja, enako kot golo poznavanje delovanja bolezni ne prinaša ozdravljenja. Zato pravi Pavel na drugem mestu: "[V]emo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa" (Gal 2,16) Da ne bi še naprej sužnjevali delom postave pa spodbuja Galačane:  "Zaradi tega, bratje, nismo otroci dekle, temveč svobodne." (Gal 4,31)

Edino po milosti smo torej odkupljeni, odrešeni, osvobojeni. Milost nam je prislužil Kristus s svojo smrtjo na križu.  Hvala Bogu za ta njegov neprecenljivi dar!

Predstavitev in tiskovna konferenca ob izidu Zbranih del Primoža Trubarja XI

Predstavitve knjižnih novosti: Pedagoški inštitut – Zbrana dela Primoža Trubarja XI: Nemški spisi Primoža Trubarja; 

v knjigi se Trubar kaže kot intelektualec evropskih razsežnosti, svetovljan in spreten “politik”, bosta predstavila urednika doc. dr. Jonatan Vinkler (glavni urednik Zbranih del Primoža Trubarja) in Edvard Vrečko (urednik Zbranih del PT XI). 
V četrtek, 15. marca ob 11. uri, vabljeni! 

Več na spletnih straneh Trubarjeve hiše literature [>>]

  

Vinko Ošlak: O globalizaciji

 

Latinski globus s pomenom oble in v prenesenem pomenu celote, vesoljnosti, nima lastnega vrednostnega predznaka. Tako na zemeljski obli, ki je s tem kajpak mišljena, in nobena druga, čeprav bi jezikovna tvorba sama po sebi to dovoljevala, od samega začetka potekata dve „globalizaciji”: globalizacija dobrega in globalizacija zla. Kjer Bog „globalizira” pšenico, skuša tudi Satan „globalizirati” ljuljko. Kakor je Sin človekov poslal po vsem svetu svoje učence, da bi oznanjali prihod nebeškega kraljestva, tudi Satan neprestano pošilja po vsem svetu svoje hudiče in svoje človeške kolaboracioniste, da bi prevpili oznanjevanje Kristusovih in da bi sami oznanjali nesmisel vsega obstoječega[...]

Dostop do celotnega besedila na spletni strani KUD Logos [>>]

Prispevek je bil objavljen davnega leta 2005, a je še danes aktualen.