Pot križa - pot slave

5 To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu.

6 Čeprav je bil namreč v podobi Boga,

se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, 

7 ampak je sam sebe izpraznil

tako, da je prevzel podobo služabnika

in postal podoben ljudem.

Po zunanjosti je bil kakor človek

8 in je sam sebe ponižal

tako, da je postal pokoren vse do smrti,

in sicer smrti na križu.

9 Zato ga je Bog povzdignil nad vse

in mu podaril ime,

ki je nad vsakim imenom,

10 da se v Jezusovem imenu

pripogne vsako koleno bitij

v nebesih, na zemlji in pod zemljo

11 in da vsak jezik izpove,

da je Jezus Kristus Gospod,

v slavo Boga Očeta.
                                        (Flp 2, 5-11)
 

Obravnavani odlomek se bere kot berilo na cvetno nedeljo, ki se imenuje tudi druga nedelja trpljenja.  V njem je na kratko povzeto celotno Jezusovo življenje, tako njegov obstoj v večnosti, preden se je utelesil, njegovo življenje od utelešenja do bridke smrti na križu, pa vse do njegovega vstajenja in poveličanja.

V 5. vrstici nas sv. Pavel spodbuja k posnemanju Kristusove ponižnosti. Kot piše Jean Calvin v svojem Komentarju k pismu Filipljanom, obstajata dva razloga za posnemanje: prvi je, ker gre pri tem za življenjsko pravilo, drugi razlog pa je ta, ker je to pot za dosego resnične slave.

Jezus Kristus je posedoval Božjo naravo, oziroma je bil, kot pravi nikejsko-carigrajska veroizpoved,  "enega bistva z Očetom",   "v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj." (1Kol 1,16) Kljub temu se mu ni zdelo za malo, da "izprazni samega sebe" in privzame človeško naravo (cf. Flp 2,6.7).  Ob svojem prvem prihodu ni prišel gospodovat, ampak se žrtvovat. Sam Jezus je v zvezi s tem povedal: "Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge." (Mr 10,45)  Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, ob vzklikih "Hozana!" na nek način  lepo ponazarja njegovo predhodno bivanje v Božji slavi. Vse, kar je sledilo temu dogodku,  je bila pot križa, kar jedrnato povzema vrstica Flp 2,8. Jezus Kristus je, kot nas uči evangelij, umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3 ss.).  Bil je obujen in poveličan (cf. Flp 2,9).

Nebeški Oče je njegovo ime, ki  pomeni "Jahve rešuje", povzdignil nad vsa imena (cf. Flp 2,9).  To sveto ime kličejo in ga slavijo angeli ter celotno Božje ljudstvo. Pred tem imenom trepetajo peklenske sile. Ko se  Jezus vrne v slavi, bodo pred tem imenom padali tudi tisti, ki ga danes zametujejo, ne zato, ker bi jim bilo všeč, ampak od groze. Božje ljudstvo pa bo tedaj doseglo poveličanje. "Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta." (Mt 13,43a)

 Pot Kristusovega križa je pot poveličanja in slave.  Hoditi po tej poti ne pomeni, da bi si sami izmišljali križe in si jih nalagali. To pomeni preprosto hoditi po Kristusovi poti, na kateri nam bodo  naša stara narava, svet in hudič postregli s prenekaterim križem. Toda zavedajmo se enega: Kristus je vse to premagal (cf. Jn 16,33)!