Posvečeno življenje

"Sicer pa vas, bratje, prosimo in opominjamo v Gospodu Jezusu, da še bolj napredujete v tem, kar ste prejeli od nas, namreč to, kako vam je treba živeti, da boste ugajali Bogu; sicer pa tako živite. 2 Saj veste, kakšna navodila smo vam dali po Gospodu Jezusu. 3 Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje: da se vzdržite nečistovanja, 4 da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti, 5 ne pa v poželjivi strasti kakor pogani, ki ne poznajo Boga. 6 Naj v tej stvari nihče ne goljufa in ne vara svojega brata. Kajti vse to Gospod kaznuje, kakor smo vam že povedali in izpričali. 7 Saj nas vendar Bog ni poklical k nečistosti, marveč v svetosti. 8 Kdor torej zametuje to, ne zametuje človeka, temveč Boga, ki vam daje svojega Svetega Duha."  (1Tes 4, 1-8)

Nekatere cerkve si pod pojmom posvečeno življenje predstavljajo nekaj, kar naj bi bilo namenjeno samo določenim ozkim skupinam ljudi, ki živijo po "evangeljskih svetih", torej po določenih redovnih pravilih. Toda posvečenost v svetopisemskem smislu ni ekskluzivni privilegij posebej izbrane elite, ampak stvar, ki je je deležen vsak novorojeni človek, vsak kristjan. Posvečenje je povezano z opravičenjem in gre vštric z njim. V zmoti pa so tisti, ki mešajo, oziroma zamenjujejo opravičenje s posvečenjem. Bistvo posvečenja je, da kristjan ni sam svoj (pravzaprav ni nihče sam svoj, vsakdo ima nekega gospodarja), ampak pripada Bogu, saj je Bog tisti, ki ga je izvolil, poklical, opravičil (cf. Rim 8, 29.30)... 

V zgornjem odlomku apostol Pavel spodbuja solunske kristjane in nenazadnje tudi nas, da bi živeli skladno s svojo vero, oziroma, da bi živeli življenje, prijetno Bogu.  Zaradi boguvšečnega življenja se seveda nihče ne bo zveličal, ampak so zveličani tisti, ki živijo tako življenje. Zato je edina logična stvar, da si kristjani prizadevajo, da bi napredovali v posvečenju. 

Sv. Pavel opominja v vv. 3-8 kristjane k spolni čistosti, torej k takemu spolnemu življenju, kakršno je skladno z Božjo voljo. To je v Pavlovih časih povzročalo težave zlasti tistim kristjanom, ki so prišli iz poganstva. Sodobni kristjani, ki   izhajajo iz sekularizirane družbe 20. in 21. stoletja (lahko bi rekli, da iz sodobnega poganstva), imajo podobne težave. Toda kakor solunske kristjane 1. stoletja, tako je tudi nas poklical Bog k svetosti, ne k nečistosti (cf. 1Tes 4,7).  Bog daje svojim Svetega Duha, oziroma, kot je napovedal po preroku Ezekielu: "Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali." (Ez 36,26.27) Gre za dejstvo, na katero kristjani prevečkrat pozabljamo. Ravno zaradi svoje pozabljivosti premnogokrat klonemo. Kdor podleže grehu, se začne potem ukvarjati sam s sabo in s svojim grehom, pri čemer odvrne svojo pozornost od Boga, od katerega prihaja rešitev. Pavel nas hoče odvrniti od grešnega ravnanja, ki prinaša le škodo in žalost,  zato apostol usmerja našo pozornost k Njemu, od katerega prihaja naša pomoč. O tem je psalmist David pred davnimi časi napisal naslednje: "Naša pomoč je v imenu GOSPODOVEM, ki je naredil nebo in zemljo." (Ps 124,8)

Bog je za nas priskrbel odrešenje in posvečenje. Tako prvo kot drugo je delo Svetega Duha v posamezniku. Ob vsakem času se moramo zavedati, komu pripadamo in kaj vse  v njem premoremo. Potem bo naša hoja v posvečenem življenju dosti lažja in enostavnejša.