Nedelja Svetega pisma (video)

V nedeljo, 25. januarja  je v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani potekalo slavnostno bogoslužje, s katerim so  kristjani iz različnih denominacij skupno obeležili praznik Božje besede, nedeljo Svetega pisma 2015. Šlo je za zgodovinski trenutek, saj so nedeljo Svetega pisma prvič skupaj praznovali člani Evangeličanske cerkve, različnih protestantskih cerkva in Svetopisemska družba Slovenije. Tako je bilo ponovno Sveto pismo tisto vezivo, ki je povezalo in združilo kristjane iz različnih cerkva.

Vir: Svetopisemska družba Slovenije >>>

Krčenje svobode

Vzorec, ki smo mu priča v tem času: 

1. Teroristi terorizirajo.
2. Mediji izkrivljajo.
3. Politiki politizirajo.
4. Vlade prekomerno reagirajo.
5. Svoboščine se krčijo. 

Vir: Evangelical Alliance >>>

Od žalostnega do grotesknega

Dan spomina na žrtve holokavsta... Politiki najrazličnejših barvnih odtenkov  hočejo ob vsakem takem dnevu pokazati svoje najgloblje sočutje z žrtvami te pošastne morije, ki so jo nad judovskim ljudstvom izvedli nacionalni socialisti in njihovi epigoni, opremljeni z ideologijo, ki korenini v socialnem darvinizmu.   Eni to delajo iz iskrenih nagibov, spet drugi s figo v žepu. Takšna je pač politika. Malokdo si danes želi, oziroma upa izpasti kot antisemit. Zato nekateri izražajo svoj antisemitizem na bolj prikrite in prefinjene načine, zlasti, kadar gre za obsojanje države Izrael. 

***

Francoskim Judom  vse izgovorjene vzvišene besedah, ki jih izrekajo politiki ob svetovnem dnevu žrtev holokavsta, ne pomagajo kaj dosti. V svoji francoski domovini se  ne počutijo več varne, ker se bojijo zaradi napadov islamskih teroristov in vseh mogočih groženj, ki so jih deležni. V zadnjem času se tisoči Judov odločajo za izselitev iz Francije v Izrael in druge države.  Vlada sicer obljublja striktne ukrepe proti antisemitskim izpadom, vendar je vprašanje, če gre  tem obljubam res zaupati. 

***

 Dejstvo je, da bi  Arabci, če bi lahko, Izrael že zdavnaj vrgli v morje,  a jim to ne gre od rok. Svetovni mediji vsakič vehementno nastopijo, ko Izraelci napadejo Gazo. Pri tem nočejo opaziti, kakšne pošiljke prihajajo od Hamasa na izraelska tla. Šele ko se teh pošiljk nabere toliko, da rečejo Izraelci: "Dost' 'mamo!"  in začnejo s povračilnimi akcijami, svet vključi kamere. Na dan pridejo zgodbe, ki so res grozne in žalostne: ubiti civilisti, raketirane bolnišnice, šole, mošeje... Žal nič ne povedo o tem, kako hamasovci, zaradi boljšega medijskega efekta, postavljajo lansirne naprave za svoje rakete ravno poleg bolnišnic, šol, mošej in stanovanjskih četrti. To počnejo zato, ker jim je za palestinska življenja ravno toliko mar, kot za izraelska. Država Izrael je zaradi svojih akcij večkrat na tapeti mednarodne skupnosti, ker krši človekove pravice in to mnogokrat upravičeno, na primer, kadar gre za gradnjo judovskih naselij na palestinskem ozemlju. Po drugi strani je to edina država daleč naokoli, kjer deluje demokracija in so varovane pravice vseh veroizpovedi, tudi islamske, čeprav pošiljajo  imami s Tempeljskega griča  v Jeruzalemu zelo nasilna sporočila proti judovski državi in ljudstvu. 

***

Smrt saudskega  kralja Abdulaha je v zahodnih demokracijah sprožila val izrazov sožalja in reke krokodiljih solza. Na kolegiatni cerkvi sv. Petra v Westminstru, kot se uradno imenuje znamenita Westminstrska opatija, so izobesili zastavo te cerkve na pol droga. Tudi sicer so politiki pokojnega kralja hvalili zaradi njegovega domnevnega prizadevanja za zbliževanje različnih verstev.  Ne vem, kakšno medversko zbliževanje si predstavljajo, ko je vendar v tej državi ves čas uradna religija vahabitska verzija  islama, ki velja za najbolj skrajno obliko te religije.  Saudska Arabija  propagira to inačico islama po vsem svetu. Al Kaida in njej sorodne teroristične zgodbe so zrasle ravno iz Abdulahove Saudske Arabije, za nekatere, npr. Al Kaido pa velja, da jih je svoje dni pridno napajala CIA (problem je, da se take stvari prerade izmuznejo izpod nadzora). Ko smo že pri pokojnikovi skrbi za medverski dialog, naj omenim tudi tamkajšnje vztrajno preganjanjih drugovercev, torej tujcev, ki delajo v Saudski Arabiji, ki so, če se zberejo h kakemu tajnemu skupnemu bogoslužju, zelo pogosta  žrtev moralne policije Muttawa.  S tem je grotesknost prismuknjene  izjave o  Abdulahovih zaslugah pri zbliževanju verstev popolna! 

Najlažja in najtežja stvar

Vir >>>

Pravičen in grešen hkrati

Je mogoče biti istočasno pravičen in grešen?  Ali ni to preveč drzna izjava?

Mnogi kristjani imajo težave, ker  kar naprej ugotavljajo, da jim ne uspeva živeti tako, kot to od nas zahteva Božja postava, zaradi česar jih obsoja njihova vest. Življenje s takim bremenom ni lahko. Ko opazujejo druge kristjane, imajo občutek, da gre vsem tako, kot namazano, sami pa se počutijo kot popolne zgube. 

Pri tem pozabljajo nadvse pomembno stvar: to je, da nas je Kristus odrešil, ko smo bili še čisto  zares popolne zgube. Sv. Pavel piše glede tega takole: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.  Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo.  Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave.« (Rim 5,8-10) Pravzaprav je za nas,  ki živimo v 21. stoletju,  Kristus  umrl, še preden smo uspeli postati grešniki. Nam je pa zato že pred 2000 leti priskrbel popolno opravičenje, ki nas rešuje Božje jeze. Preden smo spoznali Kristusa, smo bili v bistvu njegovi sovražniki, on pa je potem nas sovražnike spravil z Bogom. To dejanje nam jamči, da smo Božji otroci, ne jamči pa nam, da ne bi nikoli grešili. Apostol Janez pravi: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.« (1Jn 1,8.9) Greh bo do konca premagan šele ob koncu časov, zato ne smemo obupati. Izpovedan greh je odpuščen greh. Hvala Bogu za to! 

 Reformator Martin Luther je  tistim, ki imajo po nepotrebnem obremenjeno vest, namenil naslednje besede: 

Kadar ti torej hudič vrže pod nos tvoje grehe in oznani, da si zaslužiš smrt in pekel, mu odgovori: »Priznam, da si zaslužim smrt in pekel, pa kaj?  Poznam namreč Nekoga, ki je trpel in namesto mene opravil zadostitev. Njegovo ime je Jezus Kristus, Božji Sin, in kjer je on, tam bom tudi jaz!«

Ko Bog deluje...

Luca Giordano:  Spreobrnjenje sv. Pavla. Vir: Wikimedia.

Izjavljam vam torej, bratje: evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku. 12 Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa.

13 Slišali ste namreč, kako sem nekoč živel v judovstvu, kako sem zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti. 14 Po svoji strastni vnemi za očetna izročila sem v judovstvu prekašal mnoge sovrstnike in rojake. 15 Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav 16 razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi, 17 pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem se odpravil v Arabijo, potlej pa sem se vrnil v Damask. 

18 Pozneje sem po treh letih šel v Jeruzalem, da bi se spoznal s Kefom, in pri njem sem ostal petnajst dni. 19 Nobenega drugega apostola nisem videl, samo Jakoba, Gospodovega brata. 20 Pred Bogom vam zagotavljam, da to, kar vam pišem, ni laž. 21 Nato sem šel v pokrajine Sirije in Kilikije. 22 Cerkvam po Judeji, ki so v Kristusu, sem bil osebno nepoznan. 23 Le slišali so: "Tisti, ki nas je nekoč preganjal, zdaj oznanja vero, ki jo je nekoč skušal zatreti." 24 In slavili so Boga zaradi mene. (Gal 1,11-24)

Apostol Pavel je ena najbolj zanimivih svetopisemskih oseb. Rodil se je kot Savel premožnim judovskim staršem v kilikijskem mestu Tarz in bil že od rojstva deležen rimskega državljanstva, kar v tistih časih ni bila majhna stvar. Živel je v skladu s farizejskimi doktrinami, ki so zahtevale striktno izpolnjevanje postave v smislu rabinske tradicije. Od vsega začetka je nasprotoval kristjanom ter, kot sam pravi v zgornjem besedilu,  zagrizeno preganjal Božjo Cerkev.  Sodeloval je pri umoru diakona Štefana, ne sicer direktno, ampak je varoval obleko tistih, ki so Štefana zasuli s kamenjem (cf. Apd 7,58).  Tudi sicer je odobraval njihov zločin (cf. Apd 8,1).  V nadaljevanju piše o njem: "Savel pa je zatiral Cerkev; vdiral je v hiše, vlačil iz njih moške in ženske ter jih pehal v ječo." (Apd 8,3) 

Potem pa se je zgodilo nekaj čudnega in spektakularnega. Ko je s pooblastilom velikih duhovnikov šel nadaljevat svojo raboto v Damask, se je srečal z Gospodom. Sam Pavel je ta dogodek opisal takole: "Vsi smo popadali na tla in zaslišal sem glas, ki mi je v hebrejskem jeziku govoril: 'Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Težkó ti je, da se upiraš ostnu.' 15 Vprašal sem: 'Kdo si, Gospod?' Gospod pa je rekel: 'Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. 16 Zdaj pa vstani in postavi se na nóge! Zato sem se ti prikazal, da bi te izvolil za svojega služabnika in za pričo tega, kar si videl in kar ti bom še pokazal. 17 Zato te bom rešil iz rok tvojega ljudstva in iz rok poganov, h katerim te pošiljam, 18 da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi.'" (Apd 26,14-18)  Pavel je bil torej posebnost med apostoli, saj ne sodi v krog zgodnjih učencev, ampak je spoznal Gospoda in njegov evangelij šele na poti v Damask, kjer je doživel popolno preobrazbo, ki je njegovo življenje postavila na glavo in ga obrnila v čisto novo smer. Preganjalec evangelija je postal njegov oznanjevalec. Le zakaj? 

Sv. Pavel se je dobro zavedal, da ni bil on tisti, ki naj bi izbral Boga in se odločil za oznanjevalca evangelija, ampak da je bil Bog tisti, ki ga je za to določil po svoji milosti. Bog mu je tudi razodel svojega Sina, ki ga je nato Pavel oznanjal med Judi ter pogani po precejšnjem delu rimskega imperija (cf. Gal 1,15.16). Najbolj čudovita stvar, ki so jo doživeli takratni kristjani je bila, da je nekdanji preganjalec postal vnet oznanjevalec, zaradi česar so slavili in hvalili Boga (cf. Gal 1,24). Dejstvo je, da kadar in v komur Bog deluje, tedaj in v tistem tudi zagotovo deluje!

Fascinantnih zgodb, kot je  Pavlova, je še kar nekaj. Tudi danes se dogajajo. Bog deluje v različnih ljudeh na različne načine.  Obstajajo spreobrnjenja ljudi, ki so že na zunaj kazali sovražnost do Kristusa in njegove cerkve, a tudi takih, bolj mirnih, ki niso kazali nobene nasilnosti, ampak so celo greli cerkvene klopi, a temu navkljub nikoli poprej niso bili zares Kristusovi, čeprav so prisostvovali bogoslužjem in celo prejemali zakramente. Spreobrnjenje takih je navidez manj opazno, toda v resnici gre tudi pri njih za enak čudež, kot pri apostolu Pavlu, saj so se tudi oni "odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi." (Apd 26, 18)  Evangelij ni človeško, ampak Božje oznanilo, enako spreobrnjenje ni človeško, ampak Božje delo v človeku. 

Postati kristjan ni vedno in povsod enostavno. Ponekod je to še danes stvar življenja in smrti. Spreobrnjenja se dogajajo na zelo različne načine. V krajih, kjer je vsaj nekaj verske svobode, se to dogaja preko slišane ali prebrane Božje besede. Kjer je le-ta nedosegljiva ali težko dosegljiva, se dogaja, da se Jezus ljudem  razodene direktno v sanjah. To se dogaja zlasti v islamskem svetu, kjer so do takih spreobrnjenj še posebej sovražni. Toda Bog deluje mimo vseh svojih sovražnikov (v peklu in na zemlji) ter  njim navkljub  zbira svoje izvoljeno ljudstvo, ki ga bo Jezus nekega dne povabil: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! "  (Mt 25,34)

Pridi in poglej!

Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Našel je Filipa in mu rekel: "Hôdi za menoj!" 44 Filip pa je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega mesta. 45 Našel je Natánaela in mu rekel: "Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina iz Nazareta." 46 Natánael mu je dejal: "Iz Nazareta more biti kaj dobrega?" Filip mu je rekel: "Pridi in poglej!"  47 Ko je Jezus videl, da Natánael prihaja k njemu, je rekel o njem: "Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače." 48 Natánael mu je dejal: "Od kod me poznaš?" Jezus mu je odvrnil: "Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom." 49 Natánael mu je odgovoril: "Rabi, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj." 50 In Jezus je odgovoril in mu rekel: "Ker sem ti rekel, da sem te videl pod smokvinim drevesom, veruješ? Še več kot to boš videl." 51 In rekel mu je: "Resnično, resnično, povem vam: Videli boste nebesa odprta in Božje angele hoditi gor in dol nad Sinom človekovim."  (Jn 1,43-51)

Le kaj je bilo na tem Človeku, da se je neki Filip na njegov poziv odločil, da gre za njim? Le s čim ga je tako močno nagovoril, da je ta Petrov in Andrejev rojak iz Betsajde  ves navdušen stekel po Natánaela, da bi se tudi ta priključil družbi njegovih učencev? Vsekakor je moralo biti nekaj posebnega, da ga je Filip prepoznal kot tistega, ki so ga stoletja nazaj napovedovali Mojzes in preroki. 

Toda Natánael se ni dal kar tako prepričati. Nazaret ni  slovel kot nek preveč ugleden kraj, njegovi prebivalci pa tudi ne. Od tod skepsa. Toda Natánael ni bil tiste vrste skeptik, ki bi povzdignil nos in  z levo roko odpravil misel na to, da bi lahko iz neugledne ter blatne vasi  prišlo celo kaj dobrega, ampak se je hotel na lastne oči prepričati, če morda prijateljeva beseda le  drži. Odzval se je Filipovemu vabilu: "Pridi in poglej!" in šel pogledat.  Jezus, katerega je našel, ga je s svojim nastopom in védenjem zelo hitro prepričal, da je Božji Sin in Izraelov kralj. Povedal pa mu je še eno globljo resnico: tisto, da ga je videl pod smokvo, ni najpomembnejša stvar. Pred njim in pred drugimi učenci so bile še večje stvari. 

Jezus jim je obljubil, da bodo videli nekaj podobnega, kot je videl starozavezni očak Jakob: "In sanjalo se mu je, in glej, lestvica je bila postavljena na zemljo, a vrh njen je segal do neba; in glej angele Božje, stopajoče gori in doli po njej." (1Mz 28,12 CHR)  Lestvica simbolizira dostop do Boga. Jezus je večji od Jakobove lestvice, saj je s svojim popolnim življenjem in žrtvijo omogočil vsem, ki mu sledijo dostop do nebeškega Očeta. Zato pravi sv. Pavel, da se  je vernim po Kristusu "po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. " (Rim 5,2)  Kristus se je enkrat daroval, da bi odvzel grehe mnogih, ob koncu časov pa se vrne, da dovrši odrešenje vseh, ki ga pričakujejo. (cf. Heb 10,28) 

 Danes mnogi ne poznajo Kristusa, ker ga nočejo, saj se jim zdi, da to ni preveč "ugledno" in "sodobno", zato pred njim rajši bežijo, ne da bi sploh kaj vedeli o njem, razen kakih klišejev, oziroma "splošno znanih resnic".  Take vabim, da se, kot Natanaél, odzovejo Filipovemu vabilu: "Pridi in poglej!" (Jn 1,46b) in pozivu psalmista, ki pravi:  "Okusite in glejte, kako dober je GOSPOD."  (Ps 34,9a)

Dva svetova tako in drugače

V nedeljo, 11. januarja smo bili priča demonstracijam v podporo svobode izražanja, ki so se odvijale  v Parizu, na katerih so demonstranti nosili napise: "Je suis Charlie." Demonstracij so se ob francoskem predsedniku Hollandeu udeležili tudi mnogi politiki iz evropskih in drugih držav.  Prisotni so bili tudi taki, ki si s svobodo izražanja niso ravno na ti. Istočasno se je v Nigeriji dogajalo pobijanje drugačnih s strani islamistične organizacije Boko Haram. Za te drugačne ni nihče pripravil demonstracij, tudi kakega vidnega odziva politike ni bilo. Koga še sploh zanima Afrika z vsemi njenimi problemi? 

***

ZDA so bile na pariških demonstracijah precej klavrno zastopane, kar se mi zdi popolnoma ustrezno. V državi, ki se ponaša s prvim amandmajem k svoji ustavi, ki prepoveduje kakršnokoli vzpostavljanje državne religije in po drugi strani zagotavlja svobodno izpovedovanje religije ter svobodo govora in tiska, so v zadnjih desetletjih iznašli pojem "politična korektnost", ki v bistvu te stvari omejuje. Vodja požarne obrambe v mestu Atlanta Kelvin Cochran je bil suspendiran, ker je v knjižici, ki jo je napisal, drznil podati biblični krščanski pogled na homoseksualnost. Nobeno sklicevanje na prvi amandma mu ni pomagalo. Župan Atlante je to opravičeval tako, češ, da so mnogi pasusi v knjižici v nasprotju z "nediskriminacijsko" (narekovaje dodal Dizma) politiko mestne oblasti (sic!).  Gospod župan je pozabil, da je tudi Biblija v nasprotju z mestno "nediskriminacijsko" politiko. Jo bodo še dovolili posedovati? Jezus namreč ni bil politično, ampak duhovno korekten. Kakorkoli, župan sicer trdi, da s suspenzom niso bile kršene pravice do svobode veroizpovedi in do izražanja. Kelvin Cochran bi lahko, v skladu z županovo logiko politične korektnosti, svoja verska prepričanja popolnoma svobodno in javno  izpovedoval v kaki omari ali domači kopalnici. V tem primeru ga zagotovo  ne bi vrgli iz službe. 

***

Ob zločinu, ki se je zgodil v Parizu smo se ljudje, tudi kristjani, razdelili na tiste, ki smo izjavili, da smo Charlie in na tiste, ki pravijo, da to niso.  S tem seveda ni nič narobe, ampak je dokaz, da pač vsak razmišlja v svoji smeri. Nekateri pravijo: "Svoboda izražanja - da, ampak..."  V slednjo kategorijo spadajo tako različni ljudje, kot sta na primer Ivan Štuhec in Primož Šterbenc. Toda tu nastane problem, kje se začne tisti "ampak".  Primeri s Kelvinom Cochranom, s slaščičarji, ki zaradi vesti niso hoteli pripraviti tort za gejevske svatbe, zaradi česar so morali zapreti svojo obrt  itn. itn.,  so zelo zgovorni. Če bo med kristjani prevladala taka miselnost, se bomo lahko kaj kmalu znašli v katakombah, ker nam bodo "politično korektni" nataknili nagobčnike. Ti so sicer fini in ne koljejo kakor Boko Haram ali Isis, ti pa kako drugače uničijo eksistenco. Ravno zato imam rajši svobodo izražanja, kot da nam taka ali drugačna oblast diktira, kaj smemo in česa ne smemo izraziti! Konec koncev je Jezus rekel: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami." (Mt 5,11.12)   Blasfemične slike in besedila niso namenjene sramotenju nekakšne abstraktne "religije", ki je v bistvu samo pojem, ampak konkretnih pripadnikov te religije, torej vernikov.  Verniki pa imamo vso pravico, da tega ne gledamo in ne beremo.  Pa tudi drugi niso prisiljeni brati in poslušati, kar mi pišemo in govorimo. Vsakdo je lahko zaradi česa prizadet, nemogoče pa je določiti meje, kje se ta prizadetost začne, ker smo pač ljudje različno občutljivi. 

***

Za konec pa še zanimiv paradoks v zvezi s časnikom Charlie Hebdo, o katerem pripoveduje Peter Hitchens na svojem spletniku.  Leta 1996 so trije časnikarji tega lista v imenu človekovih pravic zbrali 170.000 podpisov v podporo peticiji za prepoved francoske desničarske stranke Nacionalne fronte. So bili ti ljudje res dosledni v zvezi s svobodo izražanja?  Bojim se, da ne. Sem mar bolj Charlie od originala?  Hm, kdo bi vedel?

Kako je David Wood postal kristjan

Nekdanji ateist David Wood je šel skozi zelo nenavadno in neprijetno življenjsko preizkušnjo, ki ga je privedla h Kristusu.  Bog uporablja različna in velikokrat nenavadna orodja, s katerimi priteguje tiste, ki jih je izvolil, da postanejo del njegovega ljudstva. Kadar On rešuje, tedaj definitivno rešuje. 

Video traja malo več kot 34 minut.